Unovčite bone za knjige, učbenike in delovne zvezke v trgovinah Mladinske knjige

Unovčite bone za knjige, učbenike in delovne zvezke v trgovinah Mladinske knjige

Zgodovina Golega otoka

Otok, ki je zlomil tudi najmočnejše

Goli otok velja za eno najtemnejših in najbolj zamolčanih poglavij v zgodovini nekdanje Jugoslavije.

Celovito in izčrpno nam to obdobje odkriva obsežna zgodovinska knjiga dr. Martina Previšića Zgodovina Golega otoka.

Hrvaški zgodovinar dr. Martin Previšić je strokovnjak za zgodovino socialistične Jugoslavije in Hrvaške od leta 1945 ter zgodovine komunizma. Docent na Katedri za hrvaško zgodovino Oddelka za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Zagrebu je knjigo pripravljal več kot desetletje. Ure in ure se je pogovarjal s preživelimi taboriščniki, ki jih je tajna policija Udba pošiljala prestajat kazen na zloglasni otok v Kvarnerskem zalivu.

Številni preživeli zaradi strahu, travm, nelagodja, nezaupanja, sramu, razočaranja ali pozabe z avtorjem niso hoteli govoriti, je pa Previšiću kljub temu uspelo intervjuvati 25 ljudi iz Srbije, Hrvaške in Slovenije, ki so mu zaupali svojo zgodbo. V knjigi Zgodovina Golega otoka so tudi trije slovenski sogovorniki – Radovan Hrast, Andrej Aplenc in Mihael Cenc. Preko teh pogovorov ter novih arhivskih virov in literature je dr. Previšić ustvaril celovito sliko delovanja tega taborišča, ki še danes buri duhove.

Edina znana fotografija drugega taborišča na Golem otoku - Žice

Edina znana fotografija drugega taborišča na Golem otoku - Žice

Pretresljive usode 

Taborišče na Golem otoku je delovalo med letoma 1949 in 1956, ko je tam prestajalo kazen 13.000 političnih zapornikov, povezanih z Informbirojem in sporom med Stalinom in Titom. Goli otok do danes ostaja sinonim za surovi sadizma, težko fizično delo, okrutno ravnanje z zaporniki ter ozračje strahu in medsebojnega ovajanja.

Prve zapornike je Udba na Goli otok pripeljala spomladi 1949 iz kaznilnice v Lepoglavi. Približno 200 ljudi je takrat začelo graditi prve objekte, dela pa je vodil upravnik Jovo Kapičić. Prve »prave« kaznjence, t. i. ibejevce (IB je bila kratica za Informbiro) oziroma informbirojevce, je Udba na Goli otok pripeljala 7. julija 1949. 
 

Katastrofalne razmere 

Že od začetka so bile na Golem otoku higienske razmere izjemno slabe, zaporniki so morali žejni in lačni trdo garati, zato je bila večina Golootočanov ves čas bolj ali manj bolna.

»Žeja je bila zame najhujša oblika mučenja,« je povedal eden od zapornikov. »Lakota popusti, udarci minejo, žeja pa je nenehna.«

Delali in spali so v istih oblekah, njihove postelje so bile polne uši in stenic, ki jih je bilo toliko, da jih nazadnje niti pobijali niso več. Toaletnega papirja ni bilo, več sto zapornikov je uporabljalo isto stranišče, ki ni bilo nič drugega kot luknja z nekaj deskami za sedenje. Zaradi tako slabih higienskih razmer je na otoku izbruhnila epidemija tifusa in pozneje še griže.

Prve zapornike je Udba na Goli otok pripeljala spomladi 1949 iz kaznilnice v Lepoglavi.

Ladja Punat, najbolj znana od golootoških ladij

Bojkot, dosjeji, ovajanja

Julija 1949 je Udba na Goli otok pripeljala skupino internirancev iz Bosne, t. i. Bosancev. Ti so na Golem otoku vpeljali sistem vsesplošnega nasilja – od žaljivk in sistema kaznovanja do fizičnega nasilja. 

Udba je skupaj s kaznjenci na Goli otok pošiljala tudi njihove dosjeje. Tam je naprej preiskovala in snovala t. i. »dopolnitev zapisnika«, kjer je zahtevala tudi imena novih ibejecev, ki jih še ni bilo v dosjeju. Zaradi nasilja so si zaporniki pogosto tudi izmišljevali imena ali izdajali prijatelje.

Ena od Udbinih metod trpinčenja je bilo tudi t. i. dvomotorstvo. Potem ko so nekatere zapornike najprej izpustili z Golega otoka, so jih ponovno aretirali in pripeljali nazaj v taborišče. S temi 'dvomotorci' so ravnali še posebej kruto – neusmiljeno so jih pretepali in se nad njimi še drugače izživljali. 

Bojkot je bil še posebej krut del kaznovalne politike na Golem otoku in je pomenil, da so izbranega zapornika socialno popolnoma izolirali. Ne le, da se nihče od sotaboriščnikov z njim ni smel pogovarjati, vsak ga je lahko po mili volji tudi pretepal. Bojkotiranci so morali opravljati najtežja opravila.

Taboriščnik Ante Zemljar, pozneje znani hrvaški pesnik, je življenje na Golem otoku opisal z besedami: »Pomembno je dojeti, da si popolnoma sam. Ker če tega ne dojameš, je lahko zate zelo pogubno. Pogubno je lahko, če komu verjameš, pa tudi, če kdo verjame tebi. Z vsakim pogovorom druge spravljaš v zagato, da bodo lahko, če te ne ovadijo, hudo kaznovani in trpinčeni.«

Udba je z delom taboriščnikov ustvarjala velik dobiček.

Kamnita hiša, prva zidana stavba na Golem otoku. V njej so bili nastanjeni udbovci in miličniki

Gospodarstvo na Golem otoku

Kljub številnim nasprotnim predstavam je bilo taborišče na Golem otoku razvit industrijski obrat, kjer je Udba z delom taboriščnikov gospodarila z različnimi panogami in ustvarjala velik dobiček. Posebej znana je bila proizvodnja ploščic, ki je bila v določenem obdobju največja v vsej Jugoslaviji.

Zgodovina golega otoka
Zgodovina Golega otoka
Martin Previšić

Resnica o Golem otoku in tragičnih usodah njegovih zapornikov

Menu