Unovčite digitalni BON22 v trgovinah Mladinske knjige.

Unovčite digitalni BON22 v trgovinah Mladinske knjige.

Vlasta Kunaver: Starši, zaupajte svojemu občutku!

Priljubljena pediatrinja o zdravju slovenskih otrok v času epidemije in po njej.

Njen angažirani glas na spletu, družabnih omrežjih in seveda v ambulanti že leta obvešča, ozavešča in izobražuje mlade starše z neusahljivo naklonjenostjo, potrpljenjem in dobro voljo.

Vlasta Kunaver že šest let piše tudi za revijo Pogled. Hvala, ker ste z nami, gospa Vlasta!
 

Na začetku se ozriva malo nazaj … Ste med epidemijo med svojimi malimi pacienti opažali kakšne posebnosti? Kaj je bilo drugače?

Otroci so bili zaradi epidemije veliko doma ravno v času, ko imamo največ dela z okužbami. Tega je bilo dosti manj. Minili so tedni, ko nisem videla nobenega vnetega ušesa. Sicer jih na običajen dan vidim po pet ali deset. Več je bilo težav s kožo. To pripisujem temu, da so bili otroci več doma s starši in so bili ti bolj pozorni. Iz tistega obdobja imam na računalniku verjetno milijon fotografij različnih izpuščajev. (smeh)
 

So bili otroci v tem obdobju pri zdravstvenih obravnavah za kaj prikrajšani? Se je naredila kakšna preiskava manj?

Ne morem govoriti za vse, a če pogledam svoje paciente, mislim, da smo ves čas delali in da zdravje otrok ni bilo oškodovano. 
 

Ste pa tudi za Pogled že pisali o pogostejših psihosomatskih težavah. 

Ja. Tu pa so bili otroci spregledani. Odrasli so se ogromno pogovarjali o tem, kaj bo, če se okužijo stari starši, ali tudi, kdo je v bolnišnici, kdo je umrl. Med seboj smo govorili o strahovih. Otroci in njihove skrbi pa so bili pogosto spregledani. Saj je tudi njih skrbelo, ali bodo dedki in babice zboleli, šli v bolnišnico, umrli … V otroški glavici strah lahko naplete marsikaj.

»Starši ne zaupajo več sebi, svojim občutkom.«

Kako se je to kazalo pri otrocih? 

Pri starejših so bile bolj prisotne depresije, pri mlajših pa je bilo več tega, da boli trebušček, boli desna noga, boli glavica … Smo pa sčasoma povsod prišli do tega, da je bila podlaga za to vedenje posejana že prej, že pred korono.
 

Vi ste ves ta čas ozaveščali javnost s svojimi zapisi na spletni strani in družabnih omrežjih. A odzivi so bili zelo različni. Na družabnih omrežjih se je na vas usul plaz obtožb.

Že večkrat. O cepljenju si komaj upam še kaj napisati. Res pa je, da rada slišim tudi drugi del. Mislim, da je prav, da slišimo vse vrste misli, tudi tiste, ki so nam manj všeč. Če delaš z ljudmi, imaš dolžnost, da komuniciraš z različnimi vrstami strahov – takimi in drugačnimi. 
 

So ti strahovi povezani z negotovostjo? 

Gotovo. Negotovosti je zdaj zelo veliko. Vedno več. Pa ne zaradi korone. Mislim, da smo vsi podlegli prepričanju, da moramo vse delati prav in da obstaja en prav. Tvoja naloga pa je, da samo najdeš ta navodila in si s tem dober starš in bo vse v redu. To se dogaja, ker starši ne zaupajo več sami sebi, svojemu občutku. To za otroke gotovo ni fino.

»Otrok najprej potrebuje bližino starša.«

Kdaj in kako se to pokaže? 

