Pogled

»Otroci ne potrebujejo popolnih staršev. Potrebujejo starše, ki so dovolj prisotni, jih poslušajo in jim zaupajo,« poudarja dr. Denis Baš, eden vidnejših slovenskih pediatrov in predsednik Sekcije za primarno pediatrijo pri Združenju za pediatrijo. Pred nedavnim se je kot ambasador pridružil pobudi revije Cicido Branje na recept, s katero opozarjamo na številne koristi zgodnjega branja otrokom. Ob začetku šolskega leta smo se z njim pogovarjali o zdravju otrok, izzivih sodobnega starševstva in o tem, zakaj je lahko skupno branje med najdragocenejšimi naložbami v otrokov razvoj.

Vseslovenska pobuda Branje na recept se začenja 1. septembra. Od tega dne bodo triletniki in triletnice ter njihovi starši na rednem sistematskem pregledu iz rok pediatra oziroma medicinske sestre prejeli zloženko s ključnimi informacijami o pomenu zgodnjega branja ter brezplačen izvod posebne tematske številke revije Cicido – Cicido, moja prva revija.

Katera literatura za otroka je kakovostna? Najpreprostejši odgovor je: Tista, ki otroka ne podcenjuje. Dobro besedilo je jezikovno izčiščeno, jasno, živo in izvirno, upošteva otroški pogled, hkrati pa sveta ne poenostavlja. Biti mora otroško, ne pa otročje, kot je pred leti ugotavljal pesnik in urednik Niko Grafenauer. Motivno in tematsko se dotika raznovrstnih tem, z otrokom lahko namreč na primeren način – tako, da ga ne ranimo – spregovorimo o skoraj vsem.

V svetu, v katerem nas na vsakem koraku spremljajo zasloni in nenehno menjavanje podob na njih, ostaja poslušanje kot veščina v ozadju. Pa vendar je prav poslušanje eden prvih načinov, kako otrok vstopa v odnos z drugim človekom in odkriva svet okoli sebe. Še preden razume besede, prepoznava glas, ritem, melodijo in čustva, ki jih nosi človeški glas. Poslušanje zato ni le sprejemanje zvokov, temveč izkušnja odnosa.

Pogovor s pisateljico Majo B. Kranjc, prejemnico nagrade Modra ptica. Ali ljudje bežijo le pred vojno in nasiljem ali je lahko beg tudi tih upor proti pričakovanjem, pravilom in življenju, ki ga drugi načrtujejo namesto nas? V romanu Kjer teče košuta, letošnjem prejemniku nagrade modra ptica, Maja B. Kranjc preplete zgodbi dveh mladih ljudi, ki prihajata iz povsem različnih svetov, a ju usoda nepričakovano postavi na skupno pot. Roman odpira teme odraščanja, identitete, begunstva, empatije in moči srečanja z drugim.

Živimo v času, ki od nas pričakuje hitre odgovore in jasne načrte. Vse mora biti učinkovito in vsaj na videz smiselno. Miha Šalehar se temu upira, tako da raje kot gotovost izbira radovednost, namesto dokončnih resnic pa razmislek, ki dopušča dvom in tudi protislovja. V intervjuju smo se dotaknili let, ko naj bi človek vedel, kam gre, njegovih izkušenj iz Amazonije ter odnosa do knjig in sveta, v katerem je pozornost postala dominantna valuta.

Iz recikliranih materialov izdelajmo igrivega kuščarja, lahko mu rečemo tudi zmajček. Lahko pa jih izdelamo več, v različnih velikostih in barvah, si zamislimo zgodbo in odigramo čisto pravo lutkovno predstavo. Naši zmajčki bodo enkrat družina, drugič pa šolski ali vrtčevski prijatelji.

Starševski »vložki« v zdravje vse družine so v bistvu zelo preprosti. Zgled je tisti, ki dokazano deluje najbolje. Na vsakem koraku, če le lahko, izberimo aktivno gibanje namesto alternativ. Uporabljajmo stopnice namesto dvigala, vsaj po manjših nakupih pojdimo z otroki peš v trgovino. Družinsko preživljanje prostega časa naj bo v naravi in ne v nakupovalnih centrih. Dodati moram, pravi pediatrinja, še – čim manj ekranov.

Alergije niso zgolj tegoba modernega časa, temveč resen zdravstveni problem, saj pojavnost alergijskih bolezni narašča tako pri otrocih kot tudi odraslih. Alergije danes sodijo med najpogostejše kronične bolezni, zato strokovnjaki opozarjajo na ključni pomen zgodnjega prepoznavanja simptomov, pravilnega ukrepanja ob hudih reakcijah in učinkovitega preprečevanja izpostavljenosti alergenom.

Če se celotna družinska dinamika začne podrejati otrokovim željam in njegovemu počutju, to otroku nalaga moč in odgovornost, obenem pa ga prikrajša za starševsko vodstvo. Starši moramo prevzeti odgovornost, vztrajati v svoji vlogi odraslega in otroku pomagati skozi nelagodje in frustracijo.

Knjiga Dojenček za mizo ne ponuja ločenega jedilnika samo za dojenčka, temveč spodbuja skupno prehranjevanje. To je njena posebna vrednost. Recepti so zasnovani tako, da lahko isti obrok uživa celotna družina, le z majhnimi prilagoditvami glede na otrokovo starost in razvojno stopnjo. Tako priprava hrane postane preprostejša, skupni obroki pa dragocen čas povezovanja.

Mi se radi vozimo naokrog, se pogovarjamo in spoznavamo v drugačnih situacijah, kot smo jih vajeni iz vsakodnevne rutine. Verjamem, da je tudi za otroka koristno, ko opazuje, kako načrtujeva, kako se pripravljava, rešujeva nesoglasja in se soočava z nepredvidljivimi situacijami. Predvsem pa nam potovanje, tokrat v Normandijo, da priložnost, da smo res skupaj in se naužijemo vsega, kar prinaša življenje v troje.