Vabljeni v trgovine Mladinske knjige. Blizu smo >

Sodobni očka, kdo si?

Priljubljena komičarka Ali Wong v enem svojih nastopov razliko med materinstvom in očetovstvom opiše nekako takole: »Potrebno je zelo malo, da je moški označen za super očeta, in zelo malo, da je ženska označena za zanič mamo.«

Izjava Ali Wong, izdatno podkrepljena s primeri iz življenja, seveda sproži salve smeha, kar dobro osvetli, kako samoumevno se nam zdi, da večina bremena vzgoje in skrbi za otroke pade na ženske, medtem ko moškim že ob občasni menjavi plenic podeljujemo naziv »oče leta«.

 

Očetovstvo skozi zgodovino

Ampak, bodo rekli mnogi, to, da večji delež skrbi za vzgojo otrok prevzame ženska, je vendar naravno, določeno s samo biologijo človeka. Navsezadnje je prav ženska tista, ki otroka donosi in rodi, zato se med njo in otrokom stke močnejša vez. Vez, ki je moški s svojim otrokom ne more vzpostaviti v enaki meri, pa naj si tega še tako močno želi.

Če pogledamo v zgodovino, ta argument v večini primerov kar drži. Ženske so tradicionalno od nekdaj skrbele za otroke in domače ognjišče, moški pa so bili lovci (dobesedno ali v prenesenem pomenu), ki so domov prinašali kruh. Zakaj bi torej spreminjali tisočletja trajajoč naravni red stvari?

Prav res, le zakaj? Ampak zakaj bi potemtakem spreminjali karkoli, kar je bilo in veljalo v preteklosti? Zakaj torej uporabljati elektriko, avtomobile, moderno tehnologijo, sodobno zdravstvo itd.? Pračlovek zagotovo ni poležaval po kavču in brskal po pametnem telefonu, kot to pogosto počnemo mi. Prav tako ni, če jo je skupil v boju z divjo zverjo, prejel vrhunske bolnišnične oskrbe in antibiotikov, ki so pozdravili bakterijsko okužbo rane. In prav gotovo ni vsako jutro sedel v avtomobil in se odpeljal na delo. Zakaj včasih sprejmemo napredek na določenih področjih, medtem ko se nam napredek na drugih področjih zdi nepotreben ali pa celo v nasprotju z naravnim redom sveta?

 

Očetovstvo v 21. stoletju

Precej šokantno je dejstvo, da se še danes, ko se zdi, da smo kot družba vendarle napredovali, najde precej ljudi, ki so prepričani, da morata vlogi matere in očeta ostati »takšni, kot sta bili nekoč«. Pri tem se mnogi svojih omejitvenih prepričanj niti ne zavedajo. Tako lahko živimo v zmotnem prepričanju, da smo izjemno sodobnih prepričanj in da svojih otrok niti približno ne vzgajamo tako tradicionalno in »starokopitno«, kot so naši starši vzgajali nas. Potem pa se, na primer, lahko kaj hitro zasačimo ob misli, da se za moškega ne spodobi, da odide na bolniško zaradi bolezni otroka, ker … Je njegova služba bolj pomembna? Se sprašuje, kaj bodo rekli njegovi sodelavci?! Otrok ima vendar mamo, ona je tista, ki mora ostati z njim!

Pomislite tudi, kolikokrat ste slišali navidezno nedolžno in zafrkljivo pripombo o »copati«, če je kateri od sodelavcev odkrito priznal, da po službi ne more na pijačo, ker gre po otroka v vrtec. Ali pa pomislite na začudenje vseh (moških in žensk), ko je kakšen bodoči očka naznanil, da bo koristil tako celoten očetovski dopust kot tudi celoten delež starševskega dopusta, ki mu pripada (in ne samo »obveznih« petnajst dni po rojstvu otroka).

Morda ste se po tihem (ali pa ne tako zelo po tihem) začudili tudi sami, kajti najsi se imamo še za tako progresivne, družba od nas še vedno pričakuje, da bomo sledili nenapisanim pravilom vedenja, seveda tudi na področju starševstva. Ta pa so bila napisana davno v preteklosti. Vzorci vzgoje otrok se še vedno vztrajno in zelo trdovratno prenašajo iz roda v rod in lahko naredijo precej škode.
 

Kaj je na to temo zapisal Juul? 

Priznani danski družinski terapevt Jesper Juul v svoji knjigi Mož in oče – knjiga zate o ponavljajočih se vzorcih v vzgoji otrok pravi naslednje: »Dejstvo, da se mnogi mladi očetje bojijo, da bi postali takšni kot njihovi očetje, in da tudi mnoge mlade ženske nočejo hoditi po stopinjah svojih mater, zrcali pristen strah, ki ga moramo upoštevati. Vsi se nagibamo k ponavljanju vedenja svojih staršev. Četudi je bilo za nas zelo boleče ali ga na intelektualni ravni celo močno kritiziramo, ga kljub temu ponavljamo.« Kako torej pri vzgoji otrok izstopiti iz začaranega kroga ponavljanja napak naših prednikov in kako na novo definirati vlogo očeta in ob tem tudi mame?

