Kakovostne zvočnice in e-knjige na: logo

Kakovostne zvočnice in e-knjige na: logo

Patrik Svensson

Patrik Svensson: Jegulja skrivnost

S švedskim novinarjem in pisateljem o najskrivnostnejši ribi na svetu.

S Patrikom Svenssonom smo se pogovarjali o njegovi knjigi, ki je pred kratkim izšla tudi v slovenskem prevodu.

V knjigi Evangelij po jeguljah nam Patrik Svensson opiše skrivnostno življenje evropske jegulje (Anguilla anguilla), ki se izleže v Sargaškem morju, severozahodnem delu Atlantskega oceana, nato pa z morskimi tokovi odlebdi na tisoče kilometrov daleč do evropskih obal, se preobrazi v stekleno jeguljo in po rekah odplava v notranjost.

Tam se preobrazi v rumeno jeguljo, živi tiho, samotarsko življenje, ki lahko traja zelo dolgo, več desetletij, dokler se nekega dne ne odloči za razmnoževanje in doživi zadnjo preobrazbo v srebrno jeguljo ter se poda na dolgo pot nazaj proti Sargaškemu morju. Znanstveniki so šele pred dvesto leti ugotovili, da gre pri vseh štirih metamorfozah za eno in isto žival. 
 

Pri jeguljah se spolni organi razvijejo šele, ko se iz Evrope odpravijo nazaj proti Atlantiku. Če torej v evropskih jezerih in rekah ujamete jeguljo, ne morete ugotoviti, katerega spola je. To je podžigalo radovednost številnih ljudi, začenši z Aristotelom ...

Ko so Aristotel in mnogi drugi preučevali jegulje in niso našli spolnih organov, so sklepali, da se jegulje sploh ne razmnožujejo. Do tega zaključka jih je pripeljala njihova znanstvena metoda in zastavilo se jim je vprašanje, kako sploh nastane jegulja. Aristotel je verjel, da se rodijo iz blata, da vsaka jegulja znova nastane iz nič, kot stalno ponavljajoč se čudež.

Toda že v antiki je bilo še veliko drugih teorij. Nekateri so verjeli, da jegulje nastanejo, ko dlaka iz konjskega repa pade v vodo. Drugi so trdili, da se razvije iz hrošča. Vprašanje o razmnoževanju jegulj je zelo dolgo begalo znanstvenike. Šele v drugi polovici 19. stoletja je znanost dokazala, da se tudi pri jeguljah spola razlikujeta in da se drstijo kot vse druge ribe.
 

Ampak od kod tolikšna zagrizenost pri raziskovanju jegulje, kot jo opisujete? Nekateri znanstveniki so jegulji skrivnosti posvetili večino svoje kariere …

Tisto, kar poganja znanost, je radovednost. Znanstveni um potrebuje skrivnosti, uganke, ki jih rešuje. In jegulja skrivnost se je izkazala za enega najtrših orehov naravoslovne znanosti. Ne samo vprašanje, kako se razmnožujejo, ampak tudi kje se razmnožujejo, zakaj doživljajo različne preobrazbe, kako vedo, kam plavati, in danes tudi, zakaj izumirajo. Jeguljo je bilo zelo težko razumeti in najbrž je zato pritegnila toliko slovitih znanstvenikov.
 

Eden od znanstvenikov, ki se je zanimal za jegulje, je tudi Sigmund Freud. Nam lahko opišete leto, ki ga je preživel v Trstu in preučeval jegulje?

Zgodba o Freudu in jeguljah je ena mojih najljubših. 19-letni Freud je kot mlad znanstvenik preživel eno leto v Trstu, kjer je skušal razložiti spolno vedenje jegulj. Hotel je najti moda jegulj, da bi dokazal, da ima tudi ta vrsta dva spola, samce in samice, in je za namene raziskave seciral več kot 400 jegulj. Bil je mlad in samozavesten, nadobuden znanstvenik, nameraval je rešiti uganko, ki je znanstvenike begala že več kot dva tisoč let, vse od Aristotelove študije.

