Vabljeni v trgovine Mladinske knjige. Blizu smo >

Melita Kuhar, foto: Saša Kovačič

Melita Kuhar: Bodite pogumni in ljubeči do sebe ter partnerja

Socialna pedagoginja in družinska terapevtka o soočanju s težavami in borbi zase, za partnerja in družino.

Melita Kuhar je socialna pedagoginja, družinska terapevtka in avtorica knjig o partnerstvu in vzgoji.

Pravi, da se njeno delo v zadnjem času ni bistveno spremenilo, so pa v odnosih na dan privrele reči, ki smo jih pred epidemijo uspešno tiščali pod preprogo. A Melita ostaja optimistka, saj pri svojem delu z ljudmi ugotavlja, da so se mnogi pripravljeni pogumno soočati s težavami in se boriti – zase, za partnerja in za družino.
 

Med lansko pomladno epidemijo ste zapisali, da najbolj pogrešate objeme. Je še vedno tako? 

Ja, še kar je tako. Z objemi, dotiki in poljubi se začutimo kot oseba, ki je povezana, videna, slišana, upoštevana in dotikana z druge strani. Ob tem se sproža hormon oksitocin, ki je hormon povezovanja. Zato je tako pomembno, da tvorimo tako imenovane mehurčke s posamezniki, ki nam veliko pomenijo. Samo tako lahko z druženjem zadovoljujemo potrebe po socialnih stikih, ki so res pomembni. 
Razumem, zakaj je pomembno socialno in fizično distanciranje, a navsezadnje smo vsi mi socialna bitja. Med osnovne človekove potrebe štejemo tudi potrebo po bližini in socialni interakciji. 
 

So se težave, s katerimi se na vas v zadnjem času obračajo ljudje, kaj spremenile ali preoblikovale? 

Težave so bolj ali manj enake, a so se poglobile. Opažam, da je v partnerskih odnosih veliko neizgovorjenih želja, potreb in ciljev, ki so se potisnili pod partnersko preprogo, obenem z očitki in zamerami, sedaj pa polzijo ven, se kažejo v odnosu. To je prav, saj je treba vse tisto, kar je bilo toksičen del odnosa, ozavestiti in počistiti ter se naučiti, kako v bodoče bolj zdravo, spoštljivo in sodelujoče komunicirati in biti pri tem iskreni. Zdaj se dogajajo preobrazbe na vseh ravneh, zato ni več časa niti ni zdravo, da rinemo glavo v pesek in se delamo, da ni težav. 
 

Kaj svetujete partnerjem, ki jim je med epidemijo »zaškripalo« v odnosu? 

Priporočam, da težave naslovite, bodite pogumni in ljubeči do sebe in partnerja ter se navadite bolj odprte in čuječe komunikacije. Navsezadnje se odnos oblikuje na podlagi pogovorov, spoznanj, dogovorov, usklajevanj, kompromisov in dobre volje. Vse to pa je treba vaditi. Neprestano. Odnos cveti, ko vanj vlagamo in se trudita oba partnerja v približno enakem deležu!
 

Neugodne razmere trajajo že tako dolgo, da so se razgalile vse naše hibe, slabosti, strahovi … Če smo prej marsikatero stisko in strah uspešno prikrili pred svetom in sabo, po tako dolgem obdobju to ne gre več. Se strinjate?

Ja, zelo dobra iztočnica. Razgaljeni smo pred seboj in drugimi. A vedno bolj ugotavljam, da je to tudi pozitivno, saj je bilo dovolj skrivanja, laži, prikrivanja, negiranja sebe in tega, kaj smo ali nismo vlagali v različne odnose. Sedaj je čas resnice. Čas iskrenosti. Sedaj je čas in priložnost, da se obrnemo vase in naredimo ljubečo introspekcijo in se povprašamo, kaj lahko spremenimo, da se bodo odnosi oblikovali na novo, na bolj zdravih temeljih, z bolj spoštljivo komunikacijo. Ni tako težko ali komplicirano, je pa res, da je treba vložiti nekaj truda, poguma, si vzeti čas in morebiti najti strokovnjaka, ki lahko takšen proces osebne rasti vodi na primerno zdrav, ljubeč in spoštljiv način. Rezultat so mnoga spoznanja in »aha« momenti, ki vodijo v napredek in res kvalitetne spremembe, tako v odnosu do sebe kot do drugih.
 

Nekje ste zapisali, da so starši včasih manj zreli od otrok. Da otroci prej opazijo toksične odnose. Kaj ste mislili s tem?

Otroci so po svoji naturi iskreni, radovedni in ne vedo, katere omejitve hočeš nočeš upoštevamo odrasli. So intuitivni in njihovo socialno, psihično in fizično preživetje je odvisno od ljubezni, pozornosti in skrbi staršev. A kaj, ko se pogosto dogaja, da so starši zapleteni v svoja partnerska preigravanja, kdo kaj je, zakaj ni, kdo ima bolj prav in čigava bo obveljala. Pri tem se vedejo in komunicirajo kot nezreli triletniki v peskovniku, zato imam v Svetovalnici »didaktični« pripomoček za tovrstne nezrele in toksične pare, pa jim malce zares in malce za šalo pokažem kanglico in lopatko za peskovnik. Skoraj vsi pari se začnejo režati in kimati. Ugotovijo, da so res bili otročji v komunikaciji in dokazovanju, kdo ima bolj prav. 
 

