Unovčite bone za knjige, učbenike in delovne zvezke v trgovinah Mladinske knjige

Unovčite bone za knjige, učbenike in delovne zvezke v trgovinah Mladinske knjige

Kozma Ahačič

Kozma Ahačič: Zapuščina protestantov kot gonilo razvoja duhovnosti

Ugledni jezikoslovec in literarni zgodovinar o začetkih našega jezika in književnosti, predstavljenih v prestižni izdaji Stati inu obstati.

Letos bo pri Cankarjevi založbi izšla prestižna, izvirna bibliofilska izdaja Stati inu obstati, ki prvič na enem mestu predstavlja vseh prvih 50 slovenskih knjig. Gre za knjige neprecenljive vrednosti, saj jih nekaj obstaja celo samo v enem samem izvodu.

O dediščini protestantizma, raziskovanju gradiva in odkritjih, ki jih Stati inu obstati prinaša, smo se pogovarjali z njenim avtorjem, jezikoslovcem in literarni zgodovinarjem dr. Kozmo Ahačičem.

Dr. Kozma Ahačič je predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša pri ZRC SAZU in avtor več monografij o zgodovini jezikoslovja in protestantizmu. Dobitnik Zoisove nagrade za vrhunske dosežke pri raziskovanju slovenske jezikovne preteklosti in sedanjosti je s knjigo Stati inu obstati zasnoval pregledno in preprosto predstavitev začetkov našega jezika in književnosti. Pa ne le to – vas zanima, koliko bi danes stala Dalmatinova Biblija? In kakšno plačilo bi dobil Dalmatin za svoje delo? Kozma Ahačič zna odgovoriti tudi na takšna vprašanja.
 

Trubarjev Katekizem in Abecednik, prvi slovenski knjigi (1550), sta velika prelomnica v naši zgodovini. »To dejanje,« zapišete v knjigi Stati inu obstati, »ni bilo niti samoumevno niti sad kakega logičnega razvoja, ampak je šlo za pogumno dejanje genialne osebnosti, kakor jih je vsakemu narodu v zgodovini podarjeno le nekaj ...« V čem je bila genialnost njegove zamisli?

Najlažje nam je razumeti prelomnost njegovega dejanja, če ga umestimo v tedanji kontekst. Slovenskih knjig si tedaj ni želel nihče. Kdor je znal brati in pisati, je znal tudi nemško ali latinsko; kdor je bil nepismen, ni čutil potreb po knjigi. Trubar tako ni zgolj napisal in izdal prvih slovenskih knjig. Moral je poskrbeti tudi, da so jih ljudje sploh začeli brati, poslušati, uporabljati.

Če bi danes naredili poskus in skušali ustvariti nov knjižni jezik na podlagi kakega narečja, slenga ali pokrajinskega pogovornega jezika, bi hitro ugotovili tudi drugo plat te genialnosti: odločati se za način zapisovanja, izbiro črk in oblikovanje jezika, ki bo dovolj sistematičen, da bo razumljiv širši skupini ljudi, bi bila težka stvar še danes, ko smo pismeni tako rekoč vsi. Tedaj pa je bilo nepismenih nad 95 odstotkov prebivalstva. 
 

Primož Trubar je bil osrednja osebnost protestantizma pri nas. Za »lube Slovence« je sam pripravil in prevedel 30 knjig. Njegove vizije jezika, odločitev za prevajanje Biblije v slovenski, ne južnoslovanski (slovenski in hrvaški) jezik so bile izjemnega pomena. Kaj bi bilo lahko drugače?

Marsikaj. Če Trubar ne bi bil že po naravi trmast in vzdržljiv, bi verjetno preprosto obupal. V 18. stoletju pa bi bilo naknadno enotenje slovenskega jezika zaradi narečne razcepljenosti mnogo težje, kot je bilo v 16. stoletju. Ne smemo pozabiti, da so velik pomen knjižnega jezika 16. stoletja zelo hitro spoznali tudi na katoliški strani – škof Tomaž Hren ni pomišljal, ko se je naslonil na jezikovno izročilo Dalmatinove Biblije. Šlo je za tako pomembno stvar, da je bilo vsakemu intelektualcu jasno, da presega tudi tedaj zelo usodne verske delitve.

 

Po smrti cesarja Ferdinanda leta 1562 je njegov sin Karel prepovedal nadaljnje tiskanje Cerkovne ordninge, Trubarjeve vizije ureditve slovenske cerkve. Toda kleni in vztrajni Trubar se je odredbam oblasti tako rekoč uprl …

Ja, bil je trmast in nepopustljiv. Veliko o njegovi osebnosti nam pove, da mnogokrat zaradi bolezni in bolečin fizično ni mogel pisati, saj ga roka ni ubogala, mučil ga je tudi boleči šen – pa je angažiral pisarja. Izvode Cerkovne ordninge so zaplenili in uničili, a so pozabili na 100 izvodov, kar je bila vendarle naklada, ki je lahko morda celo zadoščala potrebam tedanje Cerkve slovenskega jezika. In te izvode so nato razpečevali, dva sta se ohranila do danes.
 

