Kakovostne zvočnice in e-knjige na: logo

Kakovostne zvočnice in e-knjige na: logo

Pandorina skrinjica

Pandorina skrinjica

Znanstveniki sistematično pregledujejo viruse divjih živali na tropskih območjih in gradijo knjižnico virusov – Virologi poudarjajo, da se moramo na pandemije pripraviti dolgoročno

Šele ob naravnih katastrofah se zavemo nebogljenosti v primerjavi z naravo. Še manjkrat pomislimo, kako naravno okolje pravzaprav ves čas nesebično podpira naše preživetvene zmožnosti – gozdovi filtrirajo vodo, ki jo pijemo, ptice in čebele oprašujejo pridelke – dokler ne povzročimo zloma teh ekosistemov. 

Posledice takšnega zloma so nepredvidljive in ena od njih je tudi nenaden izbruh nalezljivih bolezni, kakršna je tudi covid-19. A narava ima v svoji zbirki še veliko bolj smrtonosne viruse in le vprašanje časa je, kdaj bodo udarili, opozarjajo poznavalci.

Epidemije niso nove; človeštvo so desetkale že v antiki. O njih poročajo že grški zgodovinarji in za njimi še Rimljani. Ti so  gradili ceste in pospeševali trgovanje, ob tem pa pospešili tudi razmah črnih koz, ki so pripomogle h koncu imperija. V srednjem veku je prebivalstvo zdesetkala kuga, v letu po prvi svetovni vojni je pandemija španske gripe oplazila tretjino svetovnega prebivalstva in pri tem pobila 50 milijonov ljudi. 

Pred nekaj leti je v osrednji Afriki divjala ebola, na Bližnjem vzhodu je epidemija mersa preskočila s kamele na človeka. Novo poglavje v zgodovini epidemij so prionske bolezni, ki jih povzročajo od virusov nekoliko drugačni proteini prioni, odkriti šele v 20. stoletju. Pred leti je bila tako Velika Britanija začetnica in žarišče bolezni norih krav. Prionske bolezni so sicer redke, a prenosljive in neizbežno smrtne.

Znan komaj odstotek virusov prostoživečih živali

Model nalezljivih bolezni, ki so ga v zadnjem desetletju začeli razvijati ameriški znanstveniki, zbranih pri projektu Predict, kaže, da se večina epidemij – od aidsa, ebole, virusa Zahodnega Nila, sarsa do lajmske bolezni in več sto drugih, ki so izbruhnile v zadnjih nekaj desetletjih – ne zgodi sama po sebi. 

Epidemije so v bistvu le posledice dejanj, ki jih človek prizadene naravi. Bolezen je, tako kaže,  predvsem okoljsko vprašanje. Šestdeset odstotkov nastajajočih nalezljivih bolezni, ki prizadenejo človeka, je zoonotskih, kar pomeni, da izvirajo iz živali. In več kot dve tretjini teh bolezni izvira iz prostoživečih živali.

Ker je netopirjev kar 1200 vrst, lahko prenašajo, kot ocenjujejo znanstveniki, skupno več kot tri tisoč različnih koronavirusov.

Slika: Ker je netopirjev kar 1200 vrst, lahko prenašajo, kot ocenjujejo znanstveniki, skupno več kot tri tisoč različnih koronavirusov.

Znanstveniki sistematično pregledujejo viruse divjih živali na tropskih območjih in gradijo knjižnico virusov. Večino pozornosti namenjajo primatom, podganam in netopirjem, ki najverjetneje prenašajo bolezni, nevarne ljudem. Toda predmet raziskave je nepopisno obsežen in zapleten; doslej je namreč znan komaj en odstotek virusov prostoživečih živali, pa še ti nenehno mutirajo.

