Kakovostne zvočnice in e-knjige na: logo

Kakovostne zvočnice in e-knjige na: logo

Revija_Gea_amb_1_dec_2022

Kaj sporoča darilo

Ne da bi pričakovali karkoli v zameno, običajno obdarujemo le, ko obdarujemo majhne otroke ali pa osebo, v katero smo noro zaljubljeni

Tudi letos bodo pod jelko številni lepo zaviti darovi, ki bodo razveselili naše najdražje, prav tako kot vsako leto. 

In prav tako kot vsako leto doslej se bodo med našimi bližnjimi našli nekateri, ki se bodo nad obdarovanjem zmrdovali, še preden se bo zgodilo, nekateri pa potem, ker bodo darila napačna, prevelika, premajhna, predraga ali pa ker sploh bodo. Težko je ustreči vsakomur, še posebej, če je božično-novoletno obdarovanje nekaj, kar smo podedovali od številnih generacij pred nami, nas pa prav nihče ne vpraša, ali nam je všeč. Najlepši čas v letu je lahko zaradi obveznega obdarovanja tudi čas, ki je najbolj radodaren s stresom in obupom. Pa ne zato, ker bi na nas vsi pozabili, ampak zato, ker mi ne smemo pozabiti na nikogar.

Čudoviti trenutki, ko z darilom ujamemo obdarovančevo skrito željo in mu tako pokažemo, da ga imamo radi, ali pa celo sami prejmemo darilo, ki nam pokaže, koliko ljubezni nosi darovalec za nas v svojem srcu, so tisto, česar se v božično-novoletnem času vsi tako zelo veselimo. Oglasi nas skušajo prepričati, da je tak trenutek mogoče ujeti le tako, da za darilo kupimo kaj zares dragega, na primer najnovejši televizor na 36 obrokov. Iz izkušenj pa smo se verjetno naučili, da je velikost in vrednost darila povsem nepomembna, če darilo ni izbrano in podarjeno z ljubeznijo. Tudi vrečka doma spečenih piškotov lahko obdarovancu nariše solzo ganjenosti na lice, če je v vrečki prav tista vrsta piškotov, ki jih obdarovanec obožuje. 

Obdarovanje nas povezuje

Dobro povezana družba, kjer se vsi člani počutijo varne in je zanje dobro poskrbljeno, je družba, ki je odporna proti nevarnostim od zunaj in znotraj. Zato se človeške združbe že od pradavnine trudijo, da bi dosegle tako homogenost. V skupini smo močnejši, veliko močnejši, kot pa bi bil seštevek sposobnosti vseh posameznih članov. V dvoje je lepše, v skupini pa varnejše. Večja in trdnejša ko je skupina, močnejša in odpornejša je.

Skozi zgodovino so družbe tako razvijale različne strategije, kako utrditi pripadnost skupini. Nekatere med njimi so precej destruktivne, kot na primer iskanje zunanjega sovražnika, ki bo ustvaril dovolj veliko nevarnost, da bo člane skupine prisilila v enotnost navkljub morebitnim razhajanjem. Take strategije lahko dnevno spremljamo v novicah, ko se politiki medsebojno obtožujejo v želji, da bi nasprotnika prikazali kot demona, s tem pa vzpostavili enotnost v svojih vrstah. Takole mahanje z mečem lahko prinese hitre in učinkovite rezultate, ni pa mogoče tega ponavljati v nedogled, ker se še tako zaslepljena skupina prej ali slej naveliča opletanja z zmerljivkami nad namišljenimi sovražniki. Komu se pa ljubi biti neprestano v nekakšni vojni s celotnim svetom? 

Zato so družbe po vsem svetu – in prav zanimivo je, da podobne tradicije lahko najdemo dobesedno povsod – poiskale načine, da povezanost med člani družbe gojijo tudi z običaji, ki so predvsem prijetni. Tako jih je mogoče ponavljati v nedogled in v teoriji se jih ne bi smeli nikoli naveličati. Na primer, kaj, če bi običaj ponavljali kar vsako leto? Na primer ob koncu leta? 

Prvi antropolog, ki ga je začarala čudovita alkimija obdarovanja, je bil Marcel Mauss že davnega leta 1924, za njim pa so se zvrstili še številni drugi. Darila so namreč starodavna sporočila, da prihajamo v miru, da imamo dobre namene in da nam je veliko do tega, da nas obdarovanec sprejme z naklonjenostjo. Tudi ko spoznavamo nove ljudi, je prvi obisk s simboličnim darilom v roki najbolj zanesljiva strategija. To bo – z redkimi izjemami – dobro sprejeto, predvsem pa bo med obema stranema vzpostavilo ravnovesje. Obiskovalec bo v odnos vložil simbolično darilo, gostitelj pa mu bo povrnil z gostoljubnostjo in prijaznim sprejemom. Ne glede na to, kako sovražni so odnosi med ljudmi: če ena stran obišče drugo z darilom, jo je treba sprejeti z enako prijaznostjo in vsaj začasno pozabiti na zajedljivost in prepir. 

