Dva fanta, ena odločitev

Glavo si belim (ha! Še eden!) z življenjsko pomembnimi stvarmi. (To sem zanalašč podčrtala, ker je res važno za moje preživetje. In potem za nadaljnjih sto dvajset let, kolikor jih še nameravam ostati na tem svetu.) Mislim, da nisem niti med šolskim letom toliko razgibavala malih sivih celic (mogoče bom, ko bom velika, pisala slovarje?), zdaj pa jih neusmiljeno gonim, ko bi morala počivati na lovorikah.

V strašni zagati sem se znašla. Prav zanima me, kaj bi na mojem mestu naredili vi. Sprašujem se tudi, ali sploh obstaja dobra rešitev – ali zgolj nekaj bolj ali manj slabih – ter kaj mi s tem sporoča Usoda (ja, z veliko začetnico, ker si jo predstavljam kot načitano gospo v roza pajkicah z natupirano frizuro).

Jaz namreč verjamem v take stvari, da ima življenje za nas svoje načrte in da ima vse smisel in višji cilj, tudi ko se nam zdi, da blodimo po labirintu (z mojim obupnim občutkom za orientacijo je nenehno tako), in nedvomno se tudi v trenutni situaciji skriva neki nauk, ki ga moram usvojiti – a nič ne bi imela proti, če bi se to lahko izvedlo brez tveganja, da si uničim naslednjih sto dvajset let. Ne vem, kakšen je na koncu človek, če se tako dolgo valja po obupu.
 

Presra… 

Počitnice so se začele mirno. Spala sem do desetih, gledala televizijo, youtubala, tiktokala, sodelovala v nekaj skupinah na Viberju, počasi pospravljala šolske potrebščine in smetila sobo z drugimi rečmi, skratka, dnevi so se vlekli, kot je treba, ko se začne poletje. V dnevnik sem si napisala, da bom začela dieto in vsak dan telovadila, ampak se mi je zdelo, da je za kaj takega čisto prevroče. Če me že mora infarkt, naj me na koncu počitnic, ne na začetku, sem si mislila (Ha! Ko bi takrat vedela!). V resnici se mi ni ljubilo čisto nič, prišli so celo dnevi, ko sem tuhtala, ali bi sploh vstala iz postelje, in mi je bil vsak premik odveč. Toda ko me je čez kak teden Klara Jasna povabila, naj pridem k njej prespat, sem vseeno rekla ja. Pižama partiji so kul, ker so ena redkih dejavnosti, ki ti ne jemlje energije, ampak jo daje. 

Letos se je v razredu totalno razpaslo, da hodimo drug k drugemu na sleepover, prespanje, kot me je nekoč popravila moja puritansko puristična mami (mene je spomnilo na presranje in sem se še celo večnost hihitala kot zadeta). Vsak dan je kdo prišel s potovalko v šolo, ker je odšel po pouku k nekomu presrat, torej prespat, in na koncu je postalo že kar malce stresno, ker so nekateri naravnost tekmovali, kdo bo večkrat kje v gosteh, in nekateri starši so morali celo kupiti dodatna ležišča, saj so se naveličali spanja na kavču. Tudi jaz sem šla zmeraj nadvse rada k sošolkam, čeprav mi je občasno presedalo, ko sem morala uslugo vrniti. Mami je hotela, da pred vsakim sleepoverjem pospravim sobo, češ, kaj si bojo pa sošolci mislili (mogoče da sem čudakinja, ker imam knjige zložene po abecedi in obleke po barvah?!), in potem je v stresu od tega, kaj naj kuha, kje je njena ta fina pižama in zakaj spodobna prevleka za odejo nima spodobne prevleke za blazino, preklapljala med histeričnim napadom (»A ti misliš, da smo hotel?!«), apatijo (»Prepozno je, te štale se ne da pospraviti«) in preganjavico (»Ves kraj nas bo opravljal«). Včasih sem se vprašala, ali je res vredno. Če je presežek energije res še tam, kjer mora biti. 

Ampak tokrat sem bila brez takih težav, ker je Klara Jasna povabila mene, ne obratno, in sem se odločila, da se bom z vračilom usluge ukvarjala šele naslednji, še naslednji ali sploh en čisto drug, poznejši dan (kakšne sladke brige, če na to pomislim danes). 
 

Ven

»Nikoli ne boš uganila,« je bleknila Klara Jasna, ko sva v njeni sobi poslušali glasbo in opravljali sošolke. 

»Česa?« sem jo radovedno vprašala.

»Da greva danes ven!« 

Če me ne bi s svojo izjavo tako presenetila, bi najbrž pokimala – res, tega oreha ne bi strla, kakršen koli je že bil. Kakšna sprememba teme. In kako to misli – ven?

Kot bi me slišala, je nadaljevala: »Ravno so dali na Viber. Damir je sam doma. Ene par sošolcev pride, ob sedmih se dobimo. Pri njem.« 

»Torej ima žur?« sem ponovila, da se prepričam, o kakšni dejavnosti natančno govoriva. Če bodo tam določeni sošolci (ja, ja, Luka), bi mogoče potrebovala nekaj več priprave.

