Diši, po morju diši

Materinstvo me je seveda zadelo naravnost v srce. Vsa ljubezen, strah, odgovornost in predvsem struktura, ki je kar naenkrat prevzela moje do tedaj dokaj svobodno in lebdeče življenje, so me začeli postavljati na drugačne temelje. 

In takrat sem bolj kot kadarkoli potrebovala veliko stika z naravo. S sprehodov sem tako nosila vedno večje kamne, tlačila veje v vaze in bosa hodila po našem vrtu. Ko je otrok malce zrasel, smo najprej začeli raziskovati bližnje gozdne poti, nato pa vsako leto odšli dlje, za dalj časa in višje. 

Primorski hribi in gore imajo v mojem srcu posebno mesto. Živim namreč v Ljubljani in nekje od konca junija do oktobra se na Primorsko sploh ne odpravimo. Gneča na cesti in vsesplošni kaos, ki vlada v teh mesecih, nas silijo v raziskovanje bližjih destinacij, predvsem pa takšnih, ki niso povezane z nagneteno avtocesto. Primorska je tako moja osebna mavrica pozimi in zgodaj spomladi. 

Pobeg v drug letni čas

Ko se Ljubljana januarja kopa v megli, je skok na primorski hrib pravzaprav pobeg v drug letni čas. In ko nam je februarja v roke prišel priročnik Diši, po morju diši, sva z možem v en glas ugotovila, da je bil v bistvu napisan za nas. Še isti vikend smo se odpravili na prvi priporočen izlet – na Slavnik. Priročnik sicer obljublja, da lahko na vseh šestdesetih, čudovito opisanih izletih vonjamo morje, in na poti na Slavnik me je res večkrat zadel slani vonj oddaljenih valov. 

A opisala vam bom naš pohod na Kokoš – izlet pod številko 4 je v priročniku izlet na Veliko Gradišče in Kokoš –, saj je po vseh do zdaj »opravljenih« najbolj izstopal. Pa ne po lepoti, razgledu ali urejenosti poti. Na Kokoš smo se odpravili 24. marca v upanju, da nam hrbte poboža po morju dišeče sonce. Dejansko pa smo vstopili v sveže zasneženo (!) pokrajino, saj je bila to pač ena tistih pomladnih narobe nedelj, ko zima še zadnjič strese svoje snežinke po zvončkih in marjeticah. 

S polarnima medvedoma na Kokoš

Ko smo na parkirišču stopili iz avta, je bilo moje prvo vprašanje, ali ne bi šli raje na kavo v Trst. Ker živim s polarnima medvedoma, ki se pretvarjata, da sta moj mož in sin, je bil odgovor ne in smo jo vseeno ubrali proti Kokoši. Sledili smo vsem napotkom priročnika, le da smo se krožnega gorskega podviga lotili v obratni smeri. Po travniku in čez vas smo srečevali domačine, ki so zaradi nepričakovanega vremena malce nejevoljno sprehajali pse ali kidali sneg pred hišo, nato pa smo zavili v gozd, kjer se je pot kar hitro začela vzpenjati. 

Vzpon je bil super, ker nas je dobro pogrel. Pod čevlji je hrustala sveža petcentimetrska skorja snega, v kateri so bile jasno vidne stopinje gozdnih prebivalcev. Srne, jeleni, jazbec in celo manjši medved so si z nami dobrodušno delili pot na Veliko Gradišče. Prva postojanka je bil izvir Vroček. Bistro studenčnico iz tega izvira so po besedah avtorja Gorazda Goriška pili že tukajšnji staroselci pred dvema tisočletjema. Nas je v jami pozdravila mamica močeradica s svojim leglom, zato smo se ji le zahvalili, ker čuva vodo, in šli naprej. 

O državah in mejah

Pot se je ves čas vila po gozdu, malo navzgor malo navzdol, torej zelo primerna za mojega skoraj šestletnika, ki se dolgočasi, če le hodi, in želi vedno tudi razpravljati o številkah, živalih ali vesolju. Ko smo se bližali Kokoški, je veliko snega že skopnelo, obraze nam je grelo toplo sonce. Pot do Kokoške se vije malo po Italiji in malo po Sloveniji, kar je bila super iztočnica za pogovor o državah in mejah. 

S Kokoške smo zavili proti koči, kjer smo pojedli odlične štruklje, in se nato po zmerno spuščajoči poti odpravili nazaj v dolino. Dolina se je v štirih urah, od kar smo jo videli nazadnje, prelevila v pomladanski raj. Na poti do avta smo ob poti kupili še liter domačega medu in se odpravili nazaj proti Ljubljani.

Še skok do morja in po italijanske dobrote

To je bil naš tretji izlet, ki smo ga naredili po priročniku Diši, po morju diši, in strinjamo se, da so poti dobro izbrane, lepo opisane in tudi ocena časa je zelo natančna. Vsak izmed izletov je lahko del celodnevnega potepanja po Primorski. Mi jih običajno združimo s skokom do morja ali pa gremo iz narave v najbližji supermarket čez mejo, kjer se založimo z italijanskimi dobrotami.

Vsi izleti so brezhibno opisani, z zelo jasnimi usmeritvami o tem, kako priti do izhodišča, kje parkirati, na kaj biti pozorni na poti, ter ravno prav začinjeni z osebnim pogledom in ljubeznijo do pohodništva. Izlet na Kokoš pa je na primer v priročniku združen še z vzponom na Veliko Gradišče.

Članek je bil objavljen v reviji Pogled

Pogled o različnih vidikih vzgoje in starševstva piše poglobljeno, tehtno in praktično. Zaupanja vredne vsebine pišejo znani slovenski strokovnjaki z različnih področij.