Ob izbruhu novega koronavirusa so pri iskanju krivca številni s prstom najprej pokazali na netopirja, s katerega naj bi virus preskočil na človeka, a zadeva ni tako preprosta.  Res je, ugotavljajo raziskovalci, da so netopirji največji svetovni rezervoar koronavirusov. Pri petletni raziskavi 19.192 netopirjev, glodavcev in primatov se je izkazalo, da so prav ti letalci s kožnimi prhutmi v 98 odstotkih gostitelji vsaj stoterice različnih koronavirusov. Natančneje, gre za 282 vrst netopirjev iz 12 taksonomskih družin.

A ker je netopirjev kar 1200 vrst, lahko ti prenašajo, ocenjujejo znanstveniki, skupno več kot tri tisoč različnih koronavirusov. Seveda pa netopirji niso edini prenašalci teh virusov; tako kot mnogi drugi virusi so prisotni pri številnih živalih, vključno z ljudmi. Našli so jih tako pri domačih kot divjih živalih, npr. pri mačkah, psih, domačem govedu, prašičih, kurah, puranih, dihurjih, kamelah, kuncih, netopirjih, kurah, puranih.

Ko virus preskoči

»Pri ljudeh so običajni štirje koronavirusi (KU1, NL63, OC43, 229E), ki povzročajo milejše okužbe zgornjih dihalnih poti. Podobne težave nastanejo, če se z njimi okužijo tudi drugi sesalci in ptiči, nekateri sevi virusov povzročajo tudi želodčno-črevesna obolenja. A zelo redko se zgodi, da virus z običajnega gostitelja preskoči na novo vrsto. Slednja nanj ni prilagojena, zato so lahko posledice hujše. To se je že zgodilo pri domačih živalih (prašičih, kurah, govedu), v nekaterih primerih pa tudi pri ljudeh. Leta 2002 je tako na Kitajskem preskočil sars s cibetovk, to so azijske sorodnice mačk, deset let kasneje je izbruhnila epidemija bližnjevzhodnega virusa mers, katerega verjetni prenašalci so bile kamele, in zdaj imamo covid-19, katerega prenašalci še niso znani,« pravi biolog Primož Presetnik s Centra za kartografiranje favne in flore.

Strokovnjaki poskušajo na osnovi človekovih posegov v naravo ugotoviti, kje obstaja verjetnost izbruha novih bolezni, in kako ukrepati, še preden se razširijo.

Sorodniki vseh teh virusov so bili res najdeni pri netopirjih, a neposrednega prenosa koronavirusov z netopirjev na ljudi niso potrdili. Domneva se, da je šlo pri vseh primerih do preskoka preko vmesnega gostitelja, lahko pa se je virus še dodatno preoblikoval še pri samih ljudeh, pojasnjuje raziskovalec netopirske favne in dodaja, da je verjetnost okužbe ljudi s koronavirusi naših netopirjev zelo majhna. Kakršno koli izganjanje netopirjev iz stavb ali celo jam zato ni upravičeno niti iz zdravstvenih razlogov, še pravi biolog, ki tudi svoj prosti čas namenja raziskovanju netopirjev na naših tleh.

Tudi raziskovalci virusov pri netopirjih s centra za okužbe kolumbijske in kalifornijske univerze opozarjajo, da si teh ugotovitev ne bi smeli razlagati kot poziv k odstranjevanju netopirjev. Netopirji igrajo, poudarjajo, pomembno vlogo v ekosistemu in večina koronavirusov, ki jih nosijo, je za ljudi neškodljiva. Poleg tega ima odstranjevanje lahko nenamerne posledice: destabilizacija ekologije gostitelja lahko dejansko poveča tveganje za prenos bolezni.

Strokovnjaki poskušajo danes na podlagi tega, kako ljudje spreminjajo pokrajino – z novimi kmetijskimi površinami ali cesto, ugotoviti, kje bodo verjetno izbruhnile naslednje bolezni pri ljudeh in kako jih opaziti, ko se pojavijo, še preden se razširijo. Zbirajo kri, slino in druge vzorce iz virusno zelo tveganih prostoživečih živalskih vrst, da bi ustvarili knjižnico virusov, tako da bi jih lahko človek hitreje prepoznaval. Obenem preučujejo načine gospodarjenja z gozdovi, prostoživečimi živalmi in živinorejo, da bi preprečili, da bi bolezni zapustile gozd in postale naslednja pandemija.

