Vabljeni v trgovine Mladinske knjige. Blizu smo >

Manfred Spitzer

Manfred Spitzer: Pametni telefoni zavirajo razvoj možganov

Sloviti nemški poznavalec možganov o osupljivih vplivih pametnih telefonov.

Dr. Manfred Spitzer sodi med najpomembnejše nemške raziskovalce delovanja možganov. V svoji knjigi Epidemija pametnih telefonov s pomočjo znanstvenih raziskav dokazuje, da nebrzdana uporaba pametnih telefonov škoduje zdravju.

A ne le to, pametne naprave ovirajo izobraževanje otrok in mladine ter imajo hude posledice za družbo. Z vplivnim zdravnikom, ki odkrito priznava, da ga skrbi stanje v sodobni družbi in ki mu zaradi njegovih stališč grozijo celo s smrtjo, se je pogovarjala vodja izobraževalnega uredništva Mladinske knjige dr. Alenka Kepic Mohar.
 

Pozdravljeni, g. Spitzer. Lepo je, da smo spet v vaši družbi. Spoznala sva se pred tremi leti. Veseli me, da sta Mladinska knjiga in Mohorjeva založba izdali še eno od vaših knjig z naslovom Epidemija pametnih telefonov. Naslov ste izbrali pred nekaj leti. Če se ne motim, je knjiga v Nemčiji izšla leta 2018. Takrat seveda še niste vedeli, da se bomo spopadli s pandemijo covida-19.

Tega seveda nisem pričakoval. Knjigo bi zdaj naslovil Pandemija pametnih telefonov. Takrat sem menil, da ljudje ne poznajo tega izraza. Epidemija je znan pojem, zato sem ostal pri njem. Za hip ali dva sem sicer razmišljal o tem, a sem si rekel, da bo epidemija dovolj, čeprav pametni telefoni krojijo življenje petim milijardam ljudi. Morda celo nekoliko več. Če imamo na svetu pandemijo, so njen vzrok pametni telefoni. Vidimo tudi povezavo med pandemijo pametnih telefonov in covida-19. V mislih nimam virusa, temveč naš politični, družbeni in gospodarski odziv nanj. Ustavitev javnega življenja, zaprtje šol itd. Vse to je še poslabšala epidemija pametnih telefonov. Med zaprtjem smo obkroženi z zasloni, ki pa nas ne spodbujajo, da koristno porabimo čas, ki ga s tem pridobimo. Na začetku smo hoteli predvsem pregnati dolgčas. 

Nedavno sem veliko razmišljal o tem. Znane so številne raziskave na temo dolgčasa. Če se poglobite v nevroznanost in psihologijo dolgčasa, boste ugotovili, da je dolgčas podoben bolečini. Ni nam všeč. Nihče ne mara dolgčasa. Kaj je bolečina? Stanje, ki se mu hočete izogniti in mu čim prej ubežati. Tako je, kot če držite roko na vroči plošči. Hitro jo umaknete. Veste, da to ni blagodejno za roko. Lahko se opečete. Dolgčas v nas vzbuja podoben odziv. Ko se ljudi poloti dolgčas, prenehajo z aktivnostjo in se vprašajo, ali bi lahko počeli kaj boljšega. To se zgodi, če vas začne kaj preveč dolgočasiti, če opravljate nalogo, ki ni dovolj zahtevna ali pa je prezahtevna. Če se vam ni treba naprezati, je vse dolgočasno. Prelahko.

Zakaj je tako? Razlog se skriva v naših velikih možganih. Za njihovo vzdrževanje potrebujemo veliko energije. Če že imate možgane, je dobro, da jih tudi uporabljate. Naj lenarite ali se s čim ubadate, možgani trošijo veliko energije. Dolgčas je manjša eksistenčna kriza, ki vam pravi, da raje ne zapravljajte časa z nečim, kar že obvladate, ali pa vam niti približno ne uspeva. Začnite se učiti in spremenite način dela, da bo to zahtevnejše, vendar ne prezahtevno. Vaš cilj je, da dosežete t. i. zanos. V tem stanju pozabite na čas, zatopite se v učenje. Veliko srečnejši ste, kot kadar se dolgočasite. Če bi to morali početi, da preganjate dolgčas, resnično ne smete samo zabijati časa ali preprosto prižgati pametni telefon in brkljati po njem. S tem ne boste rešili težave in se lotili česa zanimivega. Preganjati dolgčas s tapkanjem po telefonu je tako kot gasiti žejo z morsko vodo. Vsi vemo, da to ni dobro. Iz telesa moramo odplakniti soli, za to pa potrebujemo čisto vodo. Če boste spili slano vodo, se z njo ne boste znebili soli. Pomorščaki vedo, da s pitjem morske vode samo pospešiš smrt, čeprav pogoltneš tekočino. 

Brezciljno zapravljati čas, ko vam je dolgčas, je kot gasiti žejo s slano vodo. Tega ne smete početi, ker bo učinek nasproten. To je bil pogost pojav med pandemijo. Otroci so na milijone ur življenja zapravili s tapkanjem po zaslonskih napravah. Presunjen in zaskrbljen sem zaradi tega. Dolgoročne posledice so neizogibne.
 

