Pleteni naslonjači

Pleteni naslonjači (1963) sodijo v Tatarkovo zrelejše obdobje in so njegovo osrednje delo, refleksivno-filozofska proza z osrednjim motivom zaupne ljubezni med slovaškim študentom in Francozinjo Daniele. So apoteoza ljubezni, ki vzvalovi vse človekove čute, a ostane zavestno grajen, pleten odnos, temelječ na spoštovanju. V visoko poetično spisanem romanu ne manjka avtoironije, hkrati pa v njem neutopično domuje ideja sožitja med zahodno- in vzhodnoevropskimi kulturami ter značaji, ki jih simbolizira bivanje v penzionu, Evropski uniji v malem, pol stoletja pred časom.

Dominik Tatarka (1913–1989) je ikona slovaške literature, od 1969 vodilni oporečnik, izbrisan iz slovaške družbe, preganjan, izgnan. Simbol intelektualne neuklonljivosti in osebne svobode. Danes njegovo ime nosi največja slovaška nagrada za književnost. Mojstrski pripovednik, čigar dela v zadnjih letih doživljajo renesanso, a še naprej burijo duhove.
 

Glavni urednik Cankarjeve založbe o zbirki Moderni klasiki