Unovčite digitalni BON22 v trgovinah Mladinske knjige.

Unovčite digitalni BON22 v trgovinah Mladinske knjige.

Zakrpana moda

Sašiko, tradicionalno obliko japonskega vezenja, uporabljajo v dekorativne namene.

Vezenje obstaja toliko časa, kolikor dolgo si človek šiva oblačila. Zlati cvetlični vzorci na Diorjevi obleki, privlačni napisi na uličnih oblačilih, stilizirane podobe ljudi in živali na tradicionalnih narodnih nošah – vse to je vezenje, ki je daleč najbolj priljubljen način okraševanja tkanin. 

A vezenje ima lahko tudi skromnejšo, čeprav pomembno vlogo – narediti tkanino močnejšo, s čimer so se v dolgih zimskih večerih ukvarjale naše babice. Krpale so in tako popravljale ponošene nogavice, rokavice in puloverje. Danes je krpanje kot tradicionalen način popravljanja oblačil preteklost, saj ljudje oblačila raje zavržejo, kot da bi jih popravljali. A tudi to se na srečo spreminja, novi trend pa prihaja, od koder bi ga najmanj pričakovali – z Japonske, kjer so začeli obujati sašiko, tradicionalno obliko japonskega vezenja. 

Prvotno so ga uporabljali za popravila obrabljenih oblačil oziroma za njihovo krpanje z drugimi kosi blaga, s katerimi so oblačilo naredili trpežnejše in toplejše. Danes pa sašiko uporabljajo v dekorativne namene, kar z velikim uspehom počne japonski mojster Atsushi Futatsuya, ki sam sebe imenuje kar samuraj sašika. 
 

Staro je več

Celo na Japonskem, kjer se je sašiko prvič pojavil pred približno petimi stoletji, ta tehnika trenutno velja za nekaj nenavadnega. V starih časih je imela tkanina ter oblačila iz nje veliko višjo ceno kot danes. Obleka se je iz roda v rod prenašala v obliki dediščine, vse luknje pa so skrbno pokrpali. V obdobju Edo (1603–1868) obubožani japonski kmetje niso samo krpali svojih starih oblačil, ampak so si nova izdelovali tako, da so skupaj sešili vsak kos blaga, ki jim je prišel pod roke. Oblačila preprostih ljudi so bila sestavljena iz krp modrega bombaža »ai-zome«. Šlo je za dolge kaftane, ki so jih imenovali boroboro in izdelovali z uporabo tehnike sašiko.

Boroboro se razlikuje od odej v patchwork tehniki oziroma krpank, kakršne poznamo Evropejci. Namesto da bi kose blaga s šivi združili v odejo, jih Japonci šivajo po celotni dolžini. Za to uporabljajo posebno nit, ki se od običajne niti za vezenje razlikuje po tem, da je sestavljena iz več med seboj tesno zvitih nitk. Za dodatno trdnost tkanino okrepijo z mrežo šivov, podobnih tistim, ki se uporabljajo v varnostnem šivanju, tako da dobimo obliko trdnega geometrijskega vzorca.

Za sašiko je morda ključni koncept: lepota vezenja mora biti skromna in »naravna«.

V srednjem veku oblačila boroboro niso bila nič več kot neugledne kmečke cape, v sodobnosti pa so jih ponovno odkrili ljubitelji mode. Moda »pokrpanih cunj« se je s tokijskih ulic preselila na Zahod. Ko so Evropejci in Američani prvič opazili posebne jakne in hlače, ki so bile dobesedno sestavljene iz domiselno ujemajočih se kosov tkanine, so se začeli zanimati za način njihove izdelave. 

Tehnika sašiko je v zadnjih nekaj letih postala še bolj priljubljena tudi po zaslugi t. i. gibanja Upcycling, pri katerem se zavzemajo za obnovo starih stvari, s čimer povečajo njihovo vrednost. Sliši se zelo etično: namesto da onesnažujete okolje s proizvodnjo novih oblačil, ki razpadejo v naslednji sezoni, je treba kakovostnim starim stvarem podaljšati življenjsko dobo in jih skrbno popraviti. Pristaši »opaznega popravljanja« kot mu pravijo na Zahodu, verjamejo, da oblačila s svojimi »obliži«, ki jih je treba namestiti na najbolj vidno mesto, postanejo samo še bolj žlahtna.

