Na Klancu

V ospredju je odnos med Evo in Gregorjem, ki z dvema deklicama živita na Klancu in počasi spoznavata, da se njune temeljne vrednote ne ujemajo povsem …

On je edini hranilec družine in zato odsoten pogosteje, kot si želijo. On je navdušen nad tehnologijo, od katere živi, njej se zdi nujno paziti na okolje, v katerem živijo. Hiša na hribu ni idealno bivališče, a omogoča vsaj prostor za skupno bivanje – potem pa se stvari še bolj zapletejo. Iz hiše se bo treba izseliti in pod pritiski pokajo človeške vezi.
 

Tenkočuten preplet intimne in družbene teme 

V partnerski odnos se priplazi odtujenost, ki jo še krepi razhajanje glede vzgoje in odnosa do okolja. Eva skuša živeti življenje mimo sodobnih tehnologij in okoljsko zavedno, v skrbi za usodo Zemlje, hkrati pa si želi poiskati službo, da bi prispevala v vse bolj prazen družinski proračun. Toda prav ta njena prizadevanja postajajo pomembni razlogi za to, da se par vse bolj odtujuje in s številnimi poskusi in napakami išče izgubljeno strast. 
 

Klančevski problem v sodobnem, globalnem svetu 

Tina Vrščaj v medgeneracijski zgodbi, ki se kot na Cankarjevem Klancu ponavlja vedno znova, poleg ekologije in kritike družbenih omrežij prevprašuje tudi odnos med spoloma, vprašanja materinskosti … – ter zadene v samo bistvo današnjega časa in odnosov. 

Moški odhajajo, zapuščajo družino, ženska prevzame skrb za družino … Hčerki vidita več, kot si mislita starša, in čutita, da reči niso več urejene. Se bo treba spustiti v dolino? Kako globoko?

Avtorica zgodbo, ki se lepo bere, zapisuje v nizu zaokroženih, razgibanih in dramatičnih prizorov, ki se sestavljajo v življenjski mozaik. Kljub kompleksni vsebini oziroma ravno sredi nje preseneča tudi s trenutki čiste lepote, topline in miru.

V Dobrih zgodbah preberite intervju z avtorico Moj Klanec ni več simbol vdanosti v usodo.
 

Avtorica o romanu Na Klancu, dobitniku nagrade modra ptica 2022

Odlomek  ̶  začetek  romana

Na Klancu zmeraj piha.
   Eva skuša pognati korenine v to zemljo. A zemljo odnaša. Včasih ne hodi po tleh, ampak lebdi. Če pometa listje pred vhodom, se metla ne dotika tal, listje odnaša le zračni vrtinec ob zamahu.
   Slike, ki jih naslikajo, pustijo stati v kotu sobe, se bodo že obesile. Sobne rastline so pristale na kompostišču, lončki pa še stojijo na polici, okrušeni.
   Eva si predstavlja ravnino, kamorkoli seže oko. Zamišlja si, da so v drugi hiši. Sosedje imajo otroke, stare, kot so njeni, ne pijančujejo pred otroki in ne prenarejajo se. Kolesarijo. Po ravnem lahko kolesari tudi majhen otrok. Včasih si podajajo žogo, ne more jim uiti. Tudi otroci se ne morejo odkotaliti v prepad.

Dekleti sta še novi in dišita po svežem. Prišlekinji na svet. Seme je obrodilo mimogrede, kot bi jo oprašil veter.

Najprej je prišla prva. Kakšen prihod! Dostavili so jo beli angeli v kočiji. Potem je prišla še druga, spet pretresljivo doživetje. Že s prvim glaskom je bil to joksmeh. Glej: prvega so ji prinesli angeli, v drugo pa se ji je rodil srečen otrok.