Vsekakor. Deloma ste že odgovorili na moje naslednje vprašanje. Ne moremo ubežati trenutnim razmeram. Epidemija covida-19 nam kroji življenje. V Sloveniji so se razmere izboljšale, otroci so se k sreči vrnili v šolo. Nekaj trgovin že posluje, a okrevanje bo dolgotrajno. Zanima me ... Epidemija oz. pandemija pametnih telefonov ima nekaj vzporednic s pandemijo covida-19. To so posebne okoliščine. Marsikaj se je spremenilo.

Strinjam se. Naj naštejem nekaj primerov, kako je oboje povezano. Zdravniki v strokovni literaturi omenjamo še eno pandemijo, pandemijo neaktivnosti. V priznanih svetovnih medicinskih revijah v angleškem jeziku, na primer v reviji The Lancet, zasledimo več člankov o pandemiji neaktivnosti. Še zlasti med otroki. Ne hodijo ven, se premalo gibajo itd. Imamo otroke s čezmerno težo, ki bodo sčasoma pretežki mladostniki, to pa pomeni sladkorno bolezen, visok krvni tlak in kopico drugih težav. Na dolgi rok zbolevanje za rakom, kapi in srčne zastoje. To so največji morilci. Imamo težavo, ki jo pandemija Covida-19 še poslabšuje. Pišejo mi učitelji in pravijo, da so po prvem zaprtju lansko pomlad, po 7, 8, 10 tednih zaprtja šol, zgroženi opazili, da so njihovi učenci pridobili od 10 do 15 kg. To je zelo slabo za naše zdravje. Naj vam omenim še eno pandemijo. Imenuje se pandemija miopije, kratkovidnosti. To je zelo pereča težava v jugovzhodni Aziji. V Južni Koreji je kar 95 % mlajših od 20 let kratkovidnih. Na Kitajskem je takih 80 %, v Evropi od 30 do 50 %. Število narašča. Rekli boste: Pa naj nosijo očala.

Otrokom so pri uporabi mobilnih telefonov zgled starši

»Mlajši ko so otroci, bolj škodljive so zanje zaslonske naprave.«

Drugi odziv je, da je to znano in da so za to krive knjige. Okvari pravijo tudi šolska kratkovidnost. Med šolanjem si zaradi branja pokvarite vid. Čeprav že 140 let zaznavamo, da je krivo učenje iz knjig ... Vsi imamo predstavo o otroškem geniju z debelimi očali, kar ni tako zgrešeno. Če veliko berete, ste učeni, zrklo se vam podaljša in potrebujete očala. Toda branje ni več dejavnik tveganja. Povprečen nemški najstnik bere od 15 do 20 minut na dan. To vam ne bo okvarilo vida. Izkazalo pa se je, da ima pametni telefon dve lastnosti, ki sta skupaj usodni. Pametni telefoni so najbolj razširjena naprava, na svetu jih je več kot pet milijard. So najpogosteje uporabljena zaslonska naprava. Za nameček imajo najmanjši zaslon. Knjigo običajno berete z razdalje pol metra. Pametni telefon berete z razdalje 25 cm. Tako so vsaj izmerili. Nedavni podatki s Kitajske kažejo celo, da so med zaprtjem Vuhana in okoliških krajev znanstveniki merili rast zrkel. Če se zrklo preveč podaljša, postanete kratkovidni.

Kitajski avtorji so članek objavili januarja 2021, prejšnji oz. predprejšnji mesec. Dokazali so, da je spomladi leta 2020 kratkovidnost napredovala trikrat hitreje. Med zaprtjem in šolanjem od doma se je zrklo daljšalo trikrat hitreje, ker so otroci večino časa preživeli s pametnimi telefoni. Veste, kaj se je zgodilo po objavi članka? Po izidu članka v vplivni ameriški medicinski reviji je kitajska vlada prepovedala uporabo pametnih telefonov v šolah. To je drastičen ukrep, saj je šolanje na Kitajskem potekalo s pametnimi telefoni. Dodeljevanje domačih nalog, šolske aplikacije ... Nalogo so naredili na telefonu ali z njegovo pomočjo. 

Prepoved uporabe pametnih telefonov v šolah, ker je epidemija covida-19 povzročila rast kratkovidnosti, je drastičen in drzen ukrep ter velik korak za vlado. Ampak posvetilo se ji je, da bi v naslednjih letih 80-odstotna kratkovidnost prebivalstva na Kitajskem pomenila milijardo kratkovidnih ljudi. Kratkovidnost lahko privede do slepote, saj povzroča glavkom, sivo mreno, degeneracijo makule in odstop mrežnice. To so štirje glavni povzročitelji slepote. Izračunajte, kaj to pomeni. Kitajska vlada je sprevidela, da morajo ukrepati, sicer bodo imeli čez nekaj desetletij po zelo previdnih ocenah 100 milijonov slepih ljudi. Nikakor! To se dogaja na drugih koncih sveta. Rekli so si: »Nekaj gre narobe. Moramo se odgovorno odzvati.« In so se. Kitajci so strogi. Če nekaj sklenejo, to tudi drži.

