Prijavite se na E-novice Mladinske knjige

Prijavite se na E-novice Mladinske knjige

Aljoša Bagola

Aljoša Bagola: Duševno zdravje je valuta prihodnosti

Priljubljeni kreativec o knjigah, okrevanju, iskanju sreče, poti, ciljih in nalogah, ki so pred nami.

Eden najvidnejših in največkrat nagrajenih ustvarjalcev v slovenskem oglaševanju se je po izkušnji z izgorelostjo podal na pot samospoznanja in ob tem ter o tem napisal dve knjigi.

Prva, Kako izgoreti in vzeti življenje v svoje roke, je pred dvema letoma doživela izjemen odziv. Tudi druga, Srečo, prosim, je že na lestvici najbolj prodajanih naslovov. Pogovarjala sva se o obeh knjigah, predvsem pa o okrevanju, iskanju sreče, poti, ciljih in nalogah, ki so pred nami.
 

Vaša prva knjiga Kako izgoreti je ob izidu podirala vse rekorde … 

Spomnim se, da sem ob oddajanju teksta za prvo knjigo, ki je imela takrat naklado 2500 izvodov, napovedal, da bo knjiga razprodana v mesecu dni. Opozarjali so me, naj si ne domišljam preveč. Potem pa sem imel že nekaj dni po izidu knjige podpisovanje na Knjižnem sejmu, do mene je prišla urednica in rekla: »Imamo ponatis!«

Knjiga je imela doslej štiri dotise, zdaj je na trgu 12 500 izvodov. Še vedno se zelo bere in zanimiva se mi zdi krožna ekonomija, ki velja pri uspešnih knjigah – en izvod lahko prebere res veliko ljudi. Nekoč sem izvod podpisal gospodični, ki je rekla, da mora knjigo prebrati čez vikend, ker nanjo čaka še osem ljudi … 
 

Pomembna zasluga prve, pa seveda tudi druge knjige Srečo, prosim, je gotovo ozaveščanje o pomenu duševnega zdravja in dela na sebi. 

V dobri veri, da bodo ljudje v tem prepoznali priložnost za ukrepanje, sem skoval misel, da je duševno zdravje valuta prihodnosti, v katero moramo investirati zdaj. Potrebujemo skrb, nego, sočutje do samega sebe. Pa zavedanje, da ujetost v karierni brutalizem – ko poslušno naredimo čisto vse, kar je zahtevano, nato pa si dovolimo dvajset sekund počitka, preden nam naši možgani spet postrežejo z jutrišnjimi skrbmi – ne prinaša spokojnosti.

 

V uvodu k drugi knjigi Srečo, prosim ste zapisali, da jo začenjate pisati tam, kjer se je prva končala. Kaj ste mislili s tem?

Ljudje so bili prepričani, da sem z izgorelostjo in s tem povezanimi težavami po prvi knjigi opravil, da sem super in je vse v redu, jaz pa sem bil takrat še vedno v precejšnji stiski. Bil sem preutrujen, čustveno razrvan in potreboval sem še več samoterapevtskega tretmaja, ki sem ga ponovno našel v pisanju. Zato tudi zapišem, da sem tipal za srečo in se do nje dotipkal. To spoznavanje sebe se nikoli ne konča. Včasih mislimo, da smo s tem, ko nekaj premagamo, dokončno opravili. To ni res. Jaz sem premagal silovito duševno stisko, vendar se bom na tem področju izpopolnjeval do konca življenja. 
 

Kako se je začelo? 

Ko sem v izgorelosti docela strt ležal v postelji in guglal za kakšnim vzornikom, ki se mu je zgodilo kaj podobnega, je Google molčal. Takrat sem si zadal, da bom o tem pisal. Malo pred mano je knjigo na to temo z naslovom Na tesnobi izdala Damjana Bakarič, sočasno z mojo knjigo je Tina Bončina napisala krasno knjigo o izgorelosti. Temu se je pridružila še moja knjiga, ki je še dodatno demokratizirala izkašljevanje o stiski. Tudi med moškimi. Tako se je zgodila neke vrste destigmatizacija in detabuizacija govorjenja o duševnem zdravju. Odprli smo Pandorino skrinjico in zdaj gremo naprej.
 

