Mladi začetki in častitljive tradicije 

Čisto drugače od januarja, ki človeka plaši s slovesnostjo svojih zaobljub in priseg, nam taktno in nevsiljivo ponudi čas in naredi prostor, da radovedno pokukamo v še nikoli videno ali s svežo vnemo poprimemo za znane, a nedokončane stvari. 

Če včasih zahrepenite po veselem vznemirjenju prvega šolskega dne s kancem treme, ki se ga spominjamo iz šolskih dni in ga pozneje podoživljamo s svojimi otroki (in z vnuki), ga boste v izobilju našli v kolumni Urške Fartelj Koristi maka za možganske vijuge.

Moja prva asociacija na začetek šole so bele dokolenke, čeprav ne bi dala roke v ogenj, da sem jih prvi šolski dan v prvem razredu v resnici imela obute. In od belih dokolenk mi misli preskočijo na “… bele nogavičke obuj …” iz pesmi Čuden si bil že kot otrok Vlada Kreslina, ki me – čeprav je polna neke nedoločljive otožnosti in tesnobe – tudi spominja na šolske klopi.

In pri tremi, otožnosti in tesnobi se za koristne izkažejo tradicije: že res, da Prekmurci verjamejo, da mak spodbuja možgančke, ampak finta tradicionalnih makovih kock in makove potice ni v biološki koristi maka za nevrone, ampak v tem, da nam navade in običaji, trdni kot kamen kost, dajejo zavetje in blažijo strah neznanim, ki preži onstran pragov novih začetkov. 

Ne pozabite, da sreča pomaga pogumnim!