Vabljeni v trgovine Mladinske knjige. Blizu smo >

Zadnje čase res velikokrat počutim, kot da me je vse preplavilo.

Vsega imam dovolj!

Zadnje čase res velikokrat počutim, kot da me je vse preplavilo.

Predstavljajte si, da bi morali v enem tednu:

pisati dva testa, pripraviti govorni nastop, rešiti tri spore s prijateljicami, biti vsak dan videti kot z Instagrama, očarljivo klepetati z Luko, razmišljati o tem, kako lep in krasen je (in tudi o tem, kolikokrat vas je pogledal, kolikokrat se je nasmehnil – a veste, kako težko je to ugotoviti čez masko! –, ali se je kateri nasmihal lepše, kaj počne, o čem razmišlja in kdaj mu bo že končno kapnilo, da bi lahko bil vaš – ne vaš, moj – fant), dodajte k temu še glasbeno šolo, Cankarjevo tekmovanje, razvedrilno matematiko (resno? Ti dve besedi lahko napišeš skupaj in se Zemlja ne začne vrteti v napačno smer?!), načrtovanje telesne dejavnosti in sekiranje, ker so največ, kar lahko spravite od sebe, trije napol trebušnjaki, domače branje in knjige, ki si jih dejansko želite prebrati, nove videe na TikToku, mamino vreščanje, da morate posesati stanovanje, pospraviti sobo, narediti domačo nalogo, pojesti zeleno zelenjavo, tekati po svežem zraku (resno? Nekdo misli, da to lahko počneš tudi po tretjem letu starosti, ne da bi te za vogalom čakala kruta socialna smrt?!), in povrhu vsega na koncu še začeti karanteno, ker se je v razredu našel pozitivec … pa gotovo sem kaj pozabila.

Če bi hotela vse našteti, bi itak napolnila vso revijo, in potem bi bila Jana huda, ker bi Pil izgubil naročnike, in bi se morala ukvarjati še s tem. Tako ali tako mislim, da ste do zdaj že dobili jasno sliko o tem, kakšen teden je za mano. Mogoče ste imeli celo podobnega, in če je tako, vas prav vljudno vabim, da se mi pridružite pri temle kriku: Vsega imam dovolj!!! (Ste nas tisti, ki niste rjoveli z nami, slišali? Če ne, lahko poskusimo še enkrat. Še glasneje. Ne skrbite, frustracije ne bo zmanjkalo, pa če nabiramo decibele do poletja.)

Ne vem, kako je z vami, ampak jaz se zadnje čase res velikokrat počutim, kot da me je vse preplavilo. Čeprav v resnici večinoma tičim v svoji sobi (zdaj ko sem v karanteni, sploh) in se mi okolica spremeni samo, kadar grem na stranišče ali po nov zavitek čokolade, v meni vse vrvi. Ko sem pripravljala govorni nastop za angleščino, v katerem sem se morala opisati, sem hotela povedati, da sem navzven kot mrtev rokav panonske reke, navznoter pa kot fan pit na koncertu BTS. Samo potem se mi ni ljubilo gledati v slovar, kako Angleži rečejo različnim rečnim strugam, in učiteljici razlagati, kaj so korejski bendi, zato sem napisala samo, da imam rjave lase in rada berem. Za pet bo dovolj, pa še sošolci me ne bodo zafrkavali, da se važim.
 

En sam stres

Zadnjič sem mami omenila, da sem v stresu, ker imam vsega preveč (nalašč sem uporabila besedo stres, ker jo pogosto uporablja tudi ona, v smislu »od tega bomo vsi crknili«; upala sem namreč, da bo iz nje razbrala resnost situacije, kajti kdo bi pa hotel, da mu otroka pobere od take reči, potem ko ga je dobro desetletje skrbno pital z brokolijem, mu zavezoval šal okoli vratu in se na splošno na vse kriplje trudil, da bi potomec preživel). Skratka, rekla sem, da me od obveznosti kar duši in da čutim, da mi zaradi njih odpoveduje trebuh. Da se počutim, kot da po meni gomazi mrčes, in da včasih v mojem telesu zmanjka prostora za vse notranje organe, zaradi česar me nekateri tako tiščijo, da bi si najraje odpela gumb, če bi telo imelo kakega (mogoče gospa Evolucija posluša in bo trznila ob tem namigu). 