Dosežka slovenskih protestantov, kot sta prevod Biblije in prva slovenska znanstvena slovnica, sta nas postavila v družbo največjih držav današnje Evrope, na častno mesto med njimi. Zakaj sta bila tako pomembna? 

Vsaka skupnost potrebuje dosežke, ki so za del ljudi uporabni, za vse skupaj pa imajo simbolični pomen. To sta bila v 16. stoletju nedvomno Dalmatinova Biblija in slovnica. Dalmatinova Biblija je bilo uporabno besedilo, hkrati pa tudi praktična »slovnica«, »pravopis«, zgled, kako pisati. Slovnico so brali redki, konec koncev je bila napisana v latinščini, so se pa zavedali, da »jo imamo« (pa saj je podobno danes), poleg tega je slovenščina prišla s slovnico na pisalne mize tedanjih evropskih intelektualcev, ki so razmišljali o jeziku in jezikih.
 

Knjiga Stati inu obstati odkriva tudi živahnost tedanjega duhovnega in verskega strujanja, nasprotovanje med različnimi smermi in tudi prefinjeno konkurenčnost med Trubarjem in Kreljem glede vprašanja jezika in pisave … O Kreljevem vplivu naj bi do zdaj veljale tudi napačne sodbe?

Ne samo o Krelju, napačnih sodb, ki živijo med ljudmi na podlagi zastarelih pregledov, je še kar nekaj. Znanost je glede proučevanja 16. stoletja v minulih desetletjih precej napredovala, saj je bil raziskovalcem z digitalizacijo bistveno olajšan dostop do gradiv. Brez takšnih celovitih pregledov pa se nova spoznanja preprosto izgubijo. Vpliv Krelja so mnogi v preteklosti ocenjevali napačno. Ko sestavimo iz knjig skupno zgodbo, kakor sem imel priložnost v tem delu, se zaključki potrdijo kar sami.
 

Prestižna, bibliofilska izdaja Stati inu obstati ponuja tudi celovit vpogled v burno dogajanje tistega časa s številnimi zanimivimi podrobnostmi o okoliščinah nastanka knjig, »ilegalnih« tiskih, tihotapljenju rokopisov, skrivanju protestantov ... 

Skušal sem zbrati vse, kar je bistveno za poznavanje in razumevanje tedaj izdanih knjig. Prednost pregledne monografije je ravno v tem, da lahko »ponoviš« tisto, kar se v znanstvenih člankih predpostavlja kot samoumevno znanje. Ob ponovitvi znanih podatkov pa je lažje razumljivo pojasniti in odkriti tudi marsikaj novega. Ker sem šel pregledovat tudi vse izvirne listine, so se pokazali drobci, ki so se zdeli prvim raziskovalcem tega časa manj pomembne, danes pa sodijo v ospredje tistega, kar nas o 16. stoletju zanima.

Stati-inu-obstati_Prvih-50_Hisna-postila

»Vsaka skupnost potrebuje dosežke, ki so za del ljudi uporabni, za vse skupaj pa imajo simbolični pomen.«

Primož Trubar je moral kar dvakrat v izgnanstvo. Kljub temu je kot osebnost užival v svojem času velik ugled. Stike naj bi vzdrževal s številnimi filozofi in teologi, plemiči, knezi in kralji, na čelu s samim kraljem Maksimilijanom?

Brez tega ne bi imel ne politične podpore ne finančnih sredstev za izdajo knjig. Danes smo preveč razvajeni in si predstavljamo, da je financiranje knjig nekaj samoumevnega. Pa ni. Že od nekdaj. Avtor knjige je moral že od nekdaj najti nekoga, ki je verjel, da bo imela knjiga ali določen učinek – ali pa se bo vsaj dobro prodajala in naredila nekaj profita. Konec koncev je zelo podobno tudi s to izdajo Cankarjeve založbe: za vsako založbo je tak projekt veliko tveganje; a če izdaja ne bi bila bibliofilska, takšen projekt niti ne bi bil mogoč.

To vidim šele zdaj, ko se projekt bliža koncu. Jaz na primer ne bi imel ekipe, ki bi bila pripravljena fotografirati knjige in se pogajati s knjižnicami po celotni Evropi. Brez tveganja te knjige ne bi bilo. Tudi sam nisem sprva razumel, zakaj imajo še danes bibliofilske izdaje takšno ceno, zdaj pa mi je več kot jasno. Knjiga bo tudi po »obrtniški« plati res dober izdelek. Sem zelo vznemirjen, priznam.
 

