Novi romani za mladino

Eden od njiju je roman Več kot brat francoskega pisatelja Davida Diopa, ki je izšel lani, drugi pa je Bratov kožuh nizozemskega pisatelja Jaapa Robbna, ki je pravkar prišel na knjižne police. Prevedla ga je Stana Anželj, spremno besedo pa je prispevala Majda Mramor, specialistka klinične psihologije in družinska terapevtka.  

V nadaljevanju predstavljamo še dve knjižni novosti za mladino, ki sta izšli v zbirki Sinji galeb. Priljubljeni pisatelj Vinko Möderndorfer prihaja med mlade bralce z novim romanom Sončnica, ki prinaša ganljivo zgodbo o strpnosti, sočutju in premagovanju ovir. Spremno besedo je napisala  sistemska psihoterapevtka dr. Lea Šugman Bohinc. 

Pisateljica Irena Androjna pa se s svojim pustolovskim romanom Modri otok že spogleduje s poletjem, saj se dogodivščine njenih junakov dogajajo na namišljenem otoku nekje na Jadranu. 
 

Bratov kožuh

Bratov kožuh je izjemen roman večkrat nagrajenega nizozemskega dramatika, pesnika in pisatelja Jaapa Robbna (1984), ki je že takoj ob izidu vzbudil pozornost in si pridobil naklonjenost tako literarnih sladokuscev kot širše bralne skupnosti, preveden pa je tudi v druge jezike. Roman je izvorno nastal za odrasle, za svojega pa so ga navdušeno sprejeli tudi nizozemski mladostniki. 
 

Iz spremne besede

Strokovnjakinja za družinsko terapijo Majda Mramor je v spremni besedi zapisala, da je Bratov kožuh posebna knjiga, saj govori o posebnih ljudeh in njihovih usodah:

»Govori o svetu, ki bi se mu najraje izognili – malo zato, ker ga težko razumemo, malo zato, ker nas ga je morda strah. Ljubezen se pokaže, kadar ljudje zmoremo sprejeti izziv, premagati žalost ob otroku, ki ne bo odrasel, ko ga lahko sprejmemo takega, kot je, in ga imamo radi. To je resničen preizkus brezpogojnega sprejema otrok. Ta posebna starševska naravnanost omogoči varna tla in dom, kjer se lahko iz nevednega popka razcvetimo v odprto, sprejemajočo rožo.«
Vsa ta starševska ljubezen pa ni bila dana knjižnima junakoma: trinajstletnemu Brianu in njegovemu starejšemu bratu Lucienu, ki je nastanjen v ustanovi za otroke s posebnimi potrebami. Nekega dne oče Luciena vzame v domačo oskrbo, odgovornost za brata pa naloži Brianu. Kljub revščini, očetovi brezbrižnosti in negotovosti ob zahtevni nalogi Brian najde način, da ljubeče poskrbi za brata in njegove potrebe. Dokler se nekega dne vse usodno ne zaplete …
Pretresljiv roman o zaupanju, izdaji, solidarnosti in odraščanju.

Sončnica

Roman Sončnica je četrti mladinski roman večkrat nagrajenega in med mladimi bralci zelo priljubljenega pisatelja Vinka Möderndorferja. Ganljiva zgodba o strpnosti, sočutju in premagovanju ovir govori o moči prijateljstva, pogumu, da se postaviš zase in za druge, in soočanju z zamolčanimi težavami. Spremno besedo je prispevala dr. Lea Šugman Bohinc, sistemska psihoterapevtka. 
Ajda in Voranc sta najboljša prijatelja in sošolca. Vsak dan skupaj hodita v šolo in iz nje, družita pa se tudi v prostem času. Ajdina družina je premožna, a Voranc in njegova mama, ki živita mnogo bolj skromno življenje, sta pri njih vedno dobrodošla. Stanujejo na lepi ulici, ki jo kazi le stara, zapuščena in razpadajoča vila. Nekega dne Ajda in Voranc na poti v šolo pred njo srečata nenavadno žensko s klobukom, v katerega so zataknjene sončnice. Čudno se premika, čudno govori in trdi, da je razpadajoča vila Anna njen dom. In zdi se, da o njiju ve stvari, za katere ne vesta niti sama. Le od kod se je vzela? In kdo pravzaprav je? Kako sploh živi? Po začetnem nelagodju se Voranc in Ajda z nenavadno starko zbližata, a to potegne za sabo plaz težav, ki razkrijejo tudi dolgo zadrževane skrivnosti.
 

