Jana Unuk o dnevniku mlade pesnice

S prejemnico Sovretove nagrade smo se pogovarjali o lepoti prevajalskega poklica in enem njenih zadnjih prevodov, knjigi Renjin dnevnik.

Renia Spiegel je bila živahne in bistra petnajstletnica, polna upanja in sanj. Rodila se je v judovski družini na Poljskem leta 1924, dnevnik pa je začela pisati tik pred nemško in sovjetsko invazijo na Poljsko leta 1939. V svojih zapisih, ki jih spremljamo do julija leta 1942, piše o vsakdanjem življenju med okupacijo, o šoli, težavah s prijateljicami, prvi ljubezni, neznosni bolečini ob ločitvi od matere, hrepenenju po miru. 
 

Kakšna je vaša definicija prevajalskega dela?

Nikoli nisem posebej razmišljala o tem. Sem pa pred dnevi za neko drugo priložnost skovala zasilno retorično definicijo, ki jo lahko tukaj ponovim: Prevajalci smo malce zajedavci, kot slak ali bršljan, zadovoljstvo in užitek pri delu črpamo iz dveh virov: vrelcev idej, kakršni so knjige naših avtoric in avtorjev, in globokih plasti jezika, ki so se v nas začele nabirati že pred rojstvom, vsekakor pa od rojstva naprej, v stiku s svetom in literaturo.
 

Kakšna dela še posebej radi prevajate? 

Vedno najraje prevajam to, kar je pred mano ta hip, ne glede na zvrst. Zdaj je to futuristični obarvani roman Olge Tokarczuk Ana In v grobnicah sveta, ki je nastal po motivih prvega v zgodovini človeštva zapisanega mita o sestopu boginje v svet mrtvih in njeni vrnitvi, pripoved, v kateri se lirizem prepleta z avanturo in v kateri se mitični čas pradavnin povezuje s komaj zasluteno tehnološko razvito prihodnostjo. 
 

Knjiga Renjin dnevnik ima zanimivo predzgodbo. Po dolgih desetletjih je Renjina nečakinja odkrila zapiske in jih spravila v svet. Dnevnik je doslej doživel tudi več prevodov v tuje jezike. Ste to zgodbo poznali, preden ste jo začeli prevajati? Kako ste prišli v stik s knjigo?

Za knjigo sem slišala, ko je prvič izšla, najprej  seveda v poljščini, v kateri je bil napisan izvirni dnevnik. Toda takrat je še nisem prebrala, saj dokumentarna literatura trenutno ni v središču mojega zanimanja. Prebrala in prevedla sem jo, potem ko se mi je s ponudbo za prevod oglasila  urednica za mladinsko književnost pri Mladinski knjigi.

Renjin dnevnik trenutek za trenutkom in dan za dnem popisuje vsakdanje življenje poljske najstnice v družini in šoli, na sprehodih in zmenkih, pod sovjetsko okupacijo in v poznejši nočni mori nacističnega lova na ljudi. Avtorica najpogosteje uporablja metodo introspekcije, budno spremlja svoja duševna stanja in razpoloženja, lastno dozorevanje in psihične zaplete ob preživljanju prve velike ljubezni. Ker pa je Renia nadarjena pesnica, vse doživeto izraža tudi v verzih in ravno to naredi njen dnevnik res poseben. Zelo presunljivo je Renjino zaupanje v mater, pričakovanje pomoči od nje, čeprav proti koncu knjige dojame, da je prepuščena sama sebi in da je od nje odvisna tudi usoda mlajše sestrice. 

V pisanje dnevnika se Renia med drugim zateka tudi zato, da ji ni treba razmišljati o tem, kar se godi okrog nje, zato so poročila o dogajanju zunaj hiše, šole, zabav in sprehodov zelo redka. V zgodbo je te drobce vsakdanjosti spremenila šele Renjina smrt. 

Ste imeli kakšne težave ali zagate pri prevodu? 

