Piškoti s sporočilom

Knjiga je nekje na meji med esejistiko in esejističnim dnevnikom, ki pa si jemlje to svobodo, da ni kronološki, ampak poljubno skače po časovni osi iz sedanjosti v preteklost. Eseji so tematsko različni, a osnovna nit, ki jih povezuje, je pretok časa in spremembe, ki jih v človeškem telesu in človeškem duhu ta pretok, imenovan tudi minevanje, prinaša. Največ besed je sicer namenjenih dogajanjem v zadnjem letu, a določeni eseji kot nekakšni predori segajo globoko v preteklost, v obdobje metafizične celovitost, ki pa že kaže jasna znamenja neizogibnega rušenja; izgona iz raja. To niso eseji o književnosti, ampak književnost; predvsem poezija v njih služi kot nekakšna vrata, ki odpirajo prostore v življenjske situacije. To je zagotovo Zupanova najbolj iskrena knjiga, napisana v značilnem zupanovskem stilu, napisana z nekakšno nežnostjo do sveta, ki se izmika prijemu, nežnostjo, ki jo človek, ki izgublja vid, čuti do tistega, kar še vidi, ali pa se spominja, da je videl.

O avtorju

Uroš Zupan (1963) je slovenski pesnik, esejist in prevajalec.