Iskat srečo?

To osrečenje, ki je naš zavestni cilj, je treba podvreči mikroskopskemu opazovanju in ugotoviti, da se v srečo ne zaletimo na silo in da je ne moremo dobiti tako, kot dobimo solato na tržnici. Ne gre tako, da bi naročili dve kili zelene solate, zraven pa, prosim, še pol kile sreče.
 

Kakšen zemljevid do sreče torej razgrnete v knjigi Srečo, prosim?

Eno od pomembnejših sporočil se mi zdi, da smo vsi blagoslovljeni s svojo edinstvenostjo, s svojimi talenti. Naša dolžnost je, da te talente udejanjimo, kolikor je to v naši moči. Sreča je potem vedno posledica in ne cilj, v katerega se zaletavamo. Ker če se zaletavamo, na koncu zgolj tavamo …

Aljoša Bagola: Srečo, prosim (poskusno branje)

»Duševno zdravje je valuta prihodnosti, v katero moramo investirati zdaj.«

Zato tudi pravim, da sreča stvari redči. Zunanji svet je seveda pomemben, a veliko bogastvo odkrijemo v samih sebi. Tako kot pravi star rek, da vse poti vodijo v Rim, bi lahko rekli, da v duševnem smislu velja, da vse poti vodijo v mir. Pomirjenost pride z razumevanjem sebe. Ta stabilnost v težkih obdobjih, kot smo mu priča zdaj, prihaja z jasno odločitvijo, da smo se pripravljeni spoznati, da smo dovolj pogumni za spopadanje z lastnimi pošastmi iz globin. Travmo imamo vsi prednaloženo in se temu ne moremo izogniti. Pravzaprav nas ta bolečina izziva, da se pomikamo k svoji izpolnjenosti.
 

Pomembna je torej odločitev za pot in pot sama. 

Točno to. Ljudje se sicer pogosto podajo na svojo pot, a si takoj nezavedno oprtajo breme, da bo nemogoča in trnova in zato že vmes omagajo, izgorijo … Tudi moja zgodba je podobna. A vseeno je dobro na tisti točki pogruntati, da stvari lahko počnemo drugače. Zapisal sem misel »mislim, torej smem«. Misliti, da si dovolimo uspeh, da si ga ne sabotiramo, da si dovolimo več, kot nam govorijo drugi, tudi politiki, ki z nami ne komunicirajo, nas pustijo neobravnavane in neodobravane. 
 

Kako kot strokovnjak za komuniciranje vidite to komunikacijo naših avtoritet – političnih, znanstvenih – pa tudi sicer komunikacijo v družbi?

Ljudje potrebujemo fizično varnost, sem sodi streha nad glavo, hrana in podobno, imamo pa tudi psihične potrebe. Ko so zadovoljene te, se počutimo varno. Občutek, da pripadamo skupnosti, tu lahko zelo pomaga. To evolucijsko izhaja iz pripadanja plemenu, tako imamo občutek, da smo odobravani in prispevamo. Ključno orodje, ki nam tovrstno varnost in te občutke lahko zagotovi, je komunikacija. Lahko je neverbalna ali verbalna. 

Pri nas se tudi v političnem komuniciranju zelo kaže slovenska tradicija vzgoje in izkazovanja trde ljubezni in spoštovanja, ki se ju ni izražalo ne verbalno ne neverbalno. To se zdaj kaže v komunikaciji sodobne Slovenije.
 

V komunikaciji, ki je včasih sploh (več) ni? 

Komunikatorji radi spomnimo na pravilo, da ni nemogoče nekomunicirati. Tudi če nekdo s tabo ne govori, s tem lahko sporoča različne stvari – da mu ni mar zate, da te ne spoštuje in je pasivno agresiven. Manko spoštljive komunikacije je zgolj sredstvo izkoriščevalskega odnosa politikov, ki se mu zaradi svoje nizke lastne vrednosti ne upamo dokončno upreti in se postaviti zase.