Mami me je zaskrbljeno pogledala in rekla: »Kaj te pa muči?«

Neverjetno, sem si mislila. A ji nisem ravnokar povedala?! Včasih bi tudi starši potrebovali kak slovar. Ker očitno ne govorimo istega jezika. 

»Saj sem rekla, vsega je preveč. Tu-mač. Testi. Spraševanje. Domače naloge. Glasbena. Pospravljanje. Vse to.« Ni se mi ljubilo naštevati prav vsega, ker iz izkušenj vem, da me mami po dveh minutah zmeraj neha poslušati.

»Hm, ja,« je pokimala in skomignila z rameni. »Sem ti rekla, da se moraš učiti sproti. In če bi tudi sproti pospravljala, se ne bi toliko nabralo.« 

Noro, res. 

»Tudi če vse delam sproti, sem sproti v stresu, ker je že sprotnega dela več, kot ima dan ur …« ali moji živci zmogljivosti, sem si mislila, medtem ko sem ji razlagala kot petletniku, da je sprotno delo + sprotno delo + sprotno delo + … (saj razumete) = zelo, zelo, zelo veliko sprotnega dela. (Je pa res, da tudi jaz upam, da bom matematiko čim prej pozabila, ko bom odrasla.)

Mami je zavzdihnila in rekla: »Verjamem, da imaš veliko dela. Ampak veš, ljubica, takšno je življenje.« Potem pa, pozor: »Le še huje bo.«

Prosim?! A se tako tolaži hčer?!

»Kako to misliš?« sem izjavila v šoku in nejeveri; najbrž so se mi oči iz jamic zakotalile nekam na drugi konec sobe in se potem brez pravega odgovora poklapano vrnile pod čelo in nad nos.

»Starejši ko si, več obveznosti se ti nabere. Več ko imaš odgovornosti, več je tudi stresa,« je svojo matematično enačbo pojasnjevala mami. »Zmeraj več bo nalog, učenja, testi bodo vse težji in od tebe se bo pričakovalo vse več. Enako bo, ko boš enkrat v službi. Naloga na nalogo, če boš hotela plačo.« 

Mislim, da sem v njenem glasu zaznala zagrenjenost – ali pa je tako odmeval moj obup. In mislim, da sem nato zastavila edino logično vprašanje: »Zakaj bi pa potem človek sploh še naprej živel?!«

Mami je nagnila glavo, kar počne samo, kadar želi deliti modrost, na katero je še posebej ponosna (to pomeni, da jo je zagotovo prebrala v kakšni knjigi, ki jo je priporočila tudi prijateljici). »Ker se lahko sami odločimo, koliko nam bo stres prišel do živega!«

Prosim?! Mislim resno: prosim?! »Whatda …« sem bleknila na glas.

»Umetnost življenja je najti ravnovesje med delom in prostim časom. Med tistim, kar si želimo, in tistim, kar moramo početi,« je (najbrž) citirala nekega pomembnega avtorja. »Ko si organiziraš dan, moraš v njem predvideti vse – ure za učenje, domače naloge, dodatne dejavnosti in igro oziroma tisto, ob čemer se boš sprostil in te bo razvedrilo. Ko delaš, delaj na polno. Ko počivaš, na polno počivaj. Najhuje je, da medtem ko vadiš klavir, razmišljaš, kako bi raje gledala YouTube, med gledanjem videev pa tuhtaš, ali si dovolj dobro ponovila snov.« 

Hm, ja, to res včasih počnem. Ampak potem sem pomislila nanjo, ki med gledanjem televizije zlaga posodo v stroj, ali na sprehodu po gozdu odgovarja na službeno pošto. Mogoče ena knjiga ni dovolj, da spraviš teorijo v prakso.

»Dan ima samo štiriindvajset ur,« sem rekla. 

»Res je,« je pribila mami, ker temu pač nihče ne more ugovarjati, če noče delovati kot eden tistih, ki verjamejo, da je Zemlja ploščata. »Zato pa je treba najti ravnovesje tudi med tem, kar je treba, in tistim, kar zmoreš narediti.«

»Whatda …« sem ponovila.

