Ocene, šola, poklic = na pomoč! 

Potem ko sem dovolj prebolela razhod od Toma, da nisem že ob pogledu na črko T (kot Tom) bruhnila v jok (ali na L kot ljubezen ali F kot fant – to je kar veliko joka), me je namreč zadela nova katastrofa: učenje za dobre ocene. 

Vem, da se nekateri učijo zase, pa za znanje, mogoče celo za starše ali za učitelje – ampak jaz se, priznam, zmeraj učim le za petice. V snovi, ki jo predelujem, ne najdem veliko uporabnega, čeprav mi doma prigovarjajo, da mi bo v življenju gotovo prišla prav. In če so starši in učitelji srečni, je sicer lepo, a na žalost ne tudi nalezljivo. To pomeni, da me njihovo zadovoljstvo, ko me vidijo z učbenikom v roki, ne odreši panike pred testom ali pomiri, da je pred mano varna prihodnost. Ne, zame ni v tem niti malo sreče, celo nasprotno: kadar se moram učiti, se kvečjemu smilim sama sebi. 

Edino, kar me žene, da ne obupam in odneham, je spoznanje, da potrebujem dobre ocene, če se hočem vpisati na dobro srednjo šolo in imeti pozneje dober poklic. Po možånosti petice, ker boljše od tega res ne gre, in jaz sem ziherašica. Zelo dobro vem, koliko točk je treba zbrati za srednje šole v mojem okraju, in odkar se ne ubadam več z ljubezensko bolečino, jih včasih celo sanjam. Pri tem, po pravici povedano, ne vem, ali je hujša mora o Tomu in Lini ali o številkah, ki ti pred nosom zapirajo vrata.  

Prekletstvo izbire 

Po drugi strani se mi niti ne sanja, katero srednjo šolo naj izberem. Pojma nimam, kateri poklici me zanimajo. A vi že veste, kaj hočete početi, ko boste odrasli? Klara Jasna pravi, da bo odvetnica kot njena mama, in ima natančno začrtano poklicno pot od gimnazije do upokojitve. Ampak mene poklic, ki ga opravljajo moji starši, ne zanima niti se mi ne zdi perspektiven (zadnjič sem ju slišala reči, da bo njuno delo kmalu prevzela umetna inteligenca). Sanjarim o uspehu in sanjarim o bogastvu, tu in tam se vmes prikrade slava, koraki do tja pa ostajajo nejasni. Enkrat bi pisala knjige, drugič bi vodila televizijska poročila. Včasih bi kuhala v znani restavraciji, potem bi bila igralka. Tudi vplivništvo se ne sliši slabo ali doktorat znanosti iz česarkoli pomembnega ali prepevanje na največjih svetovnih odrih – danes Joker Out, jutri pa Urška. V vseh svojih sanjarijah sem zadovoljna, mirna, samozavestna, lepa in urejena. In no, a mi lahko kdo pove, na kateri šoli se dobi vse to?! 

Zadnjič sva s Klaro Jasno reševali neki spletni test, ki naj bi ti pomagal ugotoviti, kateri poklic ti najbolj ustreza. Njej je prišlo »kontrolorka«, meni pa »duhovnica«. Bila je zadovoljna, ker, kot mi je razložila, odvetniki »kontrolirajo« družbo, da ne nastane kaos, in s tem se je njena odločitev dodatno utrdila. Jaz pa res nisem vedela, kaj bi z duhovništvom. Še svoje duše ne znam spraviti v red, kako naj bi vodila druge. »Lahko bi bila tudi ti odvetnica in bi si delili pisarno,« je prijazno ponudila Klara Jasna, ko je videla, da sem v stiski. Obljubila sem ji, da bom premislila, ker dobri sodelavci res niso samoumevni. 

