Kar dopuščajo čuti

Robert Simonišek, sicer doktor umetnostne zgodovine, Rožančev nagrajenec za esejistiko, pisatelj, si je kot pesniški ustvarjalec v teh pesmih drznil največ. Od »katalogiziranja« je prešel k »avtoportretiranju« in dosegel goloto – kako danes izpisati, nepretenciozno, brez načrta, koncepta, brez drsenja po prepoznanih, utečenih, vodilnih valovih loma stanja sodobne družbe in posameznika v njej, čustvovanje, stik s svojo osjo, kako najti jezik in kako to preliti v poezijo.

Bolj kot zunaj se v pesmih razkrije nevidno in neslišno, tisto, kar je toliko individualno, intimno, da je, takoj ko se ujame v pravšnje besede (seveda tudi razuma), že obče, človeško. To so primarna čustva, občutenje v duši. Potrpljenje in motrenje. Vsak vdih, vsak poskus pesmi je ponujena roka, ki »ustavljenemu življenju« skuša pomagati prestopiti mejo.