To se vidi že pri dojenčkih. Starši na veliko prebirajo informacije iz različnih virov, na primer, preberejo, da obstaja za dojenčke en in edini pravi handling (ang. ravnanje), kako je treba otroke pravilno prijeti. A vidim, da zato starši svojih otrok ne držijo sproščeno. Pridejo v ambulanto, gledajo mene, ne vedo, kam dati roko … Ampak, veste, najbrž ne bomo propadli, ker nekdo otroka ne drži čisto po pravilih. Za otroka je bolj pomembno, da ima ob sebi sproščenega starša. Da vidi, da je mama zadovoljna, vesela, sproščena, in predvsem, da ji je fino, ko ga pestuje. 
 

Smo se res tako zakrčili?

Ja, zakrčili smo se. To je prava beseda. Postali smo zakrčeni starši. Res mi je hudo, da redkokateri starš prinese dojenčka v ambulanto v naročju. Samo še vozički in lupinice, to me kar boli. Dojenček spada k mami v naročje ali pa k očetu. Otrok najprej potrebuje tebe, tvojo bližino. Da ga pobožaš, da ga pomiriš. 
 

Mladi starši se pred rojstvom otroka izobrazijo o osnovah v šoli za starše. Ko pride dojenček, pa se vse skupaj šele zares začne. Mislite, da bi potrebovali še več nasvetov?

Včasih se sprašujem, ali bi morali starše poslati v šolo za pestovanje. Pred časom sem v ambulanti pregledovala osemmesečnega dečka. Prišli so zaradi driske, ker otrok ni hotel piti. Rekla sta, da ga posedeta v stolček za hranjenje, mu podata flaško, a noče piti. Jaz sem natočila kozarček, vzela sem ga v naročje in smo poskusili. Malček je kar hlastal, kozarček je prijel z obema rokicama. Starša sta bila presenečena. Če ima tako majhen otrok drisko, ga pač vzameš v naročje, ga imaš tam nekaj ur in mu vmes ponujaš tekočino. Pelješ ga na sprehod, pokažeš mu kužka, muco, vmes mu ponujaš tekočino. Da se starši ne znajdejo v takšnih situacijah, me kar malo plaši. 

»Če delaš z ljudmi, je tvoja dolžnost, da komuniciraš z različnimi strahovi.«

In potem se vsi skupaj skrijemo za zaslone. Najprej starši, zelo kmalu jim sledijo otroci. 

Vsi hočejo urejati zaslone pri otrocih. Ne, zaslone je treba urediti pri starših! Slišiš zgodbo otroka, ki naj bi do drugega leta ne smel pogledati v zaslon, njegova mama pa je nenehno na telefonu … Ta podoba mame s telefonom se usede v naše najgloblje registre. Tak otrok bo na telefonu ali pa na čem drugem. 
 

Pri novih generacijah že opažate kvarni vpliv zaslonov? 

Seveda. Opažamo, da veliko otrok začne kasneje govoriti. Ali pa imajo zelo slab besedni zaklad ali izgovarjavo. Pogosto rečem staršem, naj se z otrokom pogovarjajo. Tako zares. Nujen je očesni kontakt. Ni treba, da traja dolgo, lahko samo nekaj minut. Svetujem, naj jim vsak dan preberejo pravljico ali dve. Lahko tudi kaj drugega: knjigo o živalih, o avtomobilih … starši pokimajo, ampak mnogim vidim v očeh, da tega ne bodo storili … 
 

Kot da starši ne bi znali otrok ustrezno spodbujati? 

Zavedati se moramo, da so sporočila, ki jih tako mimogrede v pogovoru dajemo otroku, pomembna! Če rečemo »naš si ne upa odpreti ust«, otroku samo sporočamo, da mislimo, da ne bo zmogel. A on mora od nas slišati ravno nasprotno: da bo zmogel! Če je mamino sporočilo, da je nesposoben odpreti usta, se bo posledično počutil nesposoben še za kaj drugega. 
 

