Špela Frlic: Potrebujemo zgodbe, ki se ne bojijo teme

Letos se nam je Špela Frlic s svojim prvencem, romanom Bleščivka, predstavila tudi kot prepričljiva pisateljica za otroke in mlade. 
 

Špela, najbolj znani ste kot pripovedovalka pravljic. Kdo je pripovedoval vam?

Ne spomnim se, da bi mi v otroštvu kdo bolj pogosto pripovedoval. Ker sem zelo zgodaj začela samostojno brati in me je sploh zelo vleklo h knjigam, so moji prvi spomini na pravljice vezani na debele in težke zbirke ljudskih pravljic (še posebej rada sem imela Pravljice jugoslovanskih narodov), ki sem jih iz knjižnice v šolski torbi vlačila domov. Pa veliko sem poslušala oddajo Lahko noč, otroci in odlične igralske interpretacije pravljic na zvočnih kasetah. Nekateri glasovi so se mi tako globoko vtisnili v spomin, da te pravljice še danes – vsaj delčke – znam na pamet. 
 

Bi lahko našteli tri pravljice, ki bi jih moral poznati vsak otrok? 

Nemogoče je izbrati samo tri pravljice in tudi mislim, da jih moramo poslušati veliko in čim večkrat, potem pa nam nekatere skrivnostno zazvenijo in ostanejo z nami. Lahko povem, katere tri hodijo z mano.

Bela kača s kronico: ko smo jo snemali na Radiu Študent za CD Za 2 groša fantazije, sem se o tej pravljici pogovarjala z urednico, takrat Cicibana, danes pa otroškega leposlovja pri Mladinski knjigi, Ireno Matko Lukan. Rekla mi je, da je s kačjo kronico in skrinjo preje tako: kamor položiš svojo pozornost, tam bodo obrodili sadovi. 

Potem Zlata ptica, pa ne zaradi zlate ptice, ampak zaradi medveda, ki v pravljici sedi na križpotju in renči in je sploh strašen v svoji lakoti. Ampak če mu junak, ki je šel v svet z nalogo, zaupa in mu da, da se medved okrepča, najdragocenejše, kar ima, svojega konja, potem ga lahko zajaha in z njim zares pride do zlate ptice.

In pa kitajska pravljica Rumena štorklja – to je tudi prva pravljica, ki sem jo javno pripovedovala, skoraj pred petnajstimi leti na Pravljičnem ReŠetanju na Pripovedovalskem festivalu. Zame govori o tem, da si (ljudskih) zgodb ne smemo in ne moremo prilastiti. Tu so za vse in najlepše zvenijo, ko jih posluša več ljudi skupaj. 
 

Z Bleščivko smo vas prvič spoznali kot pisateljico. Kako je pripovedovati na papirju? 

Ja, Bleščivka je moj prvi poskus oblikovanja bolj kompleksne avtorske zgodbe. A tudi pri tem pisanju so mi ogromno pomagale pripovedovalske izkušnje. Skozi pripovedovanje pred publiko zelo izostriš občutek za ritem pripovedi, za natančno odmerjanje besed, za grajenje slik z besedami, za žive dialoge. Tudi pri pripovedovanju se zgodba z vsako novo izvedbo pred publiko gosti, kleše, postaja jasnejša, pri tem procesu pa so poslušalci in njihovi odzivi ključnega pomena. Tudi Bleščivke tako nisem mogla pisati sama, molče zaprta v zgodbo. Ves čas pisanja sem besedilo prebirala svojemu otroku in njegovim prijateljem. Včasih pa kar sama sebi, če ni bilo nobenih drugih ušes v bližini. 

Kako konkretno so vam pri pisanju romana pomagali otroci? 

Zaradi svojega dela (na Vodnikovi domačiji sem do decembra 2021 vodila Otroški program, še vedno tam vodim projekt Pravljični studio, ki je namenjen razvoju pripovedovalskih kompetenc pri otrocih) sem veliko v stiku z otroki različnih starosti. Pri projektih, ki nastajajo za otroke, smo razvili tak način dela, da v skoraj zaključni fazi projekta k ogledu, pogovoru vedno povabimo tudi otroke. Tudi Bleščivko sem pisala na tak način. Ko je bila do konca izpisana, sem jo dala v testno branje Maši in Lovrencu, dvema odličnima in zahtevnima bralcema, in sem bila vesela, ko sta jo odobrila. Ne predstavljam si, da bi knjigo, ki je v prvi vrsti namenjena otrokom, pisala brez otroških sogovornikov.
 

So imeli otroci veliko pripomb?

Številne podrobnosti v knjigi so boljše in pravilnejše, ker so me otroci, ki so v procesu pisanja brali in poslušali zgodbo, opozorili nanje: tudi njihovi odzivi, kaj se jim zdi smešno, kaj jim je preotročje, kje jim je v zgodbi dolgčas, so bili zame zelo dragoceni. Takšen dialog z otroki ob zgodbi, ki se še razvija, je tudi zelo iskriv, opažam, da za otroke tudi zelo razburljiv. Moj sin se je že tako navadil tega skupnega ustvarjanja zgodb, da mi ves čas prinaša nove predloge za zgodbe. V beležki imam cel seznam bolj ali manj divjih naslovov, ki čakajo, da se razvijejo v zgodbo.

Kakšni so načrti za prihodnost – z Bleščivko in drugimi projekti? 

Bleščivka je zaživela kot zvočna knjiga, želim pa si jo tudi preoblikovati v pripovedovalsko predstavo in jo tudi zares v živo pripovedovati otrokom. Že konec letošnjega leta pa bo pri Mladinski knjigi izšla slikanica Deček in oblak, ki jo pripravljava z ilustratorjem Matijo Medvedom in ki se prav tako motivno napaja pri ljudski pravljici. 

Ljudje smo v zadnjem času še posebej lačni dobrih zgodb – se strinjate?

Zdi se mi, da smo lačni in potrebujemo predvsem pomenljive zgodbe, take, ki po eni strani širijo domišljijo, po drugi strani pa so trdno pripete v našo realnost. Take, ki se ne bojijo teme, hkrati pa so na strani svetlobe. Peter Svetina je za predstavo za otroke Razcufane zgodbe, ki je v Slovenskem mladinskem gledališču v režiji Maruše Kink premiero doživela konec marca v okviru festivala Bobri, zapisal, da ko svet razpada, ga v celoto spet šivamo in sestavljamo z zgodbami. In zadnje čase nam svet res razpada pred očmi. Mislim, da zato vsi vedno bolj potrebujemo veščino poštenega in odkritega pripovedovanja – da nam svet ne razpade tudi navznoter.