Klara Jasna je odkimala: »Nee, ne ravno žur. Samo dobimo se. Nič takega.«

»Kdo vse pa bo tam?«

»Damir, Jurij, Nika, Ana, Anja, Sašo, Jon, Maja, midve … kdo še … ja, mogoče Luka.«

V tistem se mi je stemnilo pred očmi. Saj sem vedela, da nimam sreče. Ali pa jo imam? Če bi me kdo vprašal, kaj bi raje, da Luka pride ali ne, prisežem, da ne vem, kaj bi odgovorila. Včasih bi mi prišla prav kristalna krogla moje natupirane čarovnice: je dobro, da nimam časa za pripravo, ker bom tako krajši čas živčna – ali bi bilo bolje, da zvečer ne bi dobila možnosti, da se osmešim pred svojo simpatijo?

»Presneto, kaj bom pa oblekla?« sem zavpila, nenadoma odločena, da se ne bom ukvarjala s stvarmi, na katere (še) nimam vpliva, ampak se bom raje posvetila resničnim problemom. 
 

Zvečer

Ker vem, da vas zanima: nase sem navlekla roza pajkice, ki mi jih je posodila Klara Jasna, in to se mi je zdelo nadvse preroško. Hočem reči, nenaključno. Mogoče nisem bila oblečena po zadnji modi, ampak včasih šteje tudi globlji pomen – zlasti ko kličeš mamo, naj ti dovoli večerni izhod, in jo tako dolgo prepričuješ, da bo varno in boš odgovoren, da si je na koncu ne upaš prositi še, naj ti pripelje tvoje najnovejše kavbojke in najboljšo majico. Bolje usodne pajkice kot pižama, sem se tolažila.

Na poti k Damirju sem se počutila zelo odraslo. Poskušala sem hoditi, kot grejo na zabavo punce v najstniških serijah – prsi ven, trebuh noter, glavo gor. Sama sebi sem se zdela kot Dua Lipa, čeprav sem najbrž v resnici bolj spominjala na naščeperjeno kokoš (v roza pajkicah). S Klaro Jasno sva se pogovarjali v enozložnicah in se zraven trapasto hahljali. Mislim, da je bila tudi ona živčna. 

Damir naju je odpeljal na vrt, kjer so že posedali najini sošolci. Sedla sem k Ani in Niki, ker se mi je zdelo najbolj varno. Kot uročeni sta buljili v telefon. Izkazalo se je, da gledata posnetke na TikToku, in delala sem se, da zanimajo tudi mene. Fantje so si podajali žogo in se zbadali. Vprašala sem se, če so tudi oni živčni. Najbrž ne, fantje so zmeraj tako kul.

Grizljali smo slane palčke, čips, kokice, in ker nisem imela drugega dela, sem izpraznila skledo. Preostanek večera sem upala, da drugi niso opazili, koliko sem pojedla. Od nekdaj sem imela more, da me bodo ljudje zmerjali s požeruhinjo in debelajso.

Dobro, da skrajšam: kljub mojemu silnemu uvodu in vsej drami se tistega večera ni zgodilo nič. Zaužila sem za morje maščob in soli, pogledala nešteto posnetkov domačih živali in plesa (ne skupaj), klepetala s sošolkami (to je bilo fino) in gledala Luko med brcanjem žoge (neprecenljivo) – ampak od Usode, razen pajkic, nisem dobila niti trzljaja. Priznam, da sem bila kar malce razočarana, ko sem se pri Klari Jasni ob polnoči pokrila do nosu in se pred njeno mamo pretvarjala, da spim.
 

Naslednji dan

»Nikoli ne boš uganila,« sem vzkliknila naslednje dopoldne. S Klaro Jasno sva ravno obirali Ano, Niko in njune posnetke (ni lepo, vem). 

»Česa?« je Klara Jasna široko razprla oči.

»Da mi je Jon pisal na Viber!« 

»K-k-ka-kak-kako?« je zajecljala Klara Jasna. »K-kaj p-pa t-ti p-pi-piše?«

Njen obraz je izdajal, da tudi ona ni pričakovala takega odgovora, ne glede na to, da nisem nikoli zastavila vprašanja.

»Kako sem pa to.«

Klara Jasna me je gledala, kot da sem padla z lune. »A boš odgovorila?«

Skomignila sem z rameni. »Najbrž. Ne vem. Zakaj?«

Skomignila je tudi Klara Jasna. Potem sem zaprla aplikacijo in nadaljevali sva s posnetki.
 

Naslednji teden

Ampak ne boste verjeli, kako se je Usoda poigrala z mano v naslednjih dneh! 

