Izšla je nova knjiga Aljoše Bagole Srečo, prosim

Kot se Aljoši Bagoli zapiše v sklepnem delu knjige, v življenju potrebujemo budnico, saj je »pot od krsta do krste kratka, in kdor življenje predolgo išče, najde pokopališče. Življenje se zgodi v trenutku. Kot bi mignil – in že ne migaš več«. 

Če si pod življenjsko budnico predstavljamo nekaj, kar nas vrže iz »cone udobja«, je taka budnica lahko tudi knjiga Srečo, prosim: Bagola bralcu namreč ponuja neke vrste vodnik po poti samospoznavanja, pri čemer ga izpostavi navzkrižnemu zaslišanju. Vprašanja, ki jih postavlja sam sebi (in nanje tudi odgovarja), so neposredna, (samo na videz) prostodušna in zavrtajo tako globoko, da imaš na izbiro samo dvoje: ali mu slediš v vijugavi, mestoma strmi poti do sreče, ali pa si priznaš, da tega (še) ne zmoreš.

Knjigo lahko beremo kot filozofsko razpravo o sodobnem življenju in njegovem razdrobljenem smislu, kot vodnik na poti do življenjskega zadovoljstva ali pa samo uživamo v avtorjevi besedni virtuoznosti ‒ jezik mu teče »kot namazan« in dobesedno v vsakem odstavku preseneti z duhovito skovanko ali besedno igro (naj za boljšo predstavo omenimo le jutricionizem, hropečo horizontalo in repmednogeže). 
 

Odlomek iz knjige: Adam in (domn)Eva

Ko je Adam v rajskem vrtu jedel z drevesa spoznanja, nas je doletela kolektivna kazen. Za vedno smo bili izgnani iz raja. Adam je naivno domneval, da lahko krši edino pravilo in da kazni ne bo. Kot so nas učili, ga je v vznemirljivo avanturo pregovorila njegova Eva. Nas pa v izgon iz raja notranjega miru vsak dan prepriča domneva. A takoj ko špekuliramo, ne kuliramo. Takoj ko predvidevamo, nehamo videti in se zaslepimo. Takoj ko prejudiciramo, produciramo samovznikle laži. Zaklenemo se v svojo lastno sektaško ozkoglednost in drugim delamo krivico tako, da vzroke svoje bolečine, s katerimi ne znamo obračunati, meni nič, tebi nič grobo podtaknemo v njihovo življenje.