Biblija slovenske zgodovine

»Knjiga pripoveduje o tem, kje smo bili in kdo smo bili, in je najboljše orodje za to, da ugotovimo, kam gremo,« predstavi Temelje slovenstva Aljoša Harlamov, ki je bdel nad pripravo knjige in zbiranjem dokumentov. »Knjiga si za vsako svoje poglavje vzame neki osrednji predmet, neko osrednje zgodovinsko gradivo, bodisi je to dokument, kip, slika ali karkoli drugega, in okrog tega naplete zgodbo.«

Kako se je vse skupaj začelo?

V knjigi je zbranih več kot 300 čudovitih fotografij, ki so nastale posebej za to knjigo. Tudi nekateri dokumenti v njej so širši javnosti predstavljeni prvič. »Knjiga se začenja z zgodnjim srednjim vekom, s slovansko naselitvijo v vzhodnoalpski prostor,« pripoveduje eden od soavtorjev Peter Štih, ki se posveča srednjeveški zgodovini in je s svojimi raziskavami pomembno spremenil ustaljeni pogled na slovenski srednji vek.

»To seveda še ni zgodovina Slovencev, vendar je s slovansko naselitvijo prišel na slovensko ozemlje slovanski jezik, iz katerega se je postopoma razvila slovenščina, in ta jezik je temelj slovenske identitete.« Zato se knjiga začne s prvimi vestmi, ki jih imamo o slovanski naselitvi v ta prostor, ki segajo v konec 6. stoletja. Gre za dve pismi papeža Gregorja Velikega iz let 599 in 600, ki poročata o Slovanih na meji Italije. Tukaj se zgodba začne.

Med ikoničnimi dokumenti so zagotovo Brižinski spomeniki, najstarejši zapisi v slovanskem jeziku v latinskem kodeksu. »To so najstarejši dokument slovenskega jezika, čeprav so takratni prebivalci jezikovno pokrajino, v kateri so živeli, razumeli nekoliko drugače. Zanje je bil to samo en slovanski jezik,« razlaga Štih.

»Vendar ta jezik že vsebuje nekatere posebnosti, ki so tipične za slovenski jezik. Danes vemo, da so bili Brižinski spomeniki zapisani na Zgornjem Koroškem, torej na ozemlju, ki spada pod slovensko naselitveno ali jezikovno ali etnično ozemlje,« poudarja predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti ter dodaja, da iz srednjega veka ni veliko dokumentov, ki bi bili napisani v slovenskem jeziku.

»Lahko bi jih našteli na prste štirih rok,« je nazoren. Nekateri dokumenti so pomembni tudi širše, med njimi Rateški rokopis, ki je sicer šele iz 14. stoletja, vendar je tam zapisana predloga molitve Oče naš skoraj zagotovo iz 8. stoletja. »To so najzgodnejše priče jezika,« dodaja.

V knjigi je iz obdobja srednjega veka posebej izpostavljena tudi slovanska kneževina Karantanija. Nanjo se po Štihovem mnenju navezuje vsa slovenska mitologija o prvotni slovenski državnosti, knežji kamen pa je zaradi ustoličevanja koroških vojvod postal najpomembnejši simbol celotne slovenske zgodovine. 

Vsak dijak pozna tudi Ulrika Liechtensteinskega in njegovo potovanje od Benetk prek Furlanije in Koroške v češki prostor. Ko je prišel na Koroško, ga je koroški vojvoda Bernhard pozdravil s slovenskimi besedami: »Bog vas sprejmi, kraljica Venera.« »Te besede so pomembne zato, ker so eno prvih pričevanj, če ne celo prvo pričevanje, da je bila slovenščina razširjena tudi v najvišjih družbenih slojih,« izpostavi Štih.»Danes smo prepričani, da sta tako plemstvo kot meščanstvo v teh najzgodnejših obdobjih govorila slovenski jezik. Včasih smo namreč mislili, da je plemstvo govorilo nemško, meščanstvo nemško, podložniki, kmetje pa samo slovensko. Danes vemo, da so tudi višji družbeni sloji znali slovensko. Je pa res, da so slovenski jezik uporabljali samo v določenih socialnih okoljih.«

Naša skupna dediščina

Čas od konca 15. do začetka 19. stoletja, torej obdobje zgodnjega novega veka, je z dokumenti v knjigi predstavil Luka Vidmar, ki se ukvarja s književnostjo, likovno umetnostjo in kulturo v dobi baroka in razsvetljenstva.