»Znanstveni um potrebuje skrivnosti, uganke, ki jih rešuje. In jegulja skrivnost se je izkazala za enega najtrših orehov naravoslovne znanosti.«

A na koncu je moral priznati poraz. Nikoli ni našel mod pri jegulji in uganka je ostala brez odgovora. Mislim, da je nemogoče brati zgodbo o Sigmundu Freudu in jeguljah in ne videti simbolike v njej. In komičnosti! Mož, ki si je večino svojega poznejšega življenja prizadeval razumeti človekovo seksualnost, ki je napisal teorijo o želji po penisu, je svojo znanstveno kariero začel z iskanjem moškega spolnega organa pri ribah. In to zaman!
 

V 19. stoletju je nekdo povezal pike in ugotovil, da gre pri štirih preobrazbah v življenjskem ciklu jegulje za eno in isto žival. Toda to ni dalo dokončnega odgovora, le spremenilo je vprašanje, ki je postalo: Kje se jegulje razmnožujejo? Danski znanstvenik, ki je končno našel odgovor na to, je bil res poseben mož …

Ja, Johannes Schmidt je morda moj najljubši lik iz zgodovine znanosti o jeguljah. Kot mlad morski biolog se je odločil, da bo on tisti, ki bo odkril kraj, kjer se razmnožujejo jegulje. V začetku 20. stoletja je bilo znano, da se rumene jegulje spremenijo v srebrne jegulje, ki spolno dozorijo, odplavajo nazaj v ocean in izginejo. Znano je bilo tudi, da se nikoli ne vrnejo. Ampak kam so šle?

To je bilo takrat glavno vprašanje. Johannes Schmidt je v želji, da bi našel odgovor, razvil posebno metodo: med plovbo po Atlantiku je ves čas lovil jegulje in jih primerjal po velikosti; sklepal je, da mora biti tam, kjer bodo jegulje najmanjše in torej komaj izležene, njihov rojstni kraj, kraj, kjer se jegulje razmnožujejo. Edina težava je bila, da so bile te mladice zelo majhne, Atlantski ocean pa neizmeren.

Tako je Schmidt plul po njem skoraj dvajset let, lovil ličinke jegulj, preden je prišel do kraja, kjer so bile prozorne, vrbovim listom podobne ličinke dolge le nekaj milimetrov, in je lahko rekel: to je kraj, kjer se drstijo, to je rojstni kraj jegulj. In to je bilo Sargaško morje sredi Atlantika. In tako smo izvedeli. Védenje o tem temelji izključno na Schmidovi raziskavi. A skrivnost ni v celoti pojasnjena: še danes namreč nihče ni videl jegulje med drstenjem niti jegulje v Sargaškem morju, mrtve ali žive, samo te male ličinke.
 

Pravite, da ni najpomembnejše, kaj vemo o jegulji, ampak kako to vemo. Lahko pojasnite?

Med raziskovanjem za knjigo sem odkril, da kadar se ne vprašaš samo, kaj vemo o jegulji, ampak tudi, kako to vemo, najdeš te fantastične zgodbe in fascinantne like, kot so Aristotel, Freud, Johannes Schmidt in Rachel Carson. Zdi se mi, da to ni samo dober način, kako narediti znanost zanimivo, ampak tudi veliko pove o tem, kako znanost deluje in kako nastaja človeško znanje.
 

Zakaj je izvor jegulje in njeno dolgo potovanje do sladkih voda Evrope in Severne Amerike ter nazaj nekaj, s čimer se ljudje lahko identificirajo?

Življenjski cikel jegulj je že sam po sebi fascinantna zgodba. Drstijo se v Sargaškem morju, na zahodu Atlantskega ocean. Potem z morskimi tokovi odlebdijo do Evrope. Doživijo preobrazbo in postanejo steklene jegulje, nato rumene jegulje. Poiščejo si življenjski prostor v sladki vodi in tam ostanejo.