Obdarovanje namreč sloni na pomembnem konceptu medosebnih odnosov, na katerem sloni skoraj celotna trdnost vsake družbe: ekvivalenci ali po domače pravici. Vsak član družbe mora prispevati vanjo enako količino napora, kot od nje pridobiva različnih ugodnosti, seveda po svojih zmožnostih. Karkoli nam družba podari, je treba vrniti po svojih najboljših močeh. In karkoli podarimo družbi, lahko zahtevamo in pričakujemo povrnjeno. Če se ekvivalentnost v družbi podre, lahko pričakujemo tako imenovane »strukturne spremembe«, ki jo bodo zopet vzpostavile. Tako družboslovci imenujejo spremembe v družbi, ki postavijo na glavo dosedanji družbeni red. 

Ko si je aristokracija v Franciji v 18. stoletju rezala preveč debele kose potice glede na to, koliko je prispevala v družbi, je na koncu pristala pod giljotino. Neenakopravne družbe, ki temeljijo na velikem izkoriščanju večine s strani manjšine, niso trdne, ampak jih skupaj držita le ustrahovanje in nadzor in le iskra je dovolj, da se tak red podre.

Ekvivalentnost je torej izjemno pomembna pri grajenju trdnih družbenih odnosov in prisotna je tako rekoč v vsakem delovanju v družbi. V primeru obdarovanja pomeni, da je treba to, kar je bilo podarjeno, vrniti v enaki meri. Obdarovanje je namreč izrazito dvosmerno. Tudi darilo, ki ga ne moremo vrniti, na primer presajena ledvica, ki je darovalcu ogrozila življenje, prejemniku pa ga rešila, mora biti na neki način vrnjeno. Če ne gre drugače, je treba darovalcu izkazati hvaležnost in spoštovanje, ki ga vsekakor zasluži za tako nesebično dejanje pomoči sočloveku.

David Cheal je raziskoval dinamiko družinskega obdarovanja in ugotovil, da je mogoče iz strukture in vsebine daril lepo pokazati vloge družinskih članov ter njihovo medosebno povezanost.

Motivi za obdarovanje

Jasno je, da si družba, ki želi ostati trdna in močna, želi, da se njeni člani pogosto in ljubeče obdarujejo. Kakšne motive za obdarovanje pa ima posameznik? Povsem altruistično obdarovanje, kjer si želimo obdarovanca razveseliti samo zato, ker to veseli tudi nas, je po mnenju raziskovalcev precej redko. V ta koš bi sodila darila, ki jih nekomu podarimo anonimno in na skrivaj, ne da bi pričakovali karkoli v zameno, obdarovanec pa se ne čuti dolžnega karkoli vrniti, ker niti ne ve, komu naj bi karkoli vračal. Zanimivi so primeri podobnega obdarovanja, ki jih spremljamo na družbenih medijih. Neznanec na ulici sočloveku podari nekaj, kar ta v tistem trenutku najbolj potrebuje, in vsaj na prvi pogled za to ne zahteva ničesar v zameno. Dobro je vedeti, da tu kljub vsemu ne gre za povsem altruistično obdarovanje, saj si darovalec od dejanja obeta slavo in občudovanje neznancev, ki te posnetke spremljajo na spletu. Če darila ne vrne obdarovanec, ampak drugi pripadniki družbe, potem darilo ni podarjeno iz povsem altruističnih motivov.

Tudi raziskovalci ugotavljajo, da je povsem altruistično obdarovanje res zelo redko, zato je prav, da smo ob prejetem nepričakovanem darilu pozorni na to, kaj se od nas pričakuje v zameno. So vas že kdaj ustavili na ulici in vam ponudili doma spečene piškotke ali pa liziko kar tako, ker ste simpatični? Lahko verjamete, da bo sledila prošnja, da podpišete kakšno peticijo ali – povsem prostovoljno – podarite kakšen evro. Potem ko boste že vtaknili piškot v usta, bo zaradi pravil dvosmernega obdarovanja zelo nerodno reči ne takim zahtevam. Zares zelo nerodno. 

