Gulag

Mednarodna uspešnica:

• najbolj obsežno in temeljito delo o gulagih doslej
• dobitnica Pulitzerjeve nagrade
• osupljiva dejstva in pričevanja, odkritja iz ruskih arhivov

Spoznajte eno doslej najmanj raziskanih dogajanj 20. stoletja: sovjetska koncentracijska taborišča! Ocenjujejo, da so samo med letoma 1929 in 1953, ko je umrl Stalin in so taborišča začeli ukinjati, vanje poslali 18 milijonov ljudi. Veliko od teh ni preživelo krutega sistema: bivanja v nečloveških razmerah z minimalnimi količinami hrane in trdim delom na hudem severnem mrazu.

Anne Elizabeth Applebaum je knjigo napisala na podlagi odkritega arhivskega gradiva, objav in osebnih pogovorov. Za svoje delo je dobila Pulitzerjevo nagrado, knjiga je prevedena že v več kot 20 jezikov. Spremno besedo k slovenski izdaji je napisal dr. Peter Vodopivec.

ZAKAJ GULAGI - Tako imenovani gulagi so bili nekakšna prevzgojna delovna taborišča, kjer so se znašli vsi, ki niso bili všeč komunistični oblasti. Posejana so bila po vsej Sovjetski zvezi, vodila jih je Glavna taboriščna uprava, z rusko kratico GULAG.

KRIVIČNO OBSOJENI - Do leta 1939 je zadoščalo slišati šalo o Stalinu ali jo povedati, zamuditi na delo, imeti stike s tujci, imeti smolo, da te je prestrašen prijatelj ali ljubosumen sosed imenoval za »sokonspiratorja« v neobstoječi zaroti, imeti štiri krave v vasi, kjer je večina imela le eno … - vse to je v pravih okoliščinah moglo privesti do obsodbe na sovjetsko koncentracijsko taborišče. Tudi tujci, ki so kakorkoli izstopali, npr. temnopolti ameriški komunisti, ki so se v zgodnjih tridesetih preselili v Moskvo, so izginjali.

ZUNAJ NA MRAZU -  Pogosto so obsojenci prišli tja, kjer ni bilo prav ničesar. Sami so morali  zgraditi barake, v katerih so prebivali. Do takrat so spali včasih v šotorih, včasih pa kar na prostem, na tleh, tudi sredi globoke zime. Mnogi so umrli, posebno tisti, ki so izgubili bitko za ležišče v bližini ognja.

LAKOTA – Taboriščniki so dobivali izjemno majhne količine slabe hrane, kar jih je fizično in psihično povsem izčrpavalo. Med drugo svetovno vojno je lakota vladala po vsej državi. V taborišču Kolima pet dni niso dobili nikakršne hrane. Pet tisoč mož ni imelo niti kosa kruha. Opisujejo primere, ko so si  taboriščniki rezali meso s svojega telesa ter si puščali kri, ki so jo poskušali na hitro pojesti kot juho.

TEŽKO DELO - Zaporniki so gradili stavbe in prometno infrastrukturo v najbolj neprijaznih delih Sovjetske zveze. Skale so razbijali z ročno izdelanim orodjem, zemljo so večinoma kopali kar z rokami in jo odnašali s samokolnicami.