Nekaj res posebnega v knjigi Stati inu obstati so tudi vrhunski posnetki knjig, ki vzbujajo občutek, da držite te stare in tudi prelepe knjige v roki in sami berete iz njih … 

Pri tem sem vztrajal od začetka. Morda iz svoje izkušnje še iz časov pisanja doktorske disertacije, saj sem bil vedno znova presenečen, ko sem kako knjigo iz 16. stoletja, ki sem jo prej poznal samo posredno, prijel v roke. Navajeni smo samo obrezanih fotografij naslovnic in kake strani – ali pa reprintov, ki ne dajo vtisa, na kakšnem papirju je bila knjiga natisnjena, kako globoko so bile vtisnjene črke in podobno.

Zato se mi je zdelo bistveno, da bi bil eden od namenov te monografije tudi predati občutek o knjigi kot objektu. Kot obrtniškem izdelku tiskarja, kot predmetu, ki ima svoj papir, vrsto črk, svojo vezavo. Zelo sem hvaležen uredniku, fotografu in oblikovalcu, da me pri tem niso zgolj podprli, ampak so vse skupaj še nadgradili s svojim znanjem. 

Stati-inu-obstati_Dalmatinova-biblija_Hero

»Dalmatinova Biblija bi danes stala 2731 evrov.«

Ena najlepših počastitev Trubarja in njegovega dela je stavek iz nagrobnega govora kanclerja univerze in tübingenskega prošta dr. Jakoba Andreaeja: »Tam Nemec Luther – tu Slovenec Trubar, ta nič manjši od onega …?

Primerjava med Trubarjem in Martinom Luthrom je bila živa še, ko je bil Trubar še živ. Že Jurij Dalmatin piše o tem v uvodu v svoj prevod Biblije. Tu ni šlo za kako vzpostavljanje kulta osebnosti, takšne osebnosti so protestanti pojmovali kot orodja v božjih rokah. Kot može, ki so se bili sposobni do te mere prepustiti božji volji, da so po njem ustvarjali velike premike.

Me pa zelo moti, da se govor o 16. stoletju na Slovenskem večinoma osredinja samo na Primoža Trubarja. Upam, da bo ta monografija prispevala tudi k temu, da se zavemo velike vloge vseh drugih. Pa s tem niti ne mislim samo Jurija Dalmatina, Adama Bohoriča in Sebastijana Krelja. Imen je veliko: od Janža Znojilška, Janža Tulščaka, Jurija Juričiča do še manj znanih, a nič manj zanimivih.
 

Tu so tudi presenetljive zgodbe o odkritjih knjig ne tako daleč v preteklosti, za katere je dolgo veljalo, da so redke ali ohranjene celo v enem samem izvodu ...

To je tisto, o čemer sem govoril, ko sem omenjal pomen velikih knjižnih projektov. Brez poguma Cankarjeve založbe teh odkritij verjetno še kar nekaj časa ne bi bilo. Vsak, ki bo investiral v to knjigo, bo lahko imel upravičeno občutek, da je nekaj vložil tudi v poznavanje naše literarne, jezikovne in kulturne zgodovine. Pa tega ne govorim, ker bi imel sam kaj od tega, koliko izvodov bo prodanih. Toliko protestantskega duha sem se že nalezel, da imam preprosto rad pogumne knjižne projekte. In ja – našel sem prek deset doslej nepoznanih izvodov, ki so čakali v knjižnicah po Evropi.

Najdragocenejši od odkritih so: dva izvoda Trubarjevega Tiga evangelija svetiga Matevža iz leta 1555, tretje slovenske knjige, od katere so bili prej znani samo trije izvodi; en izvod Postile slovenske Sebastijana Krelja iz leta 1567, ki je bila doslej znana samo v dveh izvodih. Pravo navdušenje pa je vzbudil novi izvod prve v Ljubljani tiskane knjige, Jezusa Siraha Jurija Dalmatina iz leta 1575 (prej sta bila znana dva izvoda), ki smo ga našli v Darmstadtu – bil je namreč rokopisno lektoriran, najverjetneje že v 17. stoletju.

Vse skupaj je zelo nalezljivo, v teh dneh sem s pomočjo Sonje Svoljšak iz Narodne in univerzitetne knjižnice odkril še nekaj neznanih izvodov slovarjev Hieronima Megiserja, po katalogih pa so začeli brskati še sami knjižničarji po vsej Evropi. Izvedeli so, kaj se pripravlja; slovenščina iz 16. stoletja je ta trenutek zato med evropskimi knjižničarji svež izziv.