Zato je lahko prva stopnja upora v takšni obravnavi ta, da te prebudi in postaneš dovolj sočuten in pričneš spreminjati komunikacijo do sebe. Ljudje svoj notranji glas razvijemo tako, da ponotranjimo glas staršev. Po raziskavi znanstvenikov univerze UCLA kot otroci do desetega leta slišimo več kot 150 000 starševskih NE-jev. Tudi zato smo do sebe kritični, zato govorimo v jeziku prepovedi. Ko ta rafal nejev ponotranjimo, smo do sebe kritični, oštevamo se in se ne maramo. 
 

To se nadaljuje v odraslo dobo. 

Tako je. To je voda na mlin oblastniškim politikom. Politični diskurz to uporabi kot priročno izhodišče in z oštevajočo obravnavo, kot da smo poredni otroci in ne državljani, samo nadaljuje. Mi pa ne vemo, kaj se dogaja in smo samo trajno nezadovoljni. Ko se začnemo mi spoštovati, odobravati, obravnavati s sočutjem in dozo zaupanja vase, se stvari popolnoma spremenijo. Če bo vsak Slovenec pri sebi naredil to domačo nalogo, ne bomo imeli več takšne politike, takšnih zamer, zato je to naša zgodovinska naloga. 
 

Čaka nas kar veliko dela …

Absolutno. To sem jaz spoznal pri sebi. Ko ti svet služi zgolj kot projekcijsko platno, na katero odmetavaš vse svoje smeti iz otroštva, iz odraščanja in težkih odnosov, je to pravzaprav preprosto, ker so projekcije naš obrambni mehanizem. To, da v drugih vidimo zgolj slabo ali pa neprijetno, je samo odraz tega, da se s tem sami ne soočimo.

 

A kako najti motivacijo, moč, voljo za to? 

Kot sem zapisal v prejšnji knjigi, sem se s tem, ko sem se odpravil po psihoterapevtsko pomoč, pravzaprav odpravil po moč. Po svojo moč, svojo notranjo moč, ki tli v nas. 

Za začetek delajmo majhne korake. V knjigi stran za stranjo, v življenju izziv za izzivom. Če si oprtaš vse mogoče in se vedno primerjaš z najboljšimi, bo težko. Mladostnika, ki se primerja, recimo, z Luko Dončićem in je trenutno v karanteni in doma in ne more trenirati košarke, to lahko resno odvrne od tega, da bi razvijal svoj talent. Zato je tako pomembno, da komuniciramo v družini in v skupnosti, predvsem pa, da komuniciramo sami s sabo.
 

Velikansko »projekcijsko platno«, na katero odlagamo svoje frustracije, so tudi družbena omrežja. V knjigi ste do njih kar precej kritični. 

Družbena omrežja so nastala z idejo demokratiziranja mnenja, opolnomočenja glasov, ki niso imeli možnosti priti na površje. Težava pa je v tem, da smo ljudje bitja sence in luči hkrati. Zato je jin-jang simbol eden najbolj zgovornih simbolov, celo »logotipov« na svetu, saj nam pove, kaj pravzaprav smo.

Družbena omrežja pa so to svetlobo in senco priklopila na steroide. Ne verjamem, da je Mark Zuckerberg zloben človek, se je pa vse skupaj prevesilo v pehanje za dominacijo, profitom, monopoli, in to tudi tako, da ljudem omogoča, da s sovražnim govorom, negativno nastrojenostjo in verbalnim nasiljem povzročajo razdor. Zato sem v knjigi napisal, da je Instagram razkazovalnik, Twitter razjezilnik, Facebook pa razdvojevalnik. Na tak način sem želel zelo plastično pokazati, kakšno moč ima umetna inteligenca nad nami.

Vedno so obstajale teorije zarot, vedno so obstajale lažne novice, težava pa je v tem, da še nikoli v zgodovini človeštva ni imelo tolikšno število ljudi možnosti, da te tehnologije uporablja ali pa zlorablja na škodo drugih. V tem primeru tudi mladih in otrok. 
 

Tudi staršem je včasih kar težko zvleči otroke stran od ekranov. Kako se tega lotevate pri vas doma? 