Z Jonom sva si vse več dopisovala, in ker so se sošolci (očitno) redno dobivali pred šolo (zakaj me niso povabili še nikoli prej??), me je povabil, naj se jim kdaj pridružim. Šla sem, res so bili tam isti ljudje kot zadnjič pri Damirju in celo Klara Jasna je nekako padla v to družbo (vsaj tako je rekla ona: »Prisežem, da nisem bila z njimi še nikoli prej in da nisem imela pojma, da se dobivajo tu, predvsem pa bi te, če bi vedela, zagotovo povabila zraven.«); enkrat so prišli eni, drugič drugi, vendar klopca nikoli ni bila prazna. Gledali smo posnetke, se vozili s skiroji, fantje so brcali žogo, punce smo čvekale, jaz sem gledala Luko … in minevali so dnevi. Nakar mi enkrat reče Jon: »Greš z mano na sprehod?«

Priznam, bilo mi je sumljivo. Priznam, da sem s kotičkom očesa opazila, da me Klara Jasna jezno gleda. Priznam, da sem z drugim kotičkom vidnega organa ošvrknila Luko. Ampak predvsem priznam, da me je tudi mikalo. Na sprehod s fantom, ki ni povsem napačen! Itak, da sem rekla ja.

»A veš, sem mislil …« je izdavil Jon, ko sva se dovolj oddaljila od skupine, da naju niso več slišali, »sem mislil, če bi midva hodila.«

Vdih, izdih. Vdih, izdih. »Če bi midva – kaj?« Morala sem se prepričati, morala sem slišati še enkrat.

»Če bi hodila. Ti in jaz. Ker si mi … no, všeč.« 

Kako mi je bilo pozneje žal, da je v tistem svet zame postal razmazana packa! Kako sem se sekirala, ker si nisem zapomnila vsake podrobnosti, vsakega trzljaja zraka, vsakega vzdihljaja, ki je zarezal v tišino! Čas se je ustavil, Zemlja je obstala. V mojem spominu pa je ostala ena sama brezoblična gmota čustev, barv, vonjav, zvokov in zlasti bitja srca. Tup-tup. 

Nekaj moram odgovoriti.

Mrzlično sem iskala črke, besede in ločila med njimi. Nekaj moram odgovoriti.

»Bom premislila,« sem izdavila, ker res nisem vedela, kaj bi drugega. 

Jon je pokimal. »No, le daj,« je rekel in preostanek poti sva opravila molče (ali pa se mi je tako le zdelo).
 

Presenečenje

»Nikoli ne boš uganila,« sem dahnila, ko sem bila spet na samem s Klaro Jasno. 

»Česa?« je sumničavo dvignila obrv.

»Jon me je vprašal, če bi hodila z njim.«

Ne vem, kakšen odziv sem pričakovala, ampak tega, kar je sledilo, ne bi mogla predvideti niti v najbolj norih sanjah.

»Kaaaj? Kaj ti je rekel? Če bi hodila?« 

»Ja,« sem pokimala.

»Tebi? Zakaj pa tebi??«

Njena nejevera me je šokirala. Nič nisem razumela. »Zakaj pa ne? Tako grozna pa spet nisem.«

Klara Jasna je planila v neutolažljivi jok. »Ker ni pravično.«

Ha? Prosim?! 

Čez čas je nadaljevala: »Ti imaš Lukata. Zaljubljena si v Lukata in nekoč boš hodila z njim. Jon … Jon pa bi moral biti zame.«
 

Odločitve

Tistega dne sem šla domov kot v snu. Počutila sem se, kot da lebdim nad tlemi. Toliko novih odkritij, toliko novih spoznanj – pred mano pa velika luknja!

Sanjalo se mi ni, da je Klara Jasna zaljubljena v Jona. Kdaj se je to zgodilo? In zakaj mi ni povedala? Sem bila samo preveč zaverovana vase, da bi opazila?

In da sem všeč Jonu! Tudi tega nisem zaznala. Mislila sem, da sva samo prijatelja. Zabaven je, prijazen, simpatičen, celo srčkan. Ampak ali bi se lahko vanj tudi zaljubila? Rada se družim z njim, ob njem mi je prijetno. Mogoče sem se pa že zatreskala?

In kaj naj v tem primeru z Luko? Si lahko zaljubljen v dva fanta hkrati? Luka je popoln, krasen je, ne mislim na nič drugega kot nanj – ampak najbrž bi se med nama že kaj razvilo, če bi podobno čutil tudi on. Nešteto priložnosti sva imela. Ne nazadnje bi me prav tako lahko peljal na sprehod kot Jon, pa je raje brcal žogo.

Naj še čakam na Luko ali dam priložnost Jonu?

Naj pustim Jona, ker nočem prizadeti Klare Jasne?

Ali bom še kdaj dobila priložnost za zvezo, če Jonu rečem ne?

Bom to obžalovala?

Bom zamerila Klari Jasni, če me bo silila, naj izbiram med njima?

Ali se bom odljubila od Luka, če bom hodila z Jonom?

In ali je sploh mogoče, da bi lahko že v kratkem imela fanta?????? 

Nenadoma sem dobila občutek, da to ni več moje življenje. Gospa Usoda ima čuden smisel za humor (ne samo obupnega okusa za oblačila). 

Zato zdaj tuhtam. Iščem dobro rešitev med bolj ali manj slabimi. In vas sprašujem: kaj bi na mojem mestu naredili vi???

Članek je bil objavljen v reviji PIL

PIL je mesečna revija, ki združuje vse, kar najstnike najbolj zanima, jim pomaga skozi najstniška leta, jih zabava in jim širi obzorja.
Več o reviji >