Takšna filozofija je ne nazadnje tudi protest proti okoljsko neodgovorni »hitri modi«, ki onesnažuje naš planet. Iz vseh omenjenih razlogov se je zanimanje tujcev za sašiko v zadnjem desetletju močno povečalo in v zadnjih nekaj letih je izšlo ducat knjig o sašiku v angleščini. Pogosto gre za kataloge japonskih tradicionalnih vzorcev, ki se uporabljajo pri tovrstnem vezenju.
 

Zadnji samuraj sašika

O tem, ali je vredno namerno raztrgati kavbojke, da bi jih kasneje popravili v japonskem stilu, sem se pogovarjal z »zadnjim samurajem sašika«, kot sam sebe imenuje največji japonski popularizator stare tehnike Atsushi Futatsuya. 

Nič ne pretiravam, če zapišem, da sem se na intervju z mojstrom Atsushijem pripravljal zelo dolgo. Pred nekaj leti sem mu začel slediti na Instagram računu Sashikostory, na katerem sem pridno prebiral njegove komentarje in upal, da mi bodo pomagali razumeti, kaj je v resnici sašiko. Nekaj časa sem japonske vzorce poskušal reproducirati tudi z vezenjem na kavbojke, kot to počne Atsushi, a sem kmalu obupal.

Vezenje ima lahko tudi skromnejšo, čeprav pomembno vlogo: narediti tkanino močnejšo.

Izkazalo se je, da nisem razumel ničesar o sašiku, zato sem Atsushiju napisal pismo s prošnjo za intervju in prejel »pravila za intervjuje z mediji«. Bil sem vztrajen in na drugo pismo sem v odgovor prejel splošno frazo, da je na Instagramu mogoče najti odgovore na vsa moja vprašanja. »Vendar,« je dodal mojster, »odgovoril bom na eno od vaših vprašanj: na žalost je lahko naraščajoče zanimanje za sašiko zelo nevarno. Zato svoje življenje porabim za besede, ki mi jih sicer ne bi bilo treba izgovoriti.« Atsushi je še zapisal, da sam sebe ne šteje za umetnika ne za mojstra, čeprav »ga tako kličejo«, s čimer se je sprijaznil.

Že prej se mi je zdelo, da so Japonci nadvse kul, po odgovoru na moje vprašanje o tem, zakaj se ljudje na Zahodu zanimajo za sašiko, pa o tem ni bilo več nobenega dvoma. »Nikomur ne pišem odgovorov. Vaš članek bo predstavil vaše razumevanje tehnike sašiko in boro in ne bo moja razlaga. Vendar pa bom z vami z veseljem delil nekaj zgodb,« se je končalo naslednje pismo japonskega mojstra. To mi je dalo upanje, da bom vendarle lahko naredil intervju in Atsusi mi je po nekaj tednih vendarle namenil uro svojega časa, in to celo takrat, ko mi je to ustrezalo. Zaradi velike razlike v časovnih pasovih sva se pogovarjala zgodaj zjutraj na njegov rojstni dan, kar sem na lastno sramoto spoznal šele čez nekaj dni, zato mu nisem zaželel vse najboljše. 

Atsushi Futatsuya sam sebe imenuje kar samuraj sašika.

Kot verjetno vse drugo na svetu te dni, je tudi najin pogovor potekal po Zoomu. Precej mlad moški s kratko brado in oglatimi očali, zaradi katerih je bil videti kot inženir, me je pogledal z ekrana prenosnika. V ozadju je kraljeval ogromen kos modre tkanine, prešit z najfinejšim belim vzorcem ponavljajočih se križcev. »To je moj trenutni projekt,« je prijazno pojasnil Atsushi in začela sva pogovor.
 

Za Japonce simbolizira revščino

Atsushi po spletu vodi tečaje sašika, prodaja pa tudi svoja in tuja dela, katerih cena se vrti približno po pet tisoč dolarjev za kos. Toliko stane par zakrpanih kavbojk ali patchwork tapiserija indigo barve. Kupci so bodisi muzeji bodisi ekscentrični prebivalci Kalifornije, saj na Japonskem skorajda ni človeka, ki bi se želel odeti v boroboro. »Za Japonce je sašiko sramota. Sašiko simbolizira revščino,« pojasnjuje Atsushi. »Rodil sem se in odraščal v sašiko družini, ker se je moja mama ukvarjala s to obrtjo.« Dolgo časa se mu je sašiko zdel nekaj odvratnega in neprijetnega. Tako je bilo, dokler v njegovem življenju ni prišlo do krize. »Ko so Japonci pod stresom, začnejo popravljati oblačila,« v smehu pove Atsushi.