Fotografija: Danski družinski terapevt Jesper Juul

 

Redefinicija očetovstva

Zdi se, da je bila vloga mame skozi zgodovino ves čas natančno določena, vloga očeta pa je bolj nedorečena. Oče je bil v preteklosti pogosto zgolj nekdo, ki je otroka zaplodil, nato pa tako ali drugače izginil iz njegovega življenja – bodisi dobesedno, ko je zapustil partnerko in si poiskal drugo ter tako uspešno širil svoje gene (biologija!), ali pa tako, da je prevzel vlogo tako imenovanega »odsotnega očeta«, torej očeta, ki je bil v družini sicer fizično prisoten, ni pa nikoli zares aktivno sodeloval pri vzgoji otrok in je bil od njih v glavnem čustveno odmaknjen.

Vloga očeta je bila prvič – tako je zapisal tudi Juul – pod vprašaj zares in množično postavljena šele v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Pa še to ne povsod, pač pa v nekaterih družbah. »Šele po letu 1960 – v moji generaciji – so se moški domislili, da bi lahko postali sestavni del svoje družine ter prevzeli skrb in odgovornost za naraščaj – tako eksistencialno kot tudi emocionalno,« je ugotavljal Juul.

Očetje so se takrat kar naenkrat znašli v neopredeljenem in zastrašujočem prostoru med očetovsko vlogo, kakršna je bila nekoč, in očetovsko vlogo, kakršno naj bi razvili na novo, zase in za prihodnje rodove. To jim je uspelo le deloma, kar je pravzaprav razumljivo, saj so vlogo dejansko opredeljevali na novo, sami niso imeli zgledov, po katerih bi se lahko ravnali. V tej luči je sodobnim očetom nekoliko lažje, saj so velik del redefiniranja očetovstva opravili že njihovi očetje in dedki.

Kljub temu se morajo v določeni meri današnji očetje vseeno izumiti na novo, saj novi, precej drugačni časi od tistih, v katerih so odraščali in živeli naši starši, zopet prinašajo drugačne zahteve očetovstva in starševstva nasploh. Kar je bilo v luči starševstva povsem sprejemljivo še pred tridesetimi ali dvajsetimi leti, se danes lahko zdi popolnoma zastarelo, zgrešeno, celo nedopustno.

 

Materinski šovinizem ali »Jaz vem bolje«

Da pa sodobni očetje najdejo svoje mesto, ga morajo včasih izboriti tudi v odnosu s partnerkami, se pravi mamami svojih otrok. Je torej za redefinicijo očetovstva nujna tudi redefinicija materinstva? Zagotovo. Tako kot se moški (nezavedno) oklepajo svojih vnaprej določenih družbenih vlog, se jih seveda (nezavedno) oklepajo tudi ženske. Čeprav se po eni strani pritožujejo nad partnerji, ki v družini ne postorijo dovolj in otrokom niso na voljo v tolikšni meri, kot bi si želele, se po drugi strani držijo prepričanja, da same najbolje vedo, kaj je tisto, kar otrok potrebuje, in da mu to lahko ponudijo le one same. Juul to imenuje kar »materinski šovinizem«.

Tudi ta izvira iz stoletja starih pričakovanj. In če se morajo moški na novo naučiti svoje vloge, se morajo tega naučiti tudi ženske. Če to za moške pomeni prevzemanje nalog, ki jih v preteklosti niso nikoli prevzemali, za ženske to pomeni ravno obratno: prepuščanje nalog svojim partnerjem. To pa je seveda lahko težko tako za ene kot za druge.

Očetje naj prevzemajo nove naloge. Matere naj jim odstopijo in prepustijo del svojih nalog. 

 

Očetovstvo v dobi individualizma

Mogoče najtežja naloga sodobnih očetov je, da morajo očetovstvo in odnos do svojih otrok pravzaprav (re)definirati sami. V dobi individualizma, kjer se poudarja posameznik in ne družba kot celota, imamo tako skoraj toliko definicij očetovstva, kot je tudi samih očetov.

Prav zato starši ne bi smeli dopustiti, da zastarela mnenja in prepričanja drugih vplivajo na njihov odnos do očetovstva in materinstva ter do vzgoje lastnih otrok. Če torej oče čuti, da bi bil rad bolj vključen v vzgojo svojih otrok, naj sledi temu »klicu«.

Če želite v celoti izkoristiti starševski dopust, če želite vsak dan po otroka v vrtec, če želite aktivno sodelovati pri nalogah, ki so nujen del vzgoje otrok, četudi so opredeljene kot »ženske«, se torej ne ozirajte na okolico, ampak sledite svojim željam in občutkom. 
 

Kako torej postati dober oče?

Prva stvar je torej, kot že rečeno, da se otresete zastarelih družbenih pričakovanj. Druga, bolj bistvena pa je, da s svojim otrokom vzpostavite pristen odnos. Če se na tej točki sprašujete: »Kako to gre?«, vam Juul ponuja kar nekaj napotkov. 