V Vuhanu so bili omejevalni ukrepi strožji kot kjer koli drugje. Ljudje niso ostali doma, več milijonom so odredili karanteno v posebnih centrih. Pri nas o tem ne vemo veliko, a tako je bilo. Zato so imeli ljudje v Vuhanu zelo resne duševne in druge težave. Z izjemno ostrimi ukrepi so zatrli pandemijo, a so se zavedeli škodljivih posledic in se odločno odzvali. In če smem dodati: oči so del naših možganov. Ne gre le za razvoj oči. Te se primerno razvijejo šele z gledanjem na daleč. Jasno je tudi, da moramo vpreči možgane in ne samo preletavati spletnih strani.

Danes sem pregledal bolnika s shizofrenijo. Imel je telefon. Vprašal sem, zakaj brska po njem. Sijajno mi je odgovoril: »Ko brskam po telefonu, mi ni treba razmišljati.« »Zakaj ne berete knjige?« »Ni tako lahko kot tole.« Zateka se k telefonu, ker mu takrat ni treba razmišljati. Rekel se mu, da mu tega res ne svetujem. Če imate kognitivni upad, morate uriti možgane. Še zlasti če je za to kriva bolezen. To je zanj dvakrat slabo. Kot bi zaradi šibkih nog sklenil, da ne bo več hodil. Noge bodo še slabotnejše. Če nimate moči v nogah, morate še bolj trenirati, ne pa nehati hoditi. Enako je z možgani. S tem sem vam orisal, kako je epidemija covida-19 okrepila posledice rabe telefona.
 

Novi podatki so zelo zanimivi. Kaj so storili na Kitajskem? So namesto pametnih telefonov začeli spet uporabljati učbenike? To je bil kar hiter preobrat.

Ja, skušali so se vrniti h knjigam. Knjige lahko berete z večje razdalje. Vrnili so se tudi k šolski tabli. Tabla je celo bolj oddaljena od učencev. Na tabli so tolikšne črke, ker so pet metrov stran. Za razvoj oči je to še bolje. Vrnili so se k stari tehniki velike table in krede. Poleg tega pa tudi ... Poznamo tudi študije, ki pravijo, da pisanje z roko spodbuja kognitivni razvoj v primerjavi s pisanjem s tipkovnico. Telesna aktivnost pri tem spodbuja kognitivni razvoj.

Znana je sijajna študija, objavljena v znanstveni reviji. Danes lahko učenje preučujete z opazovanjem strojnega učenja. Naprave za strojno učenje posnemajo možgane. Beležijo nova izkustva, ta gradijo sinapse med stimuliranimi nevroni. Lahko jih opazujete pri učenju. Če te naprave učite tujih besed in pisave in jim prikažete tako sliko nekega znaka kot tudi motorični trud, ki je potreben za zapis, veliko hitreje usvojijo branje. Branje ni povezano z motoriko. Toda če usvojite motoriko pisanja, boste hitreje usvojili branje. Vse to smo izvedeli z opazovanjem računalnika, ki se uči brati. Koristno je, če pišejo. To je osupljivo. 

Opazujete lahko uspešnost s pisanjem ali brez njega. Ugotovimo lahko, da se računalnik, ki dobi le vidno informacijo, uči veliko slabše od ljudi. Proces traja dlje, potrebnih je več primerov, kot jih za doumevanje potrebuje človek. Toda če vključite motorično učenje, lahko računalnik dohiti človeka. To je še eno zanimivo odkritje. Da bi računalnik lahko bral in pisal enako dobro kot človek, ga morate naučiti motorične plati teh aktivnosti. 
 

Vrniva se h knjigi. Dotaknila sva se številnih tem, ki so omenjene v knjigi. Knjiga je razdeljena na 15 poglavij. Podnaslov je Nevarnosti za zdravje, izobraževanje in družbo. Izčrpno ste opisali težave, ki jih povzroča prekomerna uporaba pametnih telefonov. Toda pojdiva še nekoliko globlje. Ne gre zgolj za prekomerno težo in depresijo. Telefon spreminja tudi odnose med nami. To vpliva zlasti na mlade. Kako po novem navezati stik? Prijateljski odnos po telefonu nikakor ni enak odnosu v živo. 

Če želimo biti nekoliko natančnejši, lahko ločimo telesne stranske učinke, posledice za duševno zdravje, za učenje, za nameček pa še vpliv na družbo. Pomislite, kaj je s telefonom počel nedavni ameriški predsednik. Če širite izkrivljena ali napačna dejstva, češ da so prava, s tem zmedete mnogo ljudi. To se je zgodilo v ZDA. Na Kapitol se je zgrnila množica ljudi, ker so jim veleli, naj vdrejo vanj in naženejo demokrate, da bodo zmagali na volitvah. To je zgovoren primer tega, kako se je naša družba spremenila zaradi vsesplošne dostopnosti fotografij na pametnih telefonih. Zaradi lažnih informacij na pametnih telefonih