Obdarujemo torej zelo redko samo zato, ker si tega želimo, ne da bi pričakovali karkoli v zameno. Verjetno so taka darila običajna le, ko obdarujemo majhne otroke ali pa osebo, v katero smo noro zaljubljeni, in si v zameno želimo le njihovo srečo. Raziskovalci takemu obdarovanju rečejo, da je motivirano s čisto ljubeznijo (»agapic love«). Sicer pa največkrat obdarujemo zato, ker se tako spodobi, in se zraven pretvarjamo, da gre za darilo, ki ga podarjamo iz čiste ljubezni.

Obdarovanje, ki razdvaja

Pravila tega, kaj se spodobi pri obdarovanju, so različna, zapletena in polna pasti. Poleg tega nas oglasna sporočila o tem, kaj je primerno darilo ob koncu leta, napadajo na vsakem koraku. To je seveda razumljivo. Po nekaterih raziskavah se celo 10 odstotkov prometa v maloprodaji zgodi z nakupovanjem daril in od tega več kot polovico v zadnjih dveh mesecih leta. Vsako darilo namreč pomeni tudi povratno darilo, zato se izplača oglaševati nakup dragih stvari. Obdarovanje je imelo vedno močen ekonomski element, v razvitih zahodnih družbah pa je to še posebej tako. A če bomo zaupali oglasnim sporočilom o tem, kaj je primerno darilo, se lahko res močno opečemo. 

Podariti nekaj dragocenega se na prvi pogled sliši zelo dobro, a ni tako. Zaradi običaja dvosmernosti pri obdarovanju smo tako obdarovanca postavili v zelo neprijeten položaj, saj se je primoran oddolžiti z darilom primerljive vrednosti. Morda tega ne zmore ali pa ne želi, ker svoje prihranke namenja za druge namene. Tudi če s preveč dragim darilom obdarujemo svojega ne več tako majhnega otroka, si nismo naredili velike usluge. Bo njegova ali njena ljubezen do nas iskrena ali pa le izraz hvaležnosti za predraga darila, ki jih dobiva od nas?

Obdarovati je torej treba vedno tako, kot zapovedujejo običaji, vendar ne preveč in tudi ne premalo. Kadar pa nekoga namenoma obdarimo s predragim darilom, nato pa pričakujemo točno določeno uslugo v zameno, ne gre več za obdarovanje, ampak za podkupovanje. Na ta način smo namreč na njegovo ali njeno uslugo postavili nalepko s ceno, nato pa smo to ceno tudi vnaprej plačali, ne da bi se o prodaji prej pogovorili s prodajalcem. Si tega sploh želi? Če bi se izmenjave lotili z vnaprejšnjim prodajnim dogovorom, bi nam nesojeni prodajalec morda povedal, da ga tovrstna prodaja ne zanima. Ko pa enkrat sprejme predrago darilo, nima več priložnosti, da prodajo zavrne. 

Še posebej je to občutljivo takrat, ko draga darila podarjamo ljudem z dostopom do moči ali pa posebno cenjenega znanja v družbi. Ko zdravnik enkrat prejme povsem brezplačno potovanje v eksotične kraje na izobraževanje, ki bi ga lahko opravil tudi v Šiški, bo plačniku potovanja ostal dolžen, ne da bi imel možnost izbire pri tem, kako bo dolg povrnil. 

Tak tip obdarovanja, ki ima za cilj postavljanje prejemnika darila v položaj, kjer je nemočen prisiljen v manj etična dejanja, ki koristijo zgolj darovalcu, razdvaja in razjeda družbo. Podkupovanje izkorišča družbene norme obdarovanja za nelegitimne in celo nezakonite namene in dobro je, da poznamo, kako delujejo in zakaj. Ker potem, ko smo enkrat že sprejeli predrago darilo, bo zelo težko zavrniti povračilno uslugo. 

Nekatera obdarovanja so namreč motivirana izključno iz sebičnih namenov in prav je, da jih pravočasno prepoznamo. Navkljub zelo trdnim pravilom, kaj se spodobi in kaj ne pri sprejemanju daril, je darilo, ki je podarjeno iz čiste sebičnosti, edino darilo, ki se ga spodobi zavrniti. Ko vas naslednjič na ulici neznanec želi obdariti z obeskom za ključe, nato pa bi od vas zahteval »prostovoljni« prispevek za karkoli že, lahko mirno rečete: »Ne, hvala. Tega darila ne želim.« Če pa se tisti dan počutite še posebej nagajivi, pa obesek za ključe sprejmite, prostovoljni prispevek pa z nasmeškom zavrnite. Igra obdarovanja je igra dveh, in če goljufa eden, ima pravico goljufati tudi drugi.