Kakšnih posebnih problemov se ne spomnim. Ker je dnevnik, ki ni pisan z literarnimi nameni, precej specifična zvrst, saj jo avtor načeloma piše samo zase, morda še za koga najbližjega, je bilo nekaj mest, bolje delov stavkov, kjer je bilo treba smisel razvozlati ali dopolniti. Najzanimivejše pa je to, da dnevnik vsebuje okrog sto petdeset pesmi. To je že cela pesniška zbirka. Prevajanje poezije zahteva več časa in energije od prevajanja proze, še posebej, ker je to rimana poezija, ki je zasidrana v poljskem klasičnem in sodobnejšem izročilu, in ker ta poezija, čeprav je Renia nadarjena in obrtniško spretna pesniška adeptka, kljub vsemu odseva neko fazo pesniškega razvoja.
 

Imate najljubši citat ali pa prizor, nekaj, kar se vas je še posebej dotaknilo?

Najljubše so mi Renjine pesmi, tako tiste o »majski ljubezni« kot zadnje, na katere meče senco slutnja smrti. Izbrala sem eno od krajših in bolj vitalističnih: 

Dirjam na vsakem kačjem pastirju 
na vsakem žarku sonca
pnem se na vse oblake
in tako krožim, krožim brez konca. 
Pozna me vihra stara mrcina
in prijazno taco steguje
ko ogovori me: pa spet letiva
mala slepa potnica spet tu je. 
Kam? Kam? sprašuje jeglič
ki pod črnim trnom drema
»O daljni moj prijatelj,
tja, kjer nebo poljublja zemlja«
Ne ulove me iz sveta vesti
čeprav bi se gnale brez sape, 
in če me hočeš najti Ti
me išči! − le ne sredi te trate −

Komu bi Renjin dnevnik priporočili v branje?

Mislim si, da bo najbolj pritegnil mlade bralce, Renjine vrstnike, saj pripoveduje o razpoloženjih in čustvih, ki jih poznajo tudi sami, čeprav jih ne doživljajo v tako krutih, pošastnih življenjskih okoliščinah. 

Seveda je knjiga zanimiva tudi z zgodovinskega vidika, kot pričevanje o holokavstu, vendar se Renia izogiba sociološkim in političnim analizam vojnega časa in nacističnega nasilja, raje piše o svoji intimi in ljubezenskih problemih, zadržuje se v ožjem krogu družine, sošolcev in znancev, tako da gre bolj za intimni psihološki dnevnik. Kadar seže onkraj tega, so njeni vpogledi bistri in natančni, dobro je informirana o dogajanju  na frontah in v svetovni politiki, je tudi priča pošastnega morjenja ljudi na ulicah domačega mesta, vendar se tem temam v dnevniku prejkone izogiba, zapišejo se ji samo v trenutkih najhujše življenjske ogroženosti, strahu in tesnobe.
 

Katere naslove bi še priporočili v branje? 

Priporočila bi za vsakogar nekaj, od otroških in mladih do odraslih bralcev, in sicer bi bil moj seznam naslednji: 

Duh stare hiše in Matiček in lovci na duhove Anne Onichimowske, ker je ta cikel knjig o navihanem duhcu Matičku najbolj smešno, zabavno in duhovito čtivo za otroke, kar sem ga kdaj brala. 

Hči čarovnic Dorote Terakowske, ker v tem fantazijskem romanu kraljestvo osvaja deklica, ki pa mora za to dejanje moči najprej dozoreti, zato jo spremljamo na prigod polni poti od otroka do odraslega dekleta ob pomoči sedmih čarovnic. 

Noč živih Židov Igorja Ostachowicza, ker je ta fantastična zgodba s sodobnimi junaki in duhovi iz časov druge svetovne vojne, ki se zgrinjajo izpod temeljev modernih varšavskih naselij na terenu geta, prvi poskus popularne obravnave holokavsta v poljski književnosti.  

Moč teme, zbirka novel Isaaca Bashevisa Singerja, ker te napete, intrigantne, pogosto fantastične zgodbe ohranjajo spomin na večstoletno prisotnost Židov na Poljskem.