Nilski konji v puščavi

Pisanje v obliki lahkotne meditacije, ki ves čas prehaja med esejistiko in avtorefleksijo, odlikujejo zmeren optimizem in melanholična vdanost v usodo, humornost, samoironija, pri čemer izhaja iz na videz preprostih, vsakdanjih dogodkov. 

Carlos Pascual (1964) je literaturo, gledališče in film študiral v rojstnem mestu Ciudad de México in v Los Angelesu v Kaliforniji. V Mehiki je ustanovil in urejal več neodvisnih revij za umetnost in kulturo ter posnel nekaj dokumentarcev in kratkih filmov. Kot »serijski ustaljenec« se je veliko selil po svetu in, zato da je lahko svobodno pisal, opravljal najrazličnejša dela: bil je zidar v Bostonu, varnostnik v Los Angelesu, predstavnik za stike z javnostjo v Las Vegasu, igralec v neki ameriški policijski nadaljevanki in podpredsednik kitajske finančne družbe s sedežem v Hongkongu. Že več kot desetletje živi in ustvarja v Ljubljani, kjer vodi neodvisni studio za razvoj intimnega gledališča Black Box Studio. Največ piše za Dnevnikov Objektiv, Ekran in Literaturo. 

V slovenščini so doslej izšle tri njegove knjige: O služkinjah, visokih petah in izgubljenih priložnostih (2015), Debeli zidovi, majhna okna (2017) in Nezakonita melanholija (2020), za katero je prejel nagrado novo mesto za najboljšo kratko prozno zbirko.