Vinko Möderndorfer o svojem romanu

»Za nastanek zgodbe o Sončnici je bilo pomembno predvsem  spoznanje, da živimo v vedno bolj krutem in nepoštenem svetu. Največji problem današnjega življenja in sveta se mi zdi odsotnost empatije. Izkoriščevalski kapitalistični sistem proizvaja egoistične ljudi, ki se zanimajo samo zase, za svoj uspeh, za svoje blagostanje, za svojo normalnost. Kapitalizem od ljudi zahteva brezobzirno uspešnost. Tistega posameznika, ki ne zmore sodelovati v neprestanem kapitalističnem rivalstvu, sistem enostavno in brezvestno izvrže. Zato ljudje vedno bolj hodijo drug mimo drugega, delajo se, da ne vidijo bolečine bližnjega, obrnejo se stran, kadar je komu treba pomagati, nočejo prisluhniti stiskam drugih … Ljudi, ki živijo na robu družbe, se izogibajo. Zanje radi rečejo, da so sami krivi, zakaj pa niso bili dovolj uspešni, dovolj delavni, dovolj močni, dovolj hinavski in pohlevni, da bi bili lahko v sistemu kapitalistične brezobzirnosti in izkoriščanja bolj uspešni.
Predvsem pa sem želel povedati zgodbo o dveh mladih ljudeh, ki v svoji ulici srečata Sončnico, katero je svet izvrgel in zavrgel. Srečata občutljivo dušo, ki ni zdržala. Srečata Sončnico, ki je poseben človek, skrivnosten, vendar kljub življenju na robu prežarjen z vitalnostjo, z nekakšnim optimizmom, ki ga nismo več vajeni. Ko mlada človeka, najstnika, stara petnajst let, spoznavata Sončnico, spoznavata tudi drug drugega, svoje starše, predvsem pa nekatere resnico o življenju, ki ga živimo.
Po srečanju s Sončnico sta drugačna. Boljša? Ne vem. Predvsem pa bogatejša. Na življenje, tako se mi zdi, bosta odslej gledala drugače. Tako drugače, da ga bosta morda poskušala, vsak zase, tudi spreminjati. 
Zgodba Sončnica ne daje odgovorov. Postavlja vprašanja? To pa gotovo. Vprašanja bralcem in vprašanja mladima junakoma te zgodbe.«

Iz spremne besede dr. Lee Šugman Bohinc

»Kako se moč osebe, ki se ne ukloni pritisku okolja, ne le podvoji, ampak nekajkrat pomnoži, že če se ji v kljubovanju pridruži ena sama druga oseba. Tudi zato potrebujemo za bralce vseh starosti knjige, kakršna je Sončnica. Ko se poistovetimo z glavnimi junaki, doživljamo njihove osebne padce in vzpone odraščanja ter neogibne izzive sobivanja v družinskih in drugih skupnostih. Stran za stranjo tkemo platno upora zoper neupravičeno družbeno zaznamovan odnos širšega okolja in neposredne soseske, družine in posameznikov do drugosti, do ljudi z roba – brezdomcev, klošarjev, oseb s psihiatrično diagnozo, različno oviranih, Romov, beguncev, uporabnikov socialnovarstvenih storitev in programov ter vseh drugih, ki niso naši in jih pooseblja Sončnica.«    

Modri otok 

Avtorica številnih radijskih iger za otroke Irena Androjna (1968) je svoj drugi roman za mladino postavila na namišljen otok nekje na Jadranu. V napeto pustolovsko zgodbo je spretno vtkala fantazijske elemente, ki nas popeljejo v skrivnostno Kraljestvo neskončne zarje.
Ko Adrijan, Ernest in Lena prispejo na Modri otok, se jim še sanja ne, kako bo štirinajst dni, kolikor jih bodo preživeli na njem, za zmeraj zaznamovalo njihova življenja. Kot udeleženci raziskovalnega tabora naj bi se poglobili v navade prebivalcev otoka, se zabavali in počeli reči, ki jih pač počneš na morju, a že prvi dan se nehote zapletejo v skrivnostno mrežo, ki jo tke zlovešči svetilničar Stibor ... 
 

Irena Androjna o knjigi

»Modri otok pravzaprav ni otok, ki bi ga lahko umestili na določeno točko na zemljevidu. Morda po značilnostih še najbolj spominja na kak jadranski otok, ker so mi ti kot avtorici romana pač najbliže. Vendar lokacija ni pomembna: gre za prispodobo odmaknjenega, izoliranega, neobičajnega koščka sveta, kjer se stvari odvijajo drugače, kot smo navajeni. Čarobnost in fantastični zapleti so laže predstavljivi. In konec koncev vsak kdaj želi, da bi obstajal poseben kraj in čas, v katerem bi se zgodilo kaj pomembnega, magičnega, kar bi preusmerilo tok dogodkov na bolje.

No, morda si tega ne želi prav vsak, glavni junaki romana pa so hrepeneli po dogodivščini, ki bi jim spremenila življenje, zato so se tudi spustili v pustolovščino, katere izid nikakor ni bil gotov. Eni pogumno, drugi bolj negotovo so zakoračili v neznano, vsak s svojim motivom in pričakovanji so se prepustili vrtincu dogajanja. Ki je deloma tudi fantastično, nadrealistično, saj roman briše meje med materialnim in, recimo temu tako, imaginarnim svetom oziroma nakazuje, da te meje morda niso tako zelo jasne in neprepustne.

Kaj me je spodbudilo k pisanju romana? Morda prav isto kot protagoniste: želja po koraku v neznano, po pustolovščini, četudi domišljijski, ki bi preusmerila tok dogodkov in vsaj majceno spremenila svet. Seveda na bolje.«