Zimski recepti iz kolektiva

»V teh časih« se Louise Glück, obrača h kolektivnemu imaginariju, ki se opira na izročilo Zahoda in Vzhoda. Njene metafore so del univerzalne pesniške abecede že od Danteja ali Du Fuja, vendar pesnica stopi korak nazaj, dovoli, da govorijo same, podložene z asociacijami nezavednega. Pripoved je izmišljena, vendar popolnoma resnična.

Dogajalni čas ni jasno opredeljen, gre za sanjski čas, večni zdaj, v katerem se ljudje nenehno soočamo s spremembami, smrtjo, izgubljanjem. Zima prihaja, vedno znova, vemo, kako se bo končalo. »Ker, sem rekla, če se še ni končalo, se kmalu bo, kar je konec koncev ista stvar. In če je tako, nima smisla začeti niti stavka.« Toda sogovornica v pesmi ji odgovarja, da vprašanje ostaja. Kako osmisliti naše potovanje?
Čeprav so del tega potovanja vedno drugi, smo pred osnovnimi bivanjskimi vprašanji sami.