Dva milijona žrtev zoonoz

Vmešavanje človeka v naravo v revnih državah še poslabšuje reja živali, ki lahko na človeka prenašajo bolezni divjih živali. Študije mednarodnega inštituta za raziskovanje živine so pokazale, da več kot dva milijona ljudi na leto ubijejo bolezni, ki se z divjih in domačih živali prenesejo na ljudi. Virus nipah denimo v Južni Aziji in z njim tesno povezan virus hendra v Avstraliji, oba sta iz rodu virusov henipa, sta najzgovornejša primera, kako lahko porušenje ekosistema povzroči bolezen.

 »Virusi mogoče res nimajo pameti, v nečem pa nas vseeno prekašajo: hitro znajo mutirati in se prilagoditi. Dobro bi bilo, če bi jih v tem posnemali,« je v svoji pravkar izdani knjigi V času epidemije zapisal italijanski pisatelj in fizik Paolo Giordano. 

Virusi izvirajo iz  vrste netopirja Pteropus vampyrus, ki ga pri nas imenujemo leteči pes. V našem okolju jih sicer ni, ker se hranijo s sadjem ali nektarjem. Najbližje nam so egiptovski leteči psi (Rousettus aegyptiacus). Ti so do pred kratkim živeli tudi na Cipru, dokler jim sprememba kmetijstva ni odvzela možnosti prehranjevanja. Sedaj so nam najbližje v Anatoliji in seveda živijo po Bližnjem vzhodu in Severni Afriki.

Ta netopir je skoraj vsejedec, kar v tem primeru ni bilo nepomembno. Pogosto visi z glavo navzdol in je tesno zavit v svoji kožni krili videti kot vampirski Drakula. Sadje zaužije tako, da ga v gobčku najprej zmelje v kašo, nato pa izpljune sokove in semena. Zelo verjetno je bil prav takšen izpljunek kriv, je zapisal New York Times, da se je leta 1999 na malezijskem podeželju zgodila grozljivka, ki se še vedno občasno ponavlja. Predvidevajo, da je netopirjev pljunek pristal na prašiču, ki je sebe in svojo skupino okužil s henipo, ta virus še okrepil in predal naprej ljudem. Bil je grozljivo smrten.

Od 276 ljudi, okuženih v Maleziji, jih je takrat kar 106 umrlo, številni drugi pa so trpeli trajne nevrološke motnje z znaki hromosti. Zdravila ali cepiva ni. Od takrat je bilo v Južni Aziji že 12 manjših izbruhov. V Avstraliji, kjer je hendra umorila štiri ljudi in na desetine konj – smrtnost med ljudmi je sicer 60-odstotna, med konji pa 75-odstotna –, pa je bil scenarij drugačen. Suburbanizacija je prodrla v gozdove in tako zvabila njihove prebivalce, okužene netopirje, na dvorišča in pašnike.

Pritajeni smrtonosni nipah

Netopirji so se v milijonih let razvijali skupaj s henipo in zaradi te koevolucije se z njo okužijo za komaj kaj več kot za netopirski prehlad. Ko pa virus z netopirjev preskoči na vrste, ki se z njim niso razvile, se lahko zgodi grozljivka neslutenih razsežnosti.  

Če namreč drži, da se virus henipa razvije tako, da se lahko hitro prenaša s priložnostnim stikom, potem je upravičena skrb, da bi lahko zapustil džunglo in se razširil po Aziji ali po svetu. »Nipah se občasno razširi na majhne skupine ljudi – a le vprašanje časa je, kdaj se bo pravi sev pojavil in učinkovito razširil med ljudmi,« je  izjavil Jonathan Epstein, veterinar iz združenja EcoHealth Alliance iz New Yorka.