A včasih partnerji raje preskočijo urejanje partnerskega odnosa in se ukvarjajo z otroki … 

Da in pristanejo v nezdravem in nesrečnem odnosu »sostanovalcev«. Postala sta zgolj starša, a nimata več lepila, intimnosti, ki loči partnerski odnos od tega, da so samo »cimri«. Dobro je, da otroci opazujejo starša, ki sta v prvi vrsti drug drugemu privlačna, seksi, da se poljubita, stisneta, se znata potrepljati po ritki ali poredno nasmihati drug drugemu. Vse to je učenje otrok za odraslo življenje. Tako imajo zgled, kako sta si odrasli osebi lahko pomembni, ne da sta zgolj »oči« in »mami«. 
 

Kako trajen in trden je »sostanovalski odnos«? 

Tak odnos se kaj hitro sprevrže v različne odklone, od tega, da zagotovo vsaj eden od partnerjev potrebuje tudi seksualno potešitev, da prihaja do potlačenega nezadovoljstva. Tovrstni »starševski« pari se premalo zavedajo, da bodo otroci odrasli in odšli v svoja odrasla življenja, onadva pa bosta ostala samska v odnosu, zagrenjena, nesrečna in odtujena, saj nista negovala partnerskega odnosa ves čas. Ko je odnos enkrat mrtev, ga je zelo težko revitalizirati. 
 

V času številnih omejitev so prav partnerski odnosi po pomembnosti postavljeni na zadnje mesto. Med epidemijo so se na prva mesta prerinili delo, obveznosti z otroki, zdravje, skrb za starše, obolele … 

Naj si par kljub vsem tem obveznostim postavi negovanje njunega odnosa visoko na lestvico prioritet! Če imamo doma, v odnosu s partnerjem, urejene zadeve in komunikacijo, če se počutimo ljubljene, slišane, spoštovane in upoštevane, nam tudi drugi izzivi tega nenavadnega časa ne bodo tako zelo načenjali živcev. 
 

Ste lahko čisto konkretni? 

Parom dam za »domačo nalogo«, da si poskusita vsak dan ali pa vsaj vsak drug dan vzeti najmanj pol ure zgolj za druženje, klepetanje, srkanje kavice na balkonu in izmenjavo vsakdanjih pogledov. Ti pogovori naj se vrtijo okoli prijaznih tem, sočutno naj izražata zanimanje za drugega. Tako utrjujemo zgoraj naštete vrednosti, ki jih pridobita oba partnerja. Sčasoma se lahko pomenita tudi o bolj pomembnih problemih. Pri tem bosta zagotovo lažje bolj vljudna, sočutna in spoštljiva. 

»S partnerjem si vzemite vsaj pol ure za druženje in klepet.«

Je pa to nekaterim lažje in bližje kot drugim. Dajva klišejski primer: žena bi se pogovarjala, mož ne, njemu se zdi to izguba časa, sanja se mu ne, kaj bi rekel …

Klišejski primer je žal zelo resničen, pa ne vedno zgolj zato, ker je mož tako nerazpoložen za pogovor, temveč zato, ker moški popolnoma drugače procesirajo svoja čustva. Odnose vidijo drugače kot me, ženske. Me bi se rade veliko in poglobljeno pogovarjale, kar je večini moških tuje. Ne zgolj zaradi tega, ker tega morda niso videli v primarni družini, temveč zato, ker so mnenja, da se lahko z manj besedami razloži nekaj, kar ju tare. No, me dame pa vpletemo še čustva, morebiti jokamo, kar pa sploh zelo iritira moške, ki si naših čustvenih reakcij po navadi ne znajo razložiti in se jim zdi, da jih z jokom čustveno izsiljujemo. To je tudi zato, ker so sami malce bolj odtujeni od lastnih čustvenih doživljanj in ne zaradi tega, ker so brez čustev. Pri mojem delu z moškimi posamezniki v Svetovalnici se vedno izkaže, da so v resnici zelo čustveni, a so vzgojeni, da moški pač ne sme kazati svojih čustev, kar je res grozljivo. Tako so nekako podzavestno »zamrznjeni« v lastni čustveni zanki, ko bi radi svoji dragi povedali, da jo imajo radi, a tega na primer nikakor ne zmorejo izustiti. Zato podpiram moške, ki se lotijo dela na lastnih osebnostnih izzivih, da se opogumijo in začnejo na glas izražati svoja čustva. 
 

