Prijavite se na E-novice Mladinske knjige

Prijavite se na E-novice Mladinske knjige

Prevajalka Nives Vidrih

Nives Vidrih: Prevajalci smo interpreti

Prevajalka iz češčine o svoji poklicni poti, poslanstvu, dobrem prevajalstvu in romanu Ljubezensko pismo v klinopisu.

»Dober prevajalec mora imeti za sabo dolgo bralsko kilometrino in umetniški čut,« je prepričana Nives Vidrih, prevajalka, ki ji gre zasluga, da lahko v slovenščini beremo velikane češke literature, kot sta Bohumil Hrabal in Josef Škvorecký.

Eden zadnjih prevodov Nives Vidrih, ki pri svojem delu stavi na vživljanje, je prav posebna ljubezenska zgodba Tomáša Zmeškala, pisana na kožo vsem, ki od knjige pričakujejo kaj več kot kratkočasje. Ljubezensko pismo v klinopisu odkriva delček češke ne tako oddaljene preteklosti.
 

Lahko za začetek orišete, kako ste začeli svojo pot v prevajalski poklic? 

Začela sem čisto nenačrtovano in spontano, pri slovenistiki smo imeli v prvem letniku obvezen enoleten lektorat slovanskega jezika, izbrala sem češčino in hodila nanjo ves čas študija, saj smo imeli sijajno lektorico iz Prage, ki je vodila tudi prevajalski tečaj. Takrat sem začela prevajati in objavila tudi svoj prvi prevod.
 

Kaj vas vodi pri vašem delu?

Predstaviti sem želela odlične češke avtorje 20. stoletja, ki pri nas še niso bili prevedeni, ker so bili ali disidenti ali emigranti (npr. Hostovský, Fischl, Vaculík, Lustig), ali še kakšna spregledana dela v slovenščino že prevedenih (Čapek, Vančura, Holan, Škvorecký) in aktualne sodobne avtorje (Topola, Ajvaza, Kratochvila, Borkovca, Šindelko, Brabcovo, Boučkovo, Hůlovo, Soukupovo, Zmeškala itd.). Prevedla sem večino del enega najpomembnejših pisateljev 20. stoletja Bohumila Hrabala. Večino prevodov sem predlagala in predlagam sama.
 

Imate svojo definicijo prevajalskega poklica?

Prevajalci smo posredniki in interpreti, sicer veliko manj znani, slavni in dobro plačani kot recimo gledališki ali filmski igralci, ki so ravno tako interpreti, vendar zelo na očeh javnosti. Dober prevajalec mora imeti za sabo dolgo bralsko kilometrino in literarni, torej umetniški čut, da se zna vživeti v miselnost in stil različnih avtorjev – se tako rekoč preseliti v avtorjevo glavo – da lahko to ustrezno prestavi v svoj jezik.
 

V vašem prevodu lahko beremo tudi prvenec Tomáša Zmeškala, ki je leta 2011 dobil nagrado Evropske unije za književnost. Kako bi z enim stavkom opisali roman Ljubezensko pismo v klinopisu?

Preprosto rečeno, ljubezenska zgodba zakonskega para, ki skozi desetletja premaguje številne težave in tako rekoč nepremostljive ovire, ki mu stojijo na poti, umeščena v neizprosno resničnost češkoslovaškega realsocializma – ta je omogočal vsemogoče mahinacije, zlorabljene v politične namene, manipulacije in zlo.
 

Tomaš Zmeškal: Ljubezensko pismo v klinopisu (poskusno branje)

Ljubezenska zgodba zakonskega para, ki skozi desetletja premaguje številne težave in tako rekoč nepremostljive ovire.

Ste imeli pri prevajanju tega romana kakšne posebne dileme? 

Nobenih posebnih zagat nisem imela, omenila bi le Zmeškalov poseben, nenavaden stil, ki ni bil najlažji za prevajanje. Morda je razlog v tem, da je avtorjev oče po rodu iz Konga in je pisatelj s tem obogatil srednjeevropsko duhovno mentaliteto s primesjo druge, nam ne tako znane in bližnje kulturne razsežnosti.
 

Imate najljubši odlomek iz knjige?

Že sam začetek romana je fascinanten, v bistvu nas čudovito vpelje v večplastno, pretresljivo zgodbo.

»Še preden se je Alici posrečilo zbuditi, se ji je sanjalo, da lebdi ali plava. Vse te primerjave so seveda veliko preveč cenene, da bi izrazile občutje zlitja, ki ga je doživela. Za trenutek je pozabila nase. Potem se je takoj oglasilo srce, ustavilo se je v svojem vranjem letu. Ona pa se je še malo pomudila na svoji kolibrijevi poti predstav, potem je globoko vdihnila in končno izgovorila: Torek. To je bilo edino, na kar je pomislila, s čimer se je zlila, kar je bila v tem trenutku, njen dan se je izpolnil in na vonj se je začela privajati.«
 

Komu bi priporočili Ljubezensko pismo v klinopisu?

Vsem, ki imajo radi napete in nepredvidljive zgodbe in ki od knjige pričakujejo kaj več kot kratkočasje. In bi radi spoznali še en vidik češke ne tako oddaljene preteklosti.

Ljubezensko pismo v klinopisu
Ljubezensko pismo v klinopisu
Tomaš Zmeškal

Katere naslove bi nam še priporočili v branje? 

Od svojih prevodov zadnjih let bi priporočila Škvoreckega Strahopetce in Vančurovo Muhasto poletje – ti dve knjigi sta češka klasika prejšnjega stoletja, odlikujeta se po tem, kar pri češki literaturi tako cenimo: po duhovitosti, radoživosti, humorju, neobremenjenosti.

Pa  mojstrsko Utrujenost materiala Mareka Šindelke o aktualni begunski tematiki ter romana izjemno priljubljene pisateljice Mornštajnove Hana in Tiha leta o medosebnih, družinskih odnosih, zadnji izide v kratkem.

 

Preberite odlomek iz romana

Poskusno branje: Ljubezensko pismo v rokopisu

Sofinancira program Evropske unije

Sofinancira program Evropske unije Ustvarjalna Evropa.

Menu