Na pot z literarnimi popotniki
Odkrivajte neznane svetove skozi oči navdušenih popotnikov, ki so hkrati tudi vrhunski književni ustvarjalci.
Odkrivanje in spoznavanje novih krajev in dežel je eden osnovnih človeških vzgibov, brez te neusahljive radovednosti bi bil danes ves svet bistveno drugačen.
Tudi naši dopusti in želja po potovanju v neznane kraje so del iste zgodbe. Zato je knjižna zvrst popotnih knjig in potopisov tako priljubljena.
Legendarni komik na poti po svetu
Michael Palin, legendarni član še bolj legendarne nadrealistične komedijaške skupine Monty Python, ki je na televizijske ekrane v svojem času pripeljala mojstrsko komedijo absurda ter se s svojim humorjem dodobra vtisnila v spomin nekaj generacij gledalcev, je skupaj z BBC-jem posnel svojevrsten potopis V 80 dneh okoli sveta po legendarni istoimenski knjigi Julesa Verna.
Le da Michael potuje v današnjem času, močno prilagojenem letalskim prevozom, ki jih sam na svoji poti ne sme uporabljati. Njegova vozila so lahko le tista, ki sta jih v svojem času imela na razpolago Phileas Fogg in Passpartou.
Potuje torej z vlaki in večinoma tovornimi ladjami, kar danes niti ni tako preprosto, sploh če mora s temi sredstvi obkrožiti svet v osemdesetih dneh. Vendar v tem počasnem ritmu najde prostor in čas za srečevanje z ljudmi in kraji, skozi katere potuje, ter jih lahko doživi in na značilno humoren način tudi opiše.
Mojstrski pripovedovalec se že prve dni znajde v Alpah, Benetkah in na tovorni, tedaj še jugoslovanski ladji Susak, s katero prepluje Jadran vse do Grčije.
Kako živijo pravi Benečani?
Španski pisatelj Javier Marías v svoji knjigi s pomenljivim naslovom Benetke, interier opisuje svoje večletno bivanje v Benetkah ter vtise, ki si jih je kot razgledani tujec nabiral v tem čudovitem mestu.
Razen razgledov, ki jih običajni turisti ne vidijo, podrobno opisuje tudi čistokrvne Benečane in njihovo vsakdanje življenje, njihove navade in posebnosti, njihov odnos do življenja v tem živem muzeju, prepolnem obiskovalcev.
Nove dimenzije enega najlepših krajev na svetu spoznamo in podoživimo skozi oči enega najprepoznavnejših in najbolj prevajanih španskih pisateljev.
Mesto, v katerem se ne znajdejo niti taksisti
Ciudad de México je urbana džungla, polna nevarnosti in presenečenj, v kateri pogosto tudi poklicni taksisti ne najdejo poti.
V tem kaotičnem velemestu nekaj let po nesrečni smrti svoje druge žene poskuša ponovno zaživeti uveljavljeni ameriški pisatelj Francisco Goldman. Po sili razmer mora premagati svoj strah pred vožnjo in opraviti vozniški izpit. V politično nemirnem letu 2013 se prek učnih ur vožnje začne učiti tudi o mestu in njegovi zgodovini, ljudeh in mehiški družbi skozi čas in prostor.
Notranji krog je briljantna poetična podoba neukrotljivega velemesta, mešanica potopisa, spominov in reportaže o narkoterorizmu, ki nas popelje v mehiško srce teme.
Potopis, ki to ni
Marko Pogačar je eden najvidnejših in najdejavnejših avtorjev sodobne hrvaške literarne scene. Potovanje z njim pomeni svojevrstno odkrivanje sveta, ki ga vidi kot prazen zemljevid. Tako zemljevidi držav, po katerih potuje in obišče njihova mesta, razen meja držav ne vsebujejo ničesar ─ torej jih je treba napolniti s tihotapno vsebino.
Pogačar pripoveduje o prehajanjih, med katerimi se ne zmeni za meje, zato je knjiga križanje med potovanjem, esejem, dnevnikom, biografijo, prozo in avtofikcijo. Bolj od zagotavljanja koristnih informacij o petih celinah, ki nastopajo v knjigi, postavlja najrazličnejša vprašanja. Kaj je in kaj opredeljuje koncept, ki ga imenujemo identiteta? Je kozmopolitizem mogoč in kakšne politične razsežnosti bi ga morda omogočile? Kaj je domovina? Jo je mogoče izbrati, sprejeti ali zavrniti spotoma, po lastni volji?
Od Cordobe do Istanbula
Duh kraja se v opusu enega od utemeljiteljev novega romana Michela Butorja umešča v prelomno obdobje, ko se je začel odmikati od romanesknega pisanja k bolj eksperimentalni literaturi. Besedila v njem niso potopisi v pravem pomenu besede, ampak prej nekakšne »študije« krajev, tistega svojskega vpliva, ki ga ima neko mesto na svoje obiskovalce ali prebivalce.
Cordoba, Istanbul, Solun, Delfi, Malia, Mantova in Ferrara so tu zgolj (res slikoviti) predmeti, v katerega je vtisnjena zgodovina nekega območja in ljudstva. V drugem delu knjige se Butor posveti razvozlavanju skrivnostnosti Egipta, razjasnjevanju osuplosti samih Egipčanov vpričo lastne preteklosti.
Butorjevi osebni dogodki so zgolj odmaknjeno ozadje teh subtilnih analiz, ki jih pletejo obširni, drzno vijugajoči stavki, ki včasih preskočijo v nov odstavek in spotoma ovijejo bralca v nostalgično očaranost, a hkrati ves čas spodbujajo njegovo izostreno čuječnost.
Mati Afrika, lepa in tragična
Leta 2018 preminuli trinidadsko-britanski pisatelj indijskega rodu V. S. Naipaul, prejemnik Nobelove nagrade za književnost leta 2001, je bil znan po svojih provokativnih potopisih o Indiji.
S knjigo Maska Afrike je zarezal v tkivo Črne celine in njenega tradicionalnega verovanja, ki se je skozi zgodovino prenašalo izključno z ustnim izročilom, bistveno drugače od dveh velikih kolonialističnih ver, islama in krščanstva.
S svojim izpiljenim in preciznim slogom pisanja, ki velja za enega najodličnejših v sodobni britanski književnosti, razkriva skrivnost Afrike skozi njene neštete jezike, narode, verovanja, lokalne posebnosti in zapleteno zgodovino.
