Skrivnostno življenje gliv

Ste vedeli, da gobe niso rastline, ampak da so po sestavi bližje živalim? Da je goba samo zunanji in vidni plod bitja, ki pa živi pod tlemi in lahko meri nekaj kilometrov? Da so glive svojevrstni možgani rastlinstva? Da brez gliv ne bi imeli niti oblakov in padavin? Da imajo izjemno pomembno vlogo v medicini?

Vse to in še marsikatero drugo vznemirljivo in neznano dejstvo nam v svoji zabavni in nadvse poučni knjigi predstavi avstrijski »šepetalec gobam« Robert Hofrichter. Gliv se loteva kot poznavalec, ljubitelj in občudovalec ter nam razkriva nevidni svet, ki se širi pod našimi nogami – pa ne samo tam.
 

Izjemen pomen sodelovanja

Glive so eden najmočnejših simbolov sodelovanja. Njihov micelij ali podgobje, nepredstavljivo veliko pletivo življenja, priča o prepletenosti organizmov, o izmenjavi snovi in energij v vzajemno korist ter o komunikaciji, ki poteka tudi onkraj živalskega sveta.
 

Gobe niso zelenjava

Več stoletij so v naši predstavi o svetu najprej bivale tri kategorije bitij: rastline, živali in ljudje. Kaj točno so glive, pa je bilo nejasno in sporno. Glive niso ne rastline, saj v njih ne poteka fotosinteza. 

Glive morajo jesti, zato so veliko bliže živalim kot rastlinam. Glive prav tako niso »zelenjava, ki raste na vlažnih krajih in ima zato obliko dežnika«, kot razmišljajo otroške glave. Glive niso rastline, torej niso niti zelenjava.
 

Osupljivi organizmi v podzemlju 

Sobivanje dreves in gliv sodi med največje čudeže na svetu. Tudi naše najbolj znane užitne gobe so del tega čudeža. Večina jih je odvisna od simbioze, torej lahko svoje okusne trosnjake tvorijo le v navezi s koreninami. Brez tesnega skupnega življenja dreves in gliv bi morali jurčke, lisičke in večino drugih dobrot črtati z našega jedilnika. 
 

Gobe so bile cenjene že v pradavnini  

Že naši predniki so se z gobami intenzivno ukvarjali. V torbici najslavnejše ledeniške mumije, ki je poznana kot Ötzi, so odkrili rezine dveh gob: ena od njih je bila bukova kresilka, ki jo človek uporablja že od pradavnine. Skupaj s piritom, katerega sledove so prav tako našli, je bila sestavni del takratnega »vžigalnika«. 

Druga pa je bila brezova odpadljivka, zdravilno sredstvo, katere prevretek naj bi pomagal pri želodčnih težavah, pripomogla naj bi k zdravi koži in učinkovala proti tumorjem najrazličnejših vrst. 
 

Pivo, kruh in vino

Pred približno 12.000 leti so potujoče skupine nomadov začele uporabljati zrnje divjih žit. Nekaj ostankov tega zrnja je obležalo na tleh, morda jih je zmočil dež. Pračlovek se z njimi ni več ukvarjal, dokler ni čez nekaj dni opazil, da sta se vonj in videz teh ostankov žit in tekočine spremenila. Na delu je bila gliva po imenu Saccharomyces cerevisiae, kvasovka, ki povzroči nastanek piva, vina in kruha in  katere različne oblike poznamo kot pekovski ali pivski kvas ali kvasne kosmiče. Ljudje sicer še niso razumeli, kaj se z zrnjem v vodi dogaja in da osrečujočo opitost omogočajo kvasovke, toda v dolgi zgodovini odnosa med človekom in glivami se je nedvomno odprlo novo poglavje, ki ga pišemo še danes.