Vas so starši med odraščanjem zelo spodbujali in vam zaupali, kajne?

Ja, kar precej. Oče naju je recimo s sestro poslal v Nepal pri sedemnajstih. Nisva šli tja čisto sami, pa vendar. Če danes, ko imam sama dva odrasla sinova, pomislim na to, se mi zdi, da sta nam res zaupala. 
 

V Nepalu in na Himalaji ste bili nato še večkrat, kajne? Izvirate iz družine, zavezane alpinizmu in drugim športom, ki se odvijajo v naravi. Vaš dedek je eden od začetnikov slovenskega alpinizma, smučanja, jamarstva, ustanovitelj tabornikov … Mama je Dušica Kunaver, profesorica in še vedno zelo aktivna zbirateljica ljudskega izročila, vaš oče pa je bil znan alpinist in gorski vodnik, ki je v Nepalu ustanovil šolo za šerpe …

Ta šola za šerpe je bila zares pomembno in veliko delo. Na Himalajo je bilo v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja zelo veliko odprav. In v prvi fazi so bili šerpe samo nosači. Potrebovali so jih, ker so postavljali višinske tabore in je bilo treba veliko opreme znositi res visoko. Na začetku so pomagali le z nošnjo tovorov. Precej je bilo nesreč, ker Nepalci niso imeli osnovnega alpinističnega znanja. Veliko jih je umrlo. Zato je naš oče ustanovil alpinistično šolo za nepalske gorske vodnike v Manangu. Na prelepem kraju stoji, na severni strani verige Anapurna.

»Meni je bil strah vedno opozorilo, meja, čez katero ne grem.«

Tudi vi ste navdušena alpinistka, jadralna padalka, še vedno plezate, se vozite s kajakom, potapljate, zadnja leta vas navdušuje tudi vožnja z motorjem. Rekla bi, da ste zelo pogumni ali pa imate radi adrenalin. 

Nekaj tega čemur pravijo »adrenalin« morda začutim le ob delu ob nujnih situacijah … Ko zazvoni 112 in nam sporočajo, da gre za nujno intervencijo. Sicer pa mi v povezavi s plezanjem in športi govor o adrenalinu in pogumu ni blizu. Ne gre za to, da bi bila pogumna, da bi premagovala nekakšen strah. Meni je bil strah vedno opozorilo, meja, čez katero ne grem.

Preprosto rada počnem reči v naravi, tudi vožnja z motorjem sodi mednje. Ko se peljem na motorju, sem dosti bližje naravi, kot pa, ko se vozim z avtom. Na motorju uživam, ko voham bore, sveže pokošeno travo, ko fizično začutim spremembo temperature, ko se zapeljem v senco, razgledi so drugačni … 
 

Baterije si torej napolnite predvsem v naravi?

Da, precej bolje se počutim sama v neznanem gozdu kot sredi Ljubljane na Čopovi ulici. Vesela sem tudi, ker se lahko potepam z družinskimi člani. Vikende rada izkoristim za to. Eno zadnjih sobot sva z mlajšim sinom Andrejem preplezala zaledeneli slap pod Prosojnikom, v nedeljo pa sva bila z bratom na ferati na Primorskem. S starejšim sinom Primožem in njegovo Ano smo bili na trekingu v Nepalu … Uživam v gibanju v naravi v vseh možnih oblikah. Nikoli se nisem mogla prisiliti, da bi šla v fitnes ali pa na aerobiko, čeprav bi mi najbrž koristilo. (smeh)

 

Članek je bil objavljen v reviji Pogled

Pogled o različnih vidikih vzgoje in starševstva piše poglobljeno, tehtno in praktično. Zaupanja vredne vsebine pišejo znani slovenski strokovnjaki z različnih področij.
Spoznajte revijo >

Pogled

Pogled lahko pridobite kot brezplačno starševsko prilogo ob naročilu otroških revij Cicido in Ciciban.

Menu