Čeprav je bil ob zadnjem izbruhu koronavirusa zanj obtožen netopir, je resnični krivec čedalje bolj drastično odstranjevanje »zaščitnih učinkov« narave. V Amazoniji se je denimo hkrati s povečanjem krčenja gozdov za približno štiri odstotke povečala pojavnost malarije za skoraj 50 odstotkov.

Zato strokovnjaki menijo, da je pri virusnih boleznih bistveno razumevanje osnovnih vzrokov za njihov nastanek. »Vsaka nalezljiva bolezen v zadnjih 30 ali 40 letih je nastala kot posledica posega v divje dežele in spremenjene demografije,« pravi Peter Daszak, ekolog za bolezni in predsednik podjetja EcoHealth Alliance. Nalezljive bolezni, ki se danes na novo pojavljajo v svetu, so bodisi nove vrste patogenov bodisi stare bolezni, ki so mutirale, da bi postale nove, kot je to gripa. Aids je na primer prešel na ljudi s šimpanzov v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, ko so jih v Afriki bušmanski lovci pobijali za meso.

Bolezni so vedno prihajale iz gozda in s prostoživečih živali preskočile na človeško populacijo, kuga in malarija sta le dva zelo znana primera. Vendar je število novih bolezni v zadnjega pol stoletja kar štirikrat večje kot prej, pravijo strokovnjaki. Krivec je seveda silovit razmah tehnologije, ki človeku pomaga posegati  v doslej  neobljudene habitate, večinoma v tropskih regijah, ki so tudi žarišča bolezni. S sodobnim letalskim prometom in velikanskim trgom z divjimi živalmi se je potencial za resen izbruh v velikih populacijskih središčih silovito povečal.

Že omenjeni netopir leteči pes se denimo pogosto najde na tržnicah z eksotičnimi živalmi, ker so to velike in na pogled zelo privlačne živali, ki so tudi družabne. Imajo namreč velike oči in se tudi  družijo v skupine, tako da jih verjetno ni pretirano težko vsaj delno udomačiti, jih opiše Primož Presetnik. 

»Imajo pa še dodaten problem, saj so veliki in zato nekateri končajo na živilskih tržnicah. Nekatere manj številne otoške vrste so ogrožene tudi zaradi tega, ker jih bodo ljudje preprosto pojedli. Drugi, manjši netopirji pa se znajdejo lahko na trgu kot spominki, včasih lepo zaliti v epoksi smolo. Take neokusne suvenirje, menda uvožene iz Azije, je mogoče najti tudi v Transilvaniji, seveda zaradi znanega literarnega vampirja Drakule.«

»Nevarnosti okužb so pri naših stikih z divjino velike,  trgovanje z divjimi živalmi pa nas še toliko bolj izpostavlja pandemijam,« je pred mesecem dni povedal predsednik mednarodne organizacije EcoHealth Alliance Peter Daszak. A na tržnici v Vuhanu, kjer naj bi novi virus izbruhnil, so netopirji redki. Nekatera poročila navajajo, da naj bi novi koronavirus preskočil na človeka pri stiku s pasavcem. To je še ena žival, s katero se še posebej v Aziji veliko trguje predvsem zaradi pomena njenih lusk v tradicionalni medicini. Možnost prenosa virusa z lusk je izjemno majhna,  trgovanje z živimi pasavci pa je tudi izjemno redko.

Ker so v odgovor na izbruh pandemije kitajske oblasti zaprle tržnico v Vuhanu, je raziskovalcem zdaj še toliko težje odkriti, od kod je prišel covid-19. Kakor koli, »pravi vzrok za vse na novo pojavljajoče se bolezni smo mi sami«, pravi Peter Daszak, ki kot zoolog že nekaj let deluje na Kitajskem. 