V srednjem veku oblačila boroboro niso bila nič več kot neugledne kmečke cape, v sodobnosti pa so jih ponovno odkrili ljubitelji mode.

Po njegovih besedah je bila tehnika sašiko, ki izvira iz srednjega veka, dolgo pozabljena. Vse do šestdesetih let prejšnjega stoletja, ko je več družin začelo z oživljanjem te spretnosti, vključno z njegovimi bližnjimi. »Moja družina je sašiko vrnila v življenje, v resnici pa gre za ročno spretnost, ki jo obvlada vsak Japonec. Sašiko je vsakdanje ročno delo, ne pa umetnost.« 
Beseda »sašiko« pomeni »narediti majhne korake«, vendar niti Atsushi ni pripravljen priseči, da je prevod ustrezen. Boro pomeni nekaj fiksnega – in to je rezultat sašika. Boro je lahko karkoli, tudi krpa, celo obleka ali pa zavesa. »Japonci so se ukvarjali s sašikom, ker drugače niso mogli živeti,« je jasen moj sogovornik.
 

Kulturna apropriacija

Zamislite si situacijo, ki si jo sodobni Evropejci težko predstavljajo. Hodiš v šolo in obuješ nogavice, ki ti jih je zakrpala mama. V njih ti je toplo in prijetno, poleg tega občutiš skrb najbližje osebe in se zaradi tega dobro počutiš. Na šolskem hodniku se preobujete in otroci iz tistih družin, v katerih je staršem lažje kupiti nove nogavice kot popraviti stare, se ti začnejo smejati. Zveni kot zgodba iz prejšnjega stoletja? No, zdaj pa si predstavljajte revščino in podjetniški duh ljudi, ki imajo na sebi iz različnih kosov sešite plašče namesto pravih oblačil. »Vse v zvezi s sašikom je protislovno,« pravi Atsushi. »Samo predstavljajte si, da so za vas poskrbeli, a vas je takšne skrbi sram. Japonci sovražijo boro.«

»Sašika sploh ne štejem za umetnost,« pravi Atsushi. »To je kot kuhanje hrane. Kuhanje je lahko umetnost, vendar ta ni na prvem mestu. Osredotočam se na sam proces, ne pa na rezultat. V skladu z zenom besede niso dovolj, resnica obstaja le v dejanju. Ko japonske besede sašiko, zen, wabi-sabi prevedejo na Zahodu, vedno nekaj manjka. Ne da bi se popolnoma motili, ampak njihov prevod je premalo. Zahodnjaki ne znajo brati med vrsticami.«

Tehnika sašiko je v zadnjih letih postala še bolj priljubljena tudi po zaslugi t. i. gibanja Upcycling, ki se zavzema za obnovo starih stvari.

Po besedah »samuraja sašika« je nevarnost trenutne mednarodne ljubezni do »japonskega krpanja« v sposobnosti Zahoda, da si prisvoji tujo kulturo in jo podvrže komercialnemu izkoriščanju. Sociologi tovrstnemu pojavu pravijo kulturna apropriacija. Japonce moti, da si Zahod zlahka izposoja japonska imena, ne da bi se poglobili v njihov pomen, kaj šele, da bi preučili jezik in kulturo.

To je na primer usoda japonskega izraza »wabi-sabi«, ki se običajno prevaja kot »skromna preprostost«, ko govorimo o stvareh, ki so »lepe v svoji nepopolnosti«, kot je denimo umit in popravljen star keramični vrč ali očarljivo dekle, ki se razlikuje od splošno sprejetega standarda lepote.
 

Zaščita pred zlimi duhovi 

Za sašiko je to morda ključni koncept: lepota vezenja mora biti skromna in »naravna«. »Wabi-sabi obstaja samo v izkušnji in nemogoče je razložiti, kaj sploh je,« je prepričan Atsushi. Toda nekega dne prideš v veletrgovino z gradbenim materialom in tam na polici zagledaš posodo tovarniške proizvodnje – asimetrični lonec, ki so ga poimenovali »wabi-sabi«. Atsushi meni, da je to tragedija za japonsko kulturo, in se boji, da se bo podobno zgodilo tudi s tehniko sašiko. Obenem pravi, »da se ne smemo braniti pred trgom«. Kaj je to, če ne še eno japonsko protislovje?