Stati-inu-obstati_Prvih-50_Trubar

»Dragocenost zapuščine slovenskih protestantov je v velikem pogumu. Tega nam manjka.«

Zanimiv je tudi podatek, da so 40 izvodov Dalmatinove Biblije, najlepše knjige v 16. stoletju pri nas, tiskali kot darilno, prestižno izdajo. Kako zelo zahtevna sta bila v finančnem in drugih smislih priprava in tiskanje tega veličastnega dela?

Še malo bolj kot priprava te knjige, saj je bila komunikacija težja. Izdelava knjig pa ni bila nič drugačna. Vsak izvod je bil dobro obrtniško delo, od nakupa papirja naprej. Cena je bila realno nekoliko višja, kot bo cena naše nove knjige. So pa precej izvodov kupili in podarili tisti, ki so imeli denar.
 

Koliko bi danes stala Dalmatinova Biblija? Kakšno plačilo bi dobil Dalmatin za svoje delo? Če bi poskusili primerjati tedanji in današnji položaj avtorja, avtorskega dela in njegovo vrednotenje, do kakšnih odgovorov bi lahko prišli? 

Zagotovo so imeli avtorji knjig relativno boljši gmotni položaj od današnjih. Adam Bohorič se je med njimi malo slabše držal, ker je imel ravnateljsko plačo (primerljivo današnji učiteljski), veliko družino – hkrati pa je na veliko kupoval zelo drage knjige. Če povem na kratko: Dalmatinova Biblija bi danes stala 2731 evrov, mesečna plača Jurija Dalmatina pa bi bila 15.175 evrov bruto. 

In na dolgo: cena vezanega izvoda Dalmatinove Biblije je bila 4 goldinarje in 30 krajcarjev (torej 4,5 goldinarja). Mesečna plača nekvalificiranega delavca je bila 3 goldinarje, najvišja mesečna plača Jurija Dalmatina kot dobro situiranega gospoda je bila 25 goldinarjev, začetna plača učitelja in ravnatelja stanovske šole v Ljubljani Adama Bohoriča pa približno 4,2 goldinarja. In danes? Zajamčena plača je 940 evrov bruto, Dalmatin bi torej v najboljših letih zaslužil okrog 7833 evrov bruto mesečno, Adam Bohorič 1316 evrov bruto, Dalmatinova Biblija pa bi stala okrog 1410 evrov. A to ni najboljši izračun, saj je zgoraj navedeno najmanjše plačilo prejemala večina prebivalstva.

Za orientacijo moramo zato vzeti povprečno plačo, ki znaša 1821 evrov bruto. V tem primeru bi Dalmatinova Biblija stala 2731 evrov, Jurij Dalmatin bi v najboljših letih zaslužil 15.175 evrov bruto na mesec, Adam Bohorič pa 2549 evrov bruto na mesec. To je glede na tedanje socialne razlike mnogo bolj relevanten izračun, ustreza pa tudi višini plače Adama Bohoriča, kot bi jo dobival na primer danes.

Še ena primerjava. Trubarjeva hiša v Derendingenu bi stala 1200 goldinarjev, »če bi stala v Tübingenu«. Gre za hišo, ki bi danes v Ljubljani stala 2.000.000 evrov. Po takšnem preračunu bi stala Dalmatinova Biblija 7500 evrov, Dalmatin pa bi v najboljših letih zaslužil 41.666 evrov bruto na mesec.
 

Med dragocenosti v tej knjigi spada tudi fragment letaka Adama Bohoriča z malim katekizmom za otroke – Otročja tabla – ki je v vaši knjigi Stati inu obstati tudi prvič objavljen v polni ločljivosti. Zelo zanimiva je zgodba o najdbi tega fragmenta in njegovem detajlu … 

Ja, zanimivega je še kar veliko, a čisto vsega ne bi razlagal. Vseeno bi rad, da bi kupci mojo knjigo tudi brali, ne le občudovali fotografije. Meni se zdijo zanimiva tudi notranja trenja med protestanti. Približajo nam jih kot ljudi, zelo podobne nam danes.
 

V čem vidite dragocenost zapuščine slovenskih protestantov v smislu njene aktualnosti za današnji čas? 

V velikem pogumu. Tega nam manjka. In v tem, da je bila gonilo razvoja duhovnost, skrb za človekovo dušo, skrb za sočloveka, ne skrb za materialne dobrine in kapital. Tega se bomo morali ponovno naučiti.

Stati inu obstati
Stati inu obstati
Kozma Ahačič

Dragocena zapuščina, ki živi v vsaki slovenski knjigi.

Menu