Potem tam živijo ‒ osamljeno in precej pasivno ‒ 20, 30 ali 50 let. In potem jih na lepem nekaj prisili, da bi se vrnile tja, od koder so prišle. Preobrazijo se v srebrne jegulje, nehajo jesti, razvijejo se jim spolni organi in odplavajo nazaj v Sargaško morje, nazaj do svojega izvora, kjer izginejo v globine, da bi se razmnožile in nato umrle.

Mislim, da se veliko ljudi lahko poistoveti s tem vzgibom, da bi odšli tja, od koder izhajamo, da bi se vrnili k svojemu izvoru in razumeli, kdo smo, vsaj na metaforičen način. Dolgo lebdenje jegulje v oceanskih tokovih, da zapusti dom in celo še daljše in zahtevnejše vračanje – to je morda za nas simbol tega, kaj vse smo pripravljeni prestati, da pridemo domov.
 

Nekatera poglavja knjige so napisana kot zgodovina znanosti, druga pa kot kulturna zgodovina jegulje in njenih upodobitev v literaturi. Kakšna je bila vloga jegulje v literaturi?

Jegulja se sicer v literaturi in umetnosti ne pojavlja pogosto, ko pa se, je običajno srhljivo, rahlo odvratno bitje, sluzasta in vijugasta, mastna in gladka, mrhovinarka teme, ki se urno priplazi iz trupel z zevajočimi usti in drobnimi črnimi očmi. Jegulja je bila pogosto simbol nezavednega, nečesa, kar je skrito pod gladino, strašljivo in zlovešče.

»Dolgo lebdenje jegulje v oceanskih tokovih, da zapusti dom in celo še daljše in zahtevnejše vračanje – to je morda za nas simbol tega, kaj vse smo pripravljeni prestati, da pridemo domov.«

Omenjena je že v Bibliji, v Levitiku, kjer Bog pove, kaj si misli o vodnih bitjih: med drugim reče, da so ribe in druge vodne živali brez plavuti in lusk gnusne, zato se jih ne sme jesti. Vsaj v judovski razlagi božjih namenov to pomeni, da je jegulja ostudna. Ne velja za košer, njeno gladko, sluzasto telo zato ne sme pristati na judovski jedilni mizi.

Kot nekaj ostudnega in kot slabo znamenje je jegulja opisana v Pločevinastem bobnu Güntherja Grassa ali v Peni dni, nadrealistični ljubezenski zgodbi Borisa Viana iz leta 1974, kjer je absurdno bitje, ki napoveduje skorajšnjo tragedijo in se pojavi čisto na začetku zgodbe v kuhinjski pipi. Jeguljo pa srečamo tudi v romanu Povodje angleškega pisatelja Grahama Swifta. 
 

Jegulja v ljudeh že od nekdaj izziva dvoumna občutja. Včasih spoštovanje in radovednost, največkrat pa gnus. Zakaj? 

Gotovo ne samo zato, ker je gladka in sluzasta, in zaradi tega, s čim se hrani, ali ker ji je všeč tema. Prav tako odpor ne more izvirati preprosto iz zgrešenih verskih razlag. Verjetno pa je krivo tudi to, da je skrivnostna in se zdi, kot bi se za njenimi na prvi pogled neživimi očmi nekaj skrivalo. Po drugi strani pa jo vidimo, se je dotikamo in jo okušamo. A nam še vedno nekaj prikriva. Tudi ko se ji povsem približamo, nam po svoje ostaja tuja.
 

V svoji knjigi predstavite kar nekaj ljudi, ki so se ukvarjali z raziskovanjem jegulj, s posebno naklonjenostjo pa omenjate Rachel Carson, ki je o jeguljah pisala v svoji knjigi Under the Sea Wind. Kaj je tako posebnega v njenem pisanju?

Rachel Carson je bila ameriška biologinja in pisateljica, ki jo večina ljudi pozna po njeni knjigi Silent Spring, zelo se je zanimala za jegulje in je napisala več knjig o življenju v oceanu. Navdihujoče se mi zdi, kako piše o naravi, kako združuje znanstvena dejstva z občutkom čudenja, neke vrste otroškim pogledom na naravo. Mislim, da je to nekaj, kar v tem trenutku resnično potrebujemo. Zmožnost, da k življenju pristopamo znanstveno, a ga kljub temu doživljamo kot nekaj čudežnega.
 