»Tega ne počnemo namerno, toda zdi se, da v to vodi naš vsakdanji način delovanja na planetu. Te bolezni izvirajo na prostorih, kjer je veliko raznolikih prostoživečih živali, saj te prenašajo viruse, od katerih lahko nekateri sprožijo pandemijo v krajih, kjer je človeška populacija gosta in še narašča. Z rabo zemljišč, krčenjem gozdov, gradnjo cest, rudarjenjem in intenziviranjem kmetijstva se vrivamo v habitat prostoživečih živali in se tam okužimo.«

Ekologija bolezni

Čeprav je bil ob zadnjem izbruhu koronavirusa zanj obtožen netopir, je resnični krivec čedalje bolj drastično odstranjevanje »zaščitnih učinkov« narave. V Amazoniji se je denimo hkrati s povečanjem krčenja gozdov za približno štiri odstotke povečala pojavnost malarije za skoraj 50 odstotkov. Razlog je zelo preprost: komarji, ki prenašajo bolezen, dobro uspevajo v pravi mešanici sončne svetlobe in vode na izsekanih območjih. Napačno izkoriščanje amazonskega gozda lahko pomeni odpiranje Pandorine skrinje.

Avstralija je na primer pravkar napovedala večmilijonsko vlaganje v razumevanje ekologije virusa hendra in netopirjev. Vendar ni samo vdor v nepoškodovane tropske pokrajine tisti, ki lahko povzroči bolezni. Virus Zahodnega Nila je v ZDA denimo prišel iz Afrike, a se je tam razširil, ker je eden od njegovih najljubših gostiteljev ameriška taščica, ki uspeva v svetu trate in kmetijskih polj. In za komarje, ki širijo bolezen, so te ptice še posebej privlačne. 

»Virus je imel pomemben vpliv na zdravje ljudi v Združenih državah Amerike, ker je izkoristil vrste, ki dobro delujejo v bližini ljudi,« je za NYT povedala Marm Kilpatrick, biologinja s kalifornijske univerze v Santa Cruzu. Zaradi svoje ključne vloge pri bolezni Zahodnega Nila si je taščica prislužila naziv »super razširjevalec«.

Pomemben dejavnik varnosti pred virusi je tudi imunost prostoživečih živali, in veja imunologije, ki se ukvarja s tem, je še v povojih. Raina K. Plowright, biologinja z državne univerze v Pensilvaniji, ki proučuje ekologijo bolezni, je ugotovila, da so bili izbruhi virusa hendra pri letečih psih na podeželju redki, veliko bolj pogosti pa pri netopirjih, ki so za svoj habitat izbrali mesta in primestja. To pa zato, predpostavlja, ker se urbanizirani netopirji bolj zadržujejo na enem mestu in so zato manj pogosto izpostavljeni virusu, ki so ga dobivali v naravi, in zato tudi manj odporni. To pa pomeni, da se več netopirjev – bodisi zaradi slabe prehrane, izgube habitata ali drugih dejavnikov – okuži in tako  izloči več virusa na domove ljudi.

Pandemije kot procesi

Vsa ta ekološka vprašanja zdaj raziskujejo nove ekipe in strokovnjaki za javno zdravje so začeli ekologijo že vključevati v svoje modele. Peter Daszak poudarja, da je treba začeti obravnavati pandemije kot procese, ne le raziskovati posameznih patogenov, ker ne gre samo za cepiva in zdravila. Naloga javnega zdravstva je priti do podeželskih skupnosti, ki so na prvi bojni črti, in jim pomagati zmanjšati tveganje, se dogovarjati s podjetji, ki gradijo ceste do novih rudarskih obratov v divjini, da zgradijo poleg še bolnišnico. 