Revija_Gea_2022_AMB1

Obdarovanje sloni na pomembnem konceptu medosebnih odnosov.

Darilo kot sporočilo

Ko se družina zbere ob jelki in prebira darila, ki jih je dobri mož pustil pod njo, obstaja velika verjetnost, da bo ženski del družine vedel veliko več o tem, kaj se skriva pod ovojnim papirjem, kot drugi. Darila so namreč izraz intimnosti, ljubezni, povezanosti, in v zahodni družbi ima v okviru družine ženski del veliko večjo vlogo pri sporočanju teh vsebin. Matere so nosilke bližine in povezanosti, tradicionalna moška vloga pa je vloga zaščitnika in skrbnika. David Cheal je raziskoval dinamiko družinskega obdarovanja in ugotovil, da je mogoče iz strukture in vsebine daril lepo pokazati vloge družinskih članov ter njihovo medosebno povezanost. Darila so namreč izjemno dober pokazatelj povezanosti med dvema osebama ter tudi med večjo skupino ljudi, ki se redno obdaruje.

Darilo je namreč komunikacijska enota, ki izraža tako odnos darovalca do obdarovanca kot njegovo razumevanje obdarovančevih pričakovanj. Slišali smo že za urbane legende, ko naj bi mož ženo obdaril s sesalnikom, ta pa naj bi nato vložila zahtevo za ločitev. Take zgodbe vztrajajo v skupinski zavesti zato, ker lepo prikazujejo vlogo darila. Mož je v ženi videl osebo, ki skrbi za čistočo doma, zato ji je podaril orodje, ki ji bo to olajšalo. Ko je žena na podlagi darila ugotovila, da možu predstavlja neplačano služkinjo, ne pa ljubeče življenjske partnerice, je vložila zahtevo za ločitev.  Mož je z darilom nekaj sporočil, če je to želel ali ne. Žena pa je iz darila prebrala nekaj, česar si ni želela.

Zato je dobro pri obdarovanju razumeti, da vsako darilo s seboj prinaša močno sporočilo. To sporočilo ima tri elemente: o tem, kdo smo; o tem, kdo mislimo, da je obdarovanec; in o tem, koliko nam obdarovanec pomeni. Ko izbiramo darila, je treba razmišljati o vseh teh elementih. Ko izberemo svoje darilo, ga ljubeče zavijemo in podarimo, je opravljene šele pol naloge. Druga polovica se opravi takrat, ko obdarovanec darilo odvije in poskuša prečitati naš namen. Mu je uspelo, je razumel, da ga cenimo in imamo radi? 

Izmenjava daril je po definiciji simbolična izmenjava naklonjenosti. Ta pa mora biti zaželena in prostovoljna. Karkoli prisiljenega lahko deluje v nasprotju s tem namenom. Zato, ker je vrv, na kateri prečkamo ta prepad, tako tanka, nas pri izbiri daril za najbolj pomembne posameznike v našem življenju lahko začne mučiti tesnobnost. Kaj, če darilo ne bo dobro sprejeto, čeprav je bilo izbrano z najboljšimi nameni? Ker smo ljudje med seboj različni in cenimo različne stvari, se nam lahko kaj hitro zgodi, da z darilom udarimo daleč mimo želenega cilja in odnosi se lahko skrhajo celo med najlepšimi prazniki v letu.

Tesnobnost ob obdarovanju je zato precej pogost pojav in zato vsak od nas pozna koga, ki obdarovanje naravnost sovraži. Sploh, če je v preteklosti kdaj vložil veliko truda in denarja v obdarovanje, ki se je sprevrglo v konflikt in tako povzročilo nasprotne učinke od želenih. Zato je pomembno, da imajo naši običaji obdarovanja med najbližjimi jasna pravila: vrednost naj ne presega simbolične, cenimo humor in domiselnost pri obdarovanju, druženje ob obdarovanju je pomembnejše od daril. Simpatična so darila, ki jih lahko pojemo, popijemo ali takoj uporabimo. Slabo izbrana darila naj bodo sprejeta z naklonjenostjo in humorjem, ne pa z zamero. Obdarovanje je namreč igra, v kateri je pomembno le sodelovati, darila pa so le orodje, s katerim si sporočamo, da smo povezani in se imamo radi. 

Članek je bil objavljen v reviji Gea

Gea spodbuja dejaven življenjski slog in vseživljenjsko radovednost ter navdušuje z aktualnimi raznolikimi temami o dogajanju okrog nas.

Več o reviji Gea > 

GEa_naslovnica_junij
Revija Gea

Naročniki revije Gea imajo 15 % ugodnejšo naročnino.

Menu