Zanimivosti v knjigi
Zanimive zgodbe o skritem in burnem delovanju za »skupno stvar«
Skrivaj in pod izmišljenim imenom. Ilegalni tisk.
Dolgo je veljalo, da sta prvi Trubarjevi knjigi izšli v Tübingenu. Helmutu Clausu pa je leta 2013 uspelo na podlagi razširjenosti inicialke L ter primerjave preostalih črk obeh knjig iz leta 1550 ugotoviti, da ni takšnih v nobenem tisku Ulricha Morharta v Tübingenu. Črke in lesorez z inicialko L naj bi bile iz tiskarne Petra Frentza v Schwäbich-Hallu v Nemčiji.
Trubar – Ilirski, slovanski ali slovenski rodoljub?
Oznako Illiricus (Ilirski), s katero se je Trubar podpisal v Katekizmu iz leta 1550, so do zdaj največkrat prevajali kot 'rodoljub ilirski', ustrezno pa je 'slovenski', torej: Sestavil slovenski domoljub. Ime tiskarja in kraj tiska pa je skril zato, da bi preprečil onemogočenje razširjanja svojih knjig.
Na koncu uvoda v Katekizem je podpis, ki se glasi: »Ty Vashi Slushabniki inu Bratie. N. V. T.« Pod začetnico T. se nedvomno skriva Primož Trubar, prav tako ni dvoma, da začetnica V. označuje Petra Pavla Vergerija. A kdo je označen kot N.? Odgovor na to vprašanje ostaja nerazrešen.
Zdaj prvič objavljen fragment letaka Otročja tabla
Na hrbtni strani edinega ohranjenega slovenskega letaka in hkrati najstarejšega dela Adama Bohoriča je detajl z napisom haereticus ('krivoverski pisec'), ki se nanaša na Johanna Brenza, avtorja šolske knjige, za platnice katere je bil uporabljen letak. Verjetno je bil zapisan v času protireformacije, pri čemer zapisovalec seveda ni vedel, da piše na hrbtno stran protestantskega letaka.
Biblija – 40 knjig za posebne naročnike bolj razkošnih in okrašenih
Vezava je bila zahtevno delo, zlasti darilnih izvodov, ki so imeli močne lesene platnice, prevlečene z rdečim, belim ali črnim usnjem. Opremljeni so bili s kovinskimi vogali in sponkami ter okrašeni s pozlato, znotraj pa s koloriranimi odtisi lesorezov in inicial.
Platnice odlikuje tudi bogato renesančno okrasje, vtisnjeno s suhimi žigi in portreti odličnikov.
Skrita odprava in tisk Biblije na Nemškem
Ker je nadvojvoda strogo prepovedal tisk Biblije v Ljubljani, so rokopis skrivaj prenesli na Nemško. Iz ohranjenega obračuna stroškov odprave s prikritim »tovorom« je razvidno več podrobnosti. Tako izvemo, da so njeni člani kupili povoščeno platno in vanj pred odhodom zavili rokopis, kje so prenočevali in koliko so plačali zase, za konje, izdali za drva, sveče, papir, črnilo ...
Potem ko so knjige natisnili, so njene izvode pod izmišljeno oznako prevažali na Kranjsko, Koroško in Štajersko na skrivaj in v sodih, saj so bile tako najbolj zaščitene. Naklada je bila 1500 izvodov. Do danes se je ohranilo okoli 80 izvodov Dalmatinove Biblije, od tega 37 v Sloveniji.