Trajnostni pristopi v poslu bi morali vsebovati tudi trajnost na področju zdravja in okolja. »Neprijetno je namreč ponavljati, da bodo pandemije čedalje pogostejše, mi pa kot tudi tokrat na to nepripravljeni, da že sredi tega izbruha  govorimo, kako se moramo  pripraviti na naslednjega.«

Virologi danes poudarjajo, da se moramo na pandemije pripraviti dolgoročno. Zapiranje šol  lahko odloži krizo za nekaj dni ali tednov, a pripraviti se moramo, da bomo z nevarnostjo pandemije morali živeti nekaj let, morda v nedogled.  »Res smo našli 500 različnih koronavirusov pri netopirjih, vendar smo za to potrebovali deset let. Če hočemo odkriti še vse druge viruse, potrebujemo veliko več  skupin raziskovalcev po vsem svetu. Nato moramo ubrati nov pristop do cepiv, ker nima smisla porabiti milijard dolarjev za oblikovanje cepiva, če je virus, ki se pojavi letos, že za 20 odstotkov drugačen kot lani in cepivo ne deluje, pravi Peter Daszak.

Prav to se menda dogaja tudi  s koronavirusom, ki se na svoji poti iz Vuhana po svetu nenehno rahlo spreminja in je izdelal že na desetine različnih sevov. »Virusi mogoče res nimajo pameti, v nečem pa nas vseeno prekašajo: hitro znajo mutirati in se prilagoditi. Dobro bi bilo, če bi jih v tem posnemali,« je v svoji pravkar izdani knjigi V času epidemije zapisal italijanski pisatelj in fizik Paolo Giordano.

Univerzalna cepiva in črni scenarij

Znanost se ta hip nagiba k izdelavi univerzalnih cepiv, ki bodo učinkovita za celotno skupino določenih virusov.  Lani jeseni so v ZDA prvič začeli poskusno cepiti proti gripi z univerzalnim cepivom, a so ga, poroča CNN, razvijali desetletje in bodo, kot pravi direktor ameriškega Inštituta za alergije in nalezljive bolezni, dr. Antony Fauci, potrebovali tudi toliko časa, da pride cepivo na trg. Bližnjico do cepiv ubirajo ta hip velike ameriške farmacevtske družbe, ki v želji, da bi  premagali novi koronavirus, obljubljajo predsedniku Trumpu  skorajšnjo izdelavo cepiva na podlagi genov. Pri tej tehnologiji gre za to, da jim ni več treba vzgajati virusov v laboratorijih, ampak samo klonirajo gen, odgovoren za kodiranje določenega proteina, ki ga želijo, in tako pospešijo pot do cepiva.

A tudi ta pot je v najboljšem primeru dolga vsaj poldrugo leto. Vsaj do takrat, verjetno pa še precej dlje, ostaja svetu na razpolago samo črn scenarij varovanja zdravstvenih sistemov pred zlomom, ki ga države ta hip že preigravajo. A vse dokler ima nekdo na svetu virus, lahko pandemija spet izbruhne in smo spet pred nevarnostjo zloma. Poročilo raziskovalcev z londonskega Imperial Collegea , na podlagi katerega so v Veliki Britaniji in ZDA sredi marca začeli uvajati  ukrepe socialnega distanciranja, ponuja za desetletje, v katero vstopamo z novim koronavirusom, naslednji model ravnanja: vsakokrat, ko se začne povečevati število sprejemov v enote intenzivne nege nad določen prag, bi morala država zapreti vse šole in večino univerz ter uvesti socialno distanciranje. Ko bi pritisk na oddelke intenzivne nege popustil, bi te ukrepe odpravili, vendar bi ljudje s simptomi ali tisti, katerih družinski člani imajo simptome, še vedno morali ostati zaprti doma.

Takšne ukrepe socialnega distanciranja  – kar pomeni zmanjšanje prav vseh kontaktov zunaj doma za 75 odstotkov –  skupaj z zapiranjem šol in univerz kar dve tretjini časa, kar pomeni približno dva meseca izolacije na en mesec normalnega življenja – bi morali ponavljati tako dolgo, dokler ne bo, kot rečeno, na voljo cepivo … 

A potem nas morda čaka že nov virus.

Članek je bil objavljen v reviji Gea (maj 2020)

Več o reviji Gea >

Menu