Po letu 2000 se je Atsushiju porodila ideja, da bi s tradicionalnim vzorcem sašiko popestril ponošene kavbojke. To mu je prineslo slavo v Združenih državah Amerike, po drugi strani pa so se proti njemu obrnili mojstri sašika na Japonskem, vključno s sorodniki. »Moji družini ideja ni bila všeč,« pravi. 

Denim je za japonsko vezenje primeren kot katera koli druga tkanina, čeprav tradicionalne bombažne tkanine, ki jih uporabljajo Japonci, niso tako debele kot denim, zato je z njimi lažje delati. Kot pravi Atsushi, ni toliko pomemben tekstil kot posebna nit za sashiko. »Japonska nit se med nošenjem ne bo zrahljala, ker je narejena posebej za krepitev tkanine.« 

Sašiko vezemo z iglo srednje dolžine, ki jo vlečemo po niti osnove in gladimo nastali vzorec. Prvemu šivu vzporedno sledi naslednji in tako naprej, dokler celotno območje ni prepredeno s šivi. Vezenje ponovimo pod pravim kotom, da se oblikuje močna mreža. Rezultat je karirast vzorec, ki ga Japonci imenujejo »kōshi«. Ta deluje kot »ojačitev«, zaradi katere celo dotrajana tkanina postane odporna proti trganju.

Namesto da onesnažujete okolje s proizvodnjo novih oblačil, ki razpadejo v naslednji sezoni, je treba kakovostnim starim stvarem podaljšati življenjsko dobo in jih skrbno popraviti.

Seveda pa vzorci sašiko niso omejeni na senčenje ali šahovnico. Obstajajo tudi številni drugi vzorci: »hishi-moyō« ali diamant, »tate-waku« oziroma rastoči tok ter »shippō«, kar lahko prevedemo kot zakladi Bude, ter še nekaj geometrijskih motivov. Kot pravi Atsushi je zgodovina vzorcev zavita v skrivnost in mogoče je, da so na Japonsko prišli iz Indije z budizmom. »V praksi so ponavljajoči se vzorci najbolj primerni za krepitev tkanine,« pojasnjuje. Kakor koli že, Japonci so oblačila boroboro dojemali tudi kot talisman oziroma učinkovito zaščito pred zlimi duhovi.
 

Poezija nitk

Kot številni Japonci je tudi Atsushi animist. Verjame, da vsaka stvar, s katero človek tako ali drugače pride v stik, vpliva nanj, na njegovo psiho, zavest, usodo. V šintoizmu, tradicionalnem verovanju Japoncev, verjamejo, da svet stvari naseljuje »osem milijonov božanstev«. Nekateri predmeti človeku izboljšajo počutje, drugi pa lahko lastniku nasprotno povzročijo neprijeten občutek in mu morda celo prinesejo nesrečo. Stare, preizkušene stvari so v tem smislu bolj zanesljive, pravijo na Japonskem. A nič manj pomemben ni odnos: »Z vezenjem v blago vtkemo svoje misli. Imenujte to molitev ali karkoli želite,« je prepričan Atsushi. »Stranke so mi povedale, da se v naših plaščih boroboro počutijo, kot da jih nekdo ščiti.« 

»Vse bi moralo biti naravno – če so kavbojke strgane, jih je treba popraviti, in sašiko je kot nalašč za to. Da, imam se za samuraja. Če želite, sem bojevnik, kar človek postane, ko ga nekaj boli,« pravi Atsushi in se sploh ne šali. 

Koliko je v obujanju sašika magičnih idej, koliko povečane občutljivosti za materiale in koliko preprostega spoznanja, da se planet duši zaradi vseh novih stvari, ki jih ljudje proizvajajo? »Po mojem mnenju je sašiko soroden poeziji,« sem pripomnil. Moj japonski sogovornik se je ob tem samo zadovoljno nasmehnil in poslovila sva se kot stara znanca. 
 

Članek je bil objavljen v reviji Gea

Gea spodbuja dejaven življenjski slog in vseživljenjsko radovednost ter navdušuje z aktualnimi raznolikimi temami o dogajanju okrog nas.

Več o reviji Gea > 

Revija Gea

Naročniki revije Gea imajo 15 % ugodnejšo naročnino.

Menu