Klara Jasna je prepričana, da bova šli na isto gimnazijo in bova še naprej sošolki. To bi se mi zdelo lepo, ker si, iskreno, ne predstavljam več šole brez nje in ker je še težje začenjati na novo, če si sam, ampak jaz imam večinoma petke, ona pa ne. Tega nisem rekla zato, da bi se važila, samo ne vem, če mi bo mami pustila na slabšo gimnazijo le zaradi Klare Jasne, niti ne vem, če si to želim sama. (A sem zaradi tega grozen človek?) Ji pa nenehno prigovarjam, naj se za šolo bolj potrudi, in kdove, mogoče nama bo na koncu uspelo. (Fino bi bilo, če bi nama v srednji šoli pustili sedeti skupaj. Zdaj naju kar naprej razsedajo, češ da s klepetanjem motiva pouk.) 

Učinkovito učenje je pol poti do uspeha 

Še prej pa bo treba preživeti tale maj in potem še junij. Z vsemi spraševanji in testi. Z govornimi nastopi, referati, predstavitvami. Z domačimi nalogami in domačim branjem. Z zaključevanjem ocen, z borbo za uspeh.  

Ne vem, kako delujete vi, ampak jaz si zmeraj vse pustim za zadnji dan. Ne znam se učiti sproti. Včasih se mi zdi, da so moji možgani narejeni tako, da se niti ne vklopijo, dokler ne začutijo panike in adrenalina, kot da bi bili prej brez elektrike. »Če bi se učila sproti, bi tudi vse sproti pozabila,« pojasnjujem mami, ki mi milo rečeno teži, ko ugotovi, da se nameravam pol zvezka napiflati v zadnjem večeru in ob desetih še ne spim.  

Pa saj itak ne bi spala, tudi če bi odložila učbenik in ugasnila luč. Preveč sem živčna. Premetavam se po postelji in odštevam ure do testa. Premišljujem, ali bi si izmislila, da imam vročino ali da mi je slabo ali da sem staknila redko različico akutnega poststreptokoknega glomerulonefritisa (simptome sem poiskala na spletu), da mi ne bi bilo treba v šolo, ampak če sem se v življenju kaj naučila, je to to, da testi zmeraj počakajo. Ne moreš jim uiti, kvečjemu se potem zgostijo in namesto dveh na teden pišeš štiri. (Celo učitelji, ki redno pozabljajo krede, telefon, pisala in potrpljenje, si nekako zapomnijo, kdo je še brez ocene.) Zato zjutraj kljub vsemu vstanem in se odvlečem k pouku, redko vnetje ledvic pa si puščam kot rezervo za najhujšo krizo, če bi kdaj nastopila. 

Kar zadeva učne tehnike, še nisem našla najboljše – če ima kdo kakšen nasvet, se iskreno priporočam, zelo mu bom hvaležna.  

Klara Jasna se recimo uči tako, da si piše listke z vprašanji in odgovori (na eni strani je vprašanje in na drugi odgovor). Potem se igra, da je voditeljica in hkrati tekmovalka v super popularnem televizijskem kvizu, in si za vsak pravilen odgovor podeli pet točk in praktično nagrado, običajno je to bombon. »Dragi gledalci, danes se bomo v kvizu spopadli z reformami Marije Terezije. S čim je ta vladarica zagrenila življenje mladim generacijam? Tekmovalka Klara, dam vam pet sekund, da prislužite pet točk, odštevanje se začenja zdaj …« Včasih se celo posname, ampak se mi zdi, da se takrat bolj ukvarja s svojim videzom kot s snovjo, zato si v prizadevanju, da bi očarala namišljeno občinstvo, lahko pozabi odgovoriti. Je pa v zastavljanju vprašanj izvrstna, in ko bo nekoč tako zasliševala zločince, jim bo gotovo trda predla.   