Med drugim pravi, da morate, če se želite opredeliti kot oče s tem, da na primer otroka spravite spat, ga okopate, oblečete, odpeljete k zdravniku ali na baletne urice, to preprosto početi, ne pa se glede tega pogajati z otrokom. Ta bo namreč vaša vprašanja v smislu »Bi rad, da ti danes pravljico prebere oči?« razumel kot breme. Otroku raje naravnost povejte, kaj želite, in nato to tudi naredite, tudi če se bo otrok sprva upiral. 

Ta povezovalni proces je seveda mogoč le, če s svojim otrokom preživite veliko časa in ga spremljate tako skozi težke kot tudi srečne trenutke. Z njim doživljate njegove prve poraze in uspehe, se z njim učite, igrate …
Najpomembnejše od vsega pa je, da otroku dopustite, da vas zares spozna, da mu pustite odkriti, kdo v resnici ste. Za večino moških je to najtežji del. A težak se zdi samo zato, ker je nov.

 

Kaj so povedali očetje? 

»Počutil sem se osamljenega.«
Moja velika težava je bila, da v hiši in v neposrednem sosedstvu niso živele nobene druge družine. Na igriščih so bile zvečine matere s svojimi otroki. Težko sem navezoval stike z njimi in se pogovarjal. Očetje z otroki so bili na igriščih redki. Počutil sem se osamljenega in prepuščenega samemu sebi. (oče dveh otrok, 49 let)

»Živimo drug z drugim.«
Načeloma velja v najinem zakonu delitev dela na paritetni osnovi (50 : 50). Jaz na primer skrbim za perilo, likam, pečem kruh, pripravljam zajtrk in večerjo z otroki … Obstaja nekaj načel, po katerih se v glavnem ravnava. Trudiva se, da del ne opravljava vzporedno, saj se tako hitro zgodi, da člani družine živijo drug poleg drugega namesto drug z drugim. To nama je postalo zelo pomembno. Če tako na primer jaz fantom pred spanjem berem knjigo, moja žena ne odhiti v klet, da bi dala prat perilo, ampak ostane pri nas in crklja enega od fantov. (oče treh otrok, 38 let)

 

»Večina moških počne vse mogoče imenitne stvari …«
Zdi se mi, da sem pravzaprav zelo dober oče, vendar se kljub temu počutim neuspešnega. Bojim se, da bi postal tak, kot je moj oče. Večina moških svojega prostega časa ne želi preživljati z otroki in počne vse mogoče imenitne stvari. Sam sebi se zdim nekoliko dolgočasen, ker jih jaz ne počnem, vendar se mi zdi veliko pomembneje, da sem z družino. Svojih otrok nisva vprašala, ali želita biti rojena, spravila sva ju na svet, torej sva zanju odgovorna. Z velikim veseljem ju gledam, kako odraščata. To mi daje občutek, da sem boljši človek. (oče dveh otrok, 36 let)

Vse izjave so iz knjige Jesperja Juula Mož in oče – to je knjiga zate.

 

Jesper Juul o očetovstvu

»Gonilna sila v urjenju očetovanja so otroci sami: njihova brezpogojna ljubezen in njihovo neomejeno zaupanje omogoča očetom, da v neposredni interakciji z otroki razvijejo očetovske sposobnosti.« 

»Mi, ki smo se imeli za 'nove očete', sicer nikakor nismo želeli prevzeti obnašanja svojih očetov, kljub temu pa zavestno nismo niti poskušali v svojih družinah razviti in utemeljiti samostojne vloge, temveč smo si preprosto prizadevali posnemati matere. Kar so počele one, smo hoteli početi tudi mi, in tako smo se nenadoma soočili s povsem novimi nalogami. Začeli smo kopati in hraniti svoje otroke, jih previjati, jih pestovati in ujčkati, se z njimi igrati in hoditi na sprehod.«

»Otroci so bili razodetje! Ženske so imele stoletja dolgo stik z otroki ter drugimi ženskami, druženje z otroki pa ne odpira samo oči, temveč tudi srca. Ženske so od nekdaj imele v svojem domu nekaj, česar moški niso imeli – niti na svojem delovnem mestu niti doma –, imele so oseben odnos.«

»Današnji moški, ki je pripravljen na novo opredeliti svojo vlogo partnerja in očeta, se mora poglobiti vase ter odkriti, kaj zahtevajo ženske in otroci. V tem smislu lahko očetovstvo smatramo za pravo darilo in izziv /…/.« 
 

 

Članek je bil objavljen v reviji Pogled

Pogled o različnih vidikih vzgoje in starševstva piše poglobljeno, tehtno in praktično. Zaupanja vredne vsebine pišejo znani slovenski strokovnjaki z različnih področij.

Pogled

Pogled lahko pridobite kot brezplačno starševsko prilogo ob naročilu otroških revij Cicido in Ciciban.

Menu