Znotraj tega časovnega obdobja so po Vidmarjevem mnenju tri pomembne dobe: čas poznega srednjega veka in reformacije, s tem tudi slovenske protestantske književnosti, doba katoliške obnove in razcveta baročne kulture ter nazadnje čas razsvetljenstva in slovenskega preroda. Rokopisi in tiski, ki jih je zbral za ta poglavja v knjigi, niso vedno neposredno povezani z utrjevanjem slovenske nacionalne identitete.

»Nekateri dokumenti so bili res napisani in izdani z namenom, da utrjujejo to identiteto, da širijo slovenski jezik, recimo Pohlinovi in Vodnikov spisi, nekateri dokumenti so bili namenjeni duhovni oskrbi slovenskega ljudstva, recimo Trubarjevi, Hrenovi. Nekateri sprva niso imeli povezave s slovensko identiteto in so stebri tega slovenstva postali šele pozneje, z recepcijo in posvajanjem te dediščine, recimo Valvasorjeva Slava vojvodine Kranjske ali ustanovitev ljubljanske škofije,« opisuje Vidmar. »Za vse te dokumente je bilo značilno, da so, ne glede na ta različni nastanek, naša skupna dediščina. Se pravi dediščina vseh, ki živimo na tem prostoru, in generacij, ki bodo živele za nami.«

Luka Vidmar poudarja, da so v knjigi Temelji slovenstva predstavljeni dokumenti sicer znani strokovni javnosti, da pa izdajo odlikujeta dve novosti. Prva je ta, da so bili dokumenti zelo kvalitetno fotografirani. »V veliki meri gre za doslej najbolj avtentične fotografske reprodukcije teh dokumentov, recimo za izjemno lepo fotografijo prve slovenske knjige, Trubarjevega katekizma.«

Druga novost v tej knjigi pa je, da je Luka Vidmar namerno izbiral izvode slovenskih knjig, ki so tudi sami prispevali h krepitvi slovenske identitete. »Vsi izvodi Vodnikove pratike recimo niso bili enako pomembni. Izbiral sem izvode knjig, ki so s svojim lastništvom, s svojo uporabo generirali slovenstvo v desetletjih in celo stoletjih. Izvod Cerkovne ordninge, ki jo je imel v lasti koroški predikant Bernard Stainer, recimo kaže na preseganje deželnih meja v prid slovenski identiteti. Lastništvo kamniškega frančiškanskega samostana nad Dalmatinovo Biblijo kaže na preseganje verskih razlik v prid slovenske identitete. Tudi Žiga Zois je z gradnjo prve zbirke slovenskih tiskov in rokopisov pomagal generirati moderno slovensko nacionalno zavest.«
 

Ohranimo dokumente za naše zanamce

Aleš Gabrič, raziskovalec novejše politične, kulturnopolitične in kulturne zgodovine, med dokumenti, objavljenimi v knjigi, izpostavlja dva. Prvi dokument po njegovem potrjuje naslov knjige, drugi pa, kako je treba skrbeti za ohranjanje kulturne dediščine.

»Prvi dokument je objava odloka o razglasitvi Prešernovega dne za slovenski kulturni praznik. Zakaj je tako pomemben? Odlok je bil sprejet na osvobojenem ozemlju in je bil natisnjen na za takratne razmere v tiskarsko zelo lepi in visoki tehnologiji. Pomislimo, frontne črte druge svetovne vojne so bile še nekaj sto kilometrov oddaljene od slovenskega ozemlja. Takrat je nastala lepa upodobitev Prešerna, na osvobojenem ozemlju v Beli krajini pa so pripravili tudi tedenske kulturne prireditve z gledališkimi predstavami, razstavami uglednih slovenskih grafikov in slikarjev in drugimi dogodki. Narediti nekaj takega v takih razmerah, v tako visoki tehniki, je seveda impozantno.«

Drugi dokument, ki nam kaže, kako je treba za dediščino skrbeti, je iz zadnjega dela knjige. »Rokopis za pripravljalni sestanek za ustanovitev Slovenske demokratične zveze sem našel v zapuščini pokojnega politika Franceta Tomšiča. Gre za na roko napisan dokument, za kaj si bomo morali prizadevati v novi Sloveniji – da mora biti demokracija alfa in omega našega obstoja. Zakaj se mi je zdel ta dokument tako zanimiv? Zaradi tega, ker po novih zakonodajah političnim strankam ali subjektom danes gradiva ni več treba predajati arhivom. Objava tega skromnega dokumenta naj bo poziv političnim subjektom, ki zdaj odločajo o naši državi, da bo zgodovinarjem, ki pridejo za nami, tako preprosto delati, kot je bilo nam, ko smo prišli na urejene arhive in se je politična zgodovina, ki postavlja tempo našemu razvoju, lahko analizirala. V trenutni situaciji ni tako.«
 

Prelistajte Temelje slovenstva