Jaz za igrane šove pred testi večinoma nimam časa, kvečjemu si na hitro izpišem najpomembnejše podatke ali narišem miselni vzorec. To mi pomaga, da sem bolj pri stvari, ker če besedilo samo berem, mi misli hitro odtavajo in na koncu niti ne vem, pri katerem predmetu sem. Včasih si snov tudi predstavljam, kot bi gledala film, stvarem dam ime in značaj in tu in tam tudi glas in obraz kakega znanega igralca ali pevca, kar je precej zabavno (France Prešeren se mi recimo redno oglaša z glasom Georgea Ezre, fotosinteza pa zveni kot Nina Pušlar). Edino paziti moram, da ne začnem dejstev prirejati po svoje (na primer, da predčasno ne končam kake vojne, ki se mi zdi nesmiselna, ali da v puščavo ne pripeljem vode, čeprav bi jim prišla res prav). Večino časa pa se preprosto piflam: berem in ponavljam, stavek po stavek, snov za snovjo. Če vse delaš zadnji dan, v resnici ni veliko možnosti za ustvarjalnost.  

Kar bo, pa bo 

Vem, kaj boste rekli: v tem ni nič poučnega. Če se boste tudi vi piflali zadnji dan, vas bodo starši prej nadrli kot pohvalili. Saj sem rekla, da ne poznam dobrih učnih metod, in če bi jih že, res ne vem, kako se jih prenese v vsakdanjik, da ti ne zmanjka časa, živcev in volje. Dela je veliko, dnevi so kratki, nihče ni genij v vsem in v resnici pride še najbolj prav, če znamo stisniti zobe, se zbrati, ko je treba, in držati pesti, da se bo izteklo po pričakovanjih. »Kar bo, pa bo,« mi zmeraj reče mami, »in kar bo, bo že za nekaj dobro.« 

Najbrž res. Ker ko je recimo Luka zadnjič dobil cvek pri angleščini, me je učiteljica prosila, naj mu pomagam pri učenju. In čeprav iz tega ni bilo nič, ker se mu ni ljubilo z mano ponavljati nepravilnih glagolov, ampak je raje brskal po telefonu in potem še enkrat zašutiral, je bila tista ura, ko sva po pouku v učilnici ostala sama, ena najlepših v zadnjem mesecu. 

Ena najlepših – ne pa tudi najlepša. Kajti še tole vam povem. Včeraj sem v peresnici pod radirko spet našla en prav poseben listek. Hočem reči listek, ki ga tja zagotovo nisem dala jaz niti Klara Jasna. Papir je bil enak kot pri tistem skrivnostnem sporočilu, ki sem ga pozimi dobila od skrivnega oboževalca … (Dobro, mogoče preveč dramatiziram, papir je bil odtrgan z blokca samolepilnih lističev, kakršne ima vsako gospodinjstvo.) Na njem je pisalo: Če boš rabila pomoč pri matematiki, se javi.  

V hipu mi je bilo jasno: moj skrivni oboževalec se je vrnil! In očitno obvlada matematiko!  

Vzelo mi je sapo. 

Očitno tudi ve, da jaz matematike ne maram.  

Popravek. Nisem marala. Moje dojemanje tega predmeta se je v tistem postavilo na glavo. Nenadoma sem se ga veselila!  

Obrnila sem samolepilni listek, napisala nanj Se javljam, ga zložila in vrnila v peresnico. Nato sem šla na stranišče, da bi lahko naslovnik medtem prevzel sporočilo. 

Srce mi je razbijalo kot za stavo, ko sem se s praznim mehurjem vračala v učilnico. S tresočimi prsti sem odprla peresnico, izvlekla izpod radirke listek in …

… 

Super. Se dobiva po pouku pri igrišču za košarko, tam kjer so drevesa. 

Če bi bil to film, bi se onesvestila. 

Članek je bil objavljen v reviji PIL

Pil, revija za najstnike, prinaša zanimivo branje o tegobah odraščanja, glasbi, filmu, športu, zanimivostih iz Slovenije in sveta in še marsikaj.

Več o reviji >