Sofia ima lahko telefon petnajst minut na dan. Lahko izbira med kakšno igrico ali pa izbere kakšno poučno platformo. Če se odloči za TikTok, se pač odloči za to. Potem pridejo na vrsto knjige in sprehod s psom in ona to razume.
 

Vedno?

Ker je otrok, seveda skuša na različne načine izsiliti kaj več, kar je tudi prav, in zdi se mi, da to tudi na neki način krepi otrokovo kreativnost – da zna na dober način prelisičiti svoje starše. To ji z ženo dovoliva, a nato postaviva mejo. To je neke vrste kombinacija, ki se nama zdi v tem trenutku najodgovornejša.
 

Pa sva spet pri postavljanju meja. 

Pomembno je, da starši postavljamo meje in da to naredimo na zdrav način. Tako, da otroku omogočimo dostojanstvo in zaupanje vase. To zaupanje vase seveda privzgojimo z možnostjo delanja lastnih izbir. Če se ne znamo sami odločiti, če ne znamo sami izbirati, si ne zaupamo. Če si ne zaupamo, ne upamo prevzemati odgovornosti in svoje življenje raje prepustimo v roke komu drugemu. Mogoče šefu v službi ali pa predsedniku vlade, države ... 

»Delajmo majhne korake. V knjigi stran za stranjo, v življenju korak za korakom.«

Ste s Sofio govorili o svoji izgorelosti? 

Sofia je bila ena od tistih luči, zaradi katerih sem se potrudil, da sem izšel iz vsega tega. Hotel sem premagati vzorce, ki pridejo z družinskim »štafetnim izročilom«, da bo vsaj njej malo lažje. 

Lani je pogledala prvo knjigo in me vprašala, kaj je to izgorelost. Povedal sem ji, da je to duševna stiska, da takrat tvoja duša zboli. Sicer pa se skušava predvsem odkrito pogovarjati o čustvih. 
 

Tudi o tistih neprijetnih?

Seveda. Včasih je bil recimo vzgojni refleks na otrokovo glasno izraženo jezo, nekaj v stilu »Kaj se dereš, tiho bodi!« Zdi se mi, da starši sedaj bolj poskušamo govoriti o tem. Recimo: okej, si jezna, jezi se, ampak poskusi se razjeziti zdravo. »Kaj pomeni zdravo?« vpraša Sofia. Enkrat smo recimo igrali karte, in ker je izgubila, so frčale po zraku … Kaj je torej zdravo? Zdravo je, da si dovoliš občutiti jezo, a jo izraziš tako, da pri tem ne prizadeneš sebe in drugih. 

Na tak način ji skušam pojasniti naše kompleksno čustvovanje. Zdi se mi, da ljudje velikokrat odrastemo v telo, v duševnost pa ne in smo zato pač zgolj veliki otroci. Mislim, da bi morali psihologijo in ekonomijo v neki obliki učiti že v vrtcu. 

 

Se kdaj vprašate, kakšna prihodnost čaka naše otroke? Ste pesimist ali optimist? 

Optimist sem, ker sem dal skozi nekaj res res silovitega in ogrožujočega. Izgorelost ni šala, je pa močno sporočilo, ki zahteva surovo moč, skozi katero greš korak za korakom skozi ta kaos in zrasteš. Zato nam narava pač postreže vse te izzive. 
 

Gotovo je prav zdaj za marsikoga čas velikih izzivov. 

Res smo sredi izzivov, skozi katere se moramo pregristi. To je recept za srečo; ko si zaupaš, ko si pomirjen tudi v intenzivnih situacijah, ko moraš predelati neke stvari, ki ti niso prijetne. Ko imaš opravka s svojo senčno stranjo ali s senčno stranjo koga drugega.

Ko imaš ta radar kalibriran na pravi način, ko nimaš več intuicijskih blokad in si lahko dosti bolj pomirjen in življenju zaupaš. Mi smo tu v tem, da preživimo. To je naša funkcija. Pri tem pa je seveda pomembno, da ne pozabimo živeti.

Menu