Ena najbolj fascinantnih lastnosti jegulj je njihova sposobnost, da na neki način ustavijo minevanje časa, proces staranja … Četrte in zadnje metamorfoze v srebrno jeguljo ne doživijo, če okoliščine niso prave …

Tako je, dokazali so, da se jegulja, če jo zadržujete v ujetništvu, tako da se ne more odpraviti nazaj proti Sargaškemu morju, ne razvije v srebrno jeguljo in ne doseže spolne zrelosti. V vodnjakih na Švedskem so našli jegulje, za katere se zdi, da se sploh ne starajo. Najstarejša, tako imenovana “jegulja iz Brantevika”, naj bi doživela 155 let.
 

Vaše zanimanje za jegulje izvira iz otroštva … Na kakšen način je vaša osebna zgodovina povezana z jeguljami?

Vse otroštvo sem z očetom hodil lovit jegulje. Poleti sva večere preživljala ob potoku, v senci dreves. In teh večerov se še danes živo spominjam. Takrat mi je oče pripovedoval o skrivnostih, povezanih z jeguljami, in o Sargaškem morju, od koder prihajajo jegulje, o tem skoraj pravljičnem kraju, daleč proč od česarkoli, kar sem si lahko predstavljal.

»Hotel sem povedati, da lahko verjameš v pomen evangelija, da mrtvi ostanejo z nami, ne da bi dejansko verjel v vstajenje. Zato sem knjigo naslovil Evangelij po jeguljah.«

Tako se je začela moja vse življenje trajajoča očaranost nad jeguljami. Ko sem pozneje izvedel, da dejansko obstaja izraz “vprašanje jegulje”, ki je že tisočletja del zgodovine znanosti, je bilo, kot bi se moja osebna zgodba, moj lastni izvor, povezala z nečim veliko večjim. Takrat sta se povezali tudi dve ločeni zgodbi v moji knjigi – znanstvena zgodovina jegulje in zgodba o mojem očetu in mojem izvoru. Na neki način sta zrcalili druga drugo in spoznal sem, da morata obe postati del knjige.
 

V knjigi zapišete, da ribolov pogosto zahteva malce vere. Naslov knjige je Evangelij po jeguljah. V enem od poglavij pravite tudi, da človeku ni treba verjeti v čudeže, da bi verjel v vrednost čudežev. V čem je torej za vas vrednost vere in čudežev?

To izvira iz nekega dogodka, o katerem pišem v zadnjem delu knjige. Kmalu po očetovi smrti sem doživel nekaj, kar mi je pomagalo razumeti, da bo oče tako ali drugače z menoj tudi zdaj, ko ga ni več. In v dogodek je bila vpletena tudi jegulja – jegulja mi je pomagala, da sem se spoprijel z izgubo očeta. Hotel sem povedati, da lahko verjameš v pomen evangelija, da mrtvi ostanejo z nami, ne da bi dejansko verjel v vstajenje. Zato sem knjigo naslovil Evangelij po jeguljah.
 

V zadnjih poglavjih knjige opisujete okoljske izzive, s katerimi se danes spoprijemajo jegulje. Kakšni izzivi so to?

Dandanes se vprašanje glasi: Zakaj jegulje umirajo? Nekatere ocene kažejo, da se je populacija jegulj od 70. let prejšnjega stoletja zmanjšala za 95 odstotkov. Dejansko je na robu izumrtja in znanost si prizadeva razumeti, zakaj.

Vemo, da so jegulje občutljive za okoljske spremembe, za strupe in podnebne spremembe. Vemo tudi, da jih ogrožajo nove bolezni in da hidroelektrarne motijo njihove migracije. A ker gre za jeguljo, tudi o razlogih za njeno izumiranje ne vemo veliko. Jegulja preprosto noče izdati svojih skrivnosti, pa čeprav je od tega odvisno njeno življenje.

Menu