Slaba komunikacija ali pa vsaj močni »šumi« v komunikaciji so še ena od težav, ki jo je razgalila epidemija. Ne samo znotraj družin, ampak tudi na ravni države, oblasti, tudi znotraj podjetij in drugih organizacij … 

Živimo tukaj in sedaj in smo sami odgovorni za to, kako poslušamo in se odzivamo na slišano. Res je pomembno, da smo do sogovornika spoštljivi, strpni in sočutni, da pove svojo misel do konca in nato na njo damo svojo repliko. Ne skačimo v besedo, ne prekinjajmo toka misli sogovornika na brutalno egoističen način, saj tako sebe oropamo veliko informacij, ki bi nam jih lahko sogovornik dal, a smo ga prekinili. Prosim, upoštevajmo bonton pogovora. Tako bomo lahko oblikovali bolj zdrave odnose na vseh področjih.
 

Dovolite še vprašanje, ki se terapevtom in psihologom kar pogosto postavlja: če bi na državo pogledali kot svetovalka za družinske odnose – kako bi jo opisali? Kakšna »mama« je Slovenija? 

Slovenija, če zelo na grobo posplošim, je zahtevna mama, od svojih otrok, torej nas državljanov, terja upogljivost duha, noro in obsesivno delovno disciplino, varčevanje na vseh koncih, pridnost in urejenost navzven, ker je zelo pomembno, kaj bodo drugi rekli. Seveda moramo zelo paziti, da se komu ne zamerimo, saj se vsi v Sloveniji tako ali drugače poznamo. Sama v hecu rečem, da smo v šestem kolenu itak vsi v žlahti.

»Slovenija je zahtevna mama, ki od svojih otrok terja upogljivost duha, noro delovno disciplino, videz urejenosti in varčevanje.«

Kakšen tip vzgoje se je zasejal na naših tleh?

Iz prastare »avstroogrske vzgoje« z argumentom moči smo prehitro in preveč brezglavo prešli v permisivno dopuščanje otroku, da počne vse, kar si izmisli. Pozabili smo, da so omejitve in pravila v vzgoji pomembna, da tako otroku omogočimo varnost in ustvarjalnost. Preveč staršev je zaradi lastnih vzorcev, ko jih starši niso nikoli pohvalili, jih cenili ali jim rekli, da jih imajo radi, prešlo na to, da otroku kar naprej sledijo, so helikopterski, ne upajo otroku reči ne in jih je groza, če otrok zajoka. Zato otroka neskončno razvajajo in ga na dolgi rok osebnostno hendikepirajo.
Sicer pa menim, da imamo prečudovito deželo, v kateri živimo večinoma solidarni ljudje, ki znamo prisluhniti drug drugemu, ko je to treba, sicer pa se rajši zadržujemo zgolj znotraj sten svojih hiš in domov. Smo čedna mešanica strogosti severa, ležernosti zahoda in strasti juga. Dajmo to uporabiti v lastno korist, ne pa da drug drugemu mečemo polena pod noge iz zavisti, ljubosumnosti in pasivne agresivnosti, kar je tudi druga plat nas otrok mame Slovenije.
 

Kako vidite prihodnost? Nekatere črnoglede napovedi pravijo, da bo borba z virusom in vse, kar sodi zraven, trajalo več let … 

Ah, jaz sem kar optimistična. Kot vemo iz zgodovine, se tovrstne epidemije pojavljajo že zadnjih šest tisoč let, odkar so jih začeli zapisovati na glinene tablice v Mezopotamiji, in trajajo kar nekaj časa. Sedaj obstajajo cepiva in verjamem, da so se higienske navade res že krepko izboljšale. Smo pa bili kar fino razvajeni, vse se nam je zdelo samoumevno. Nismo več znali ceniti drobnih trenutkov, druženj v restavraciji, klepetov do zore in žuranja na koncertih. Prehitro smo živeli in vse zajemali z veliko žlico. Res ne vem, kje bi se kdaj ustavili, pa nas je prehitel ta mikrob in nam pokazal, da je močnejši.
 

Kaj lahko v tem položaju naredimo zase in za druge? 

Bodimo kreativni. Bodimo pogumni. Bodimo solidarni in tovariški. Nehajmo se zgolj pritoževati ter snujmo nove vsebine in projekte. Ko se bo epidemija umirila in se bodo spet zagnala druženja, bodo nove ideje dobile zalet. Ne maram jamranja in brezplodnega pritoževanja. To ne vodi v proaktivno akcijo, temveč zgolj vleče k tlom. Aktivirajmo se vsak posebej in nastala bo kritična masa, ki bo znala bolj sočutno in odločno pokazati, kako lahko kot družba razvijamo bolj zdrav, sočuten, ustvarjalen potencial, ki se zagotovo skriva v vsakem od nas. Sami smo kreatorji lepih energij, če se le odločimo v tej zdravi smeri.
 

Članek je bil objavljen v reviji Pogled

Pogled o različnih vidikih vzgoje in starševstva piše poglobljeno, tehtno in praktično. Zaupanja vredne vsebine pišejo znani slovenski strokovnjaki z različnih področij.
Spoznajte revijo >

Pogled, maj 2021
Pogled

Pogled lahko pridobite kot brezplačno starševsko prilogo ob naročilu otroških revij Cicido in Ciciban.

Menu