»Prav je, da se trudiš po najboljših močeh in si prizadevaš vse opraviti čim bolje. Ampak če ne gre, si moraš napake odpustiti. Pomembno je, da vemo, kaj je najnujnejše, in poskrbimo vsaj za to. Nihče ni popoln. In panika tudi ni še nikomur pomagala.«

»V smislu …?«

»Če izgubljaš energijo za paniko, ti je zmanjka za vse drugo. Mirnost, preudarnost, zaupanje vase – to so ključi do uspeha.« 

Hip-hip hura za tisto knjigo! (Vsaj v teoriji. Ker vreščanju, naj pojem solato, najbrž težko rečemo samoobvladovanje.)
 

Spraviti kaos v red

Ne vem, kako je z vašimi starši, ampak kot vidite, meni mami ni bila dosti v pomoč. Trudila sem se počutiti, kot da me nekdo razume, a sem morala obupati. Mami nima pojma, kako je, če ti vse polzi iz rok in razpada, ker vsak dan hodi v službo, ki si jo je izbrala sama, ima prijazno družino, ki ji ni treba šteti podmaskastih nasmehov, predvsem pa sama odloča, kaj bo počela, kako bo oblečena in kdaj bo šla v naravo. Ne vadi trapastih lestvic in ne tekmuje v matematiki (ki ni r od razvedrila!). Nihče ji ne teži in njene prijateljice razumejo, da jim noče podariti svojega najljubšega obeska za ključe, ter ne zahtevajo, da med njimi določi BFF. Pa še take potrebe po čokoladi nima, ker odrasli obožujejo zelenjavo in najrajši na svetu jedo stvari, ki otroke preganjajo v morah. (In to res ni pravično.)Saj ne vem, kaj sem mislila, da sem šla njo spraševat za nasvet.

Kljub temu pa sem se odločila, da si napišem urnik. Že zaradi tega, da česa ne pozabim. In ker se dobro počutim, kadar kaj odkljukam. Če bo to delovalo, bom imela polovico skrbi manj, in s tem bom živela dvakrat lažje (zakaj nikoli ne dobimo takih matematičnih nalog?), ker bom imela vsaj šolske in domače obveznosti pod streho. Žal si za zdaj še ne predstavljam, kako bi lahko v dnevni razpored umestila sekiranje zaradi sošolk ali upanje na ljubezen ali razočaranje nad svojim telesom ali iskanje smisla življenja, ker čustva pač ne poznajo na uro in me lahko napadejo kadarkoli in kjerkoli. No, sem si pa za vsak primer nad pisalno mizo nalepila stavka Bo že bolje in Tudi to bo minilo, ker se mi zdita spodbudna. Ne glede na to, kaj pravi mami, namreč mislim, da je vredno stisniti zobe in počakati, da boš sam svoj življenjski šef. Da se boš lahko odločil, s kom se boš družil, in ne bo več taka sramota, da si v nekoga zaljubljen (razen če hodiš z njim). Da bo življenje bolj miren potoček in manj cunami na smrdljivem gojišču komarjev. 

Tudi to bo minilo. Karantena, testi, trenutna moda, maskiranje Lukovega nasmeha, kreganje zaradi obeskov, ura klavirja, tekmovanja, na katerih ne bom dosegla omembe vrednega uspeha, štetje poltrebušnjakov, opravljanje nesmiselnih nalog, pomanjkanje časa za vse, kar želim početi, svež zrak (vsaj če gre verjeti Greti T.) … Vse to bo minilo in potem bo bolje. Ali vsaj drugače. Ali pa … ah, saj ne vem. Mogoče mi bo jutri kaj bolj jasno. Ali ne – ker če gledam mamo … Kaj pa, če bom vse življenje tavala v temi?!

Ah, vsega imam dovolj!!! Danes se grem samo še odklopit, poslušat glasbo, brat knjigo, boksat v blazino, in če bo zjutraj v moji glavi še vedno taka zmeda … Bom pač počakala pojutrišnjem. Vsaj dnevi minevajo v zmeraj enakem tempu, in tudi če je povsod drugje kaos, se na ta red lahko zanesem. Vsak nov dan je novo upanje, sem nekje prebrala, se mi zdi. Zveni pametno, zato upam, da je res tako.

 

Članek je bil objavljen v reviji PIL

PIL je mesečna revija, ki združuje vse, kar najstnike najbolj zanima, jim pomaga skozi najstniška leta, jih zabava in jim širi obzorja.
Več o reviji > 

Pil, april 2021
Revija PIL

Naročniki na dom prejmete 15 % popusta in brezplačno kodo za celoleten dostop do izbranih nalog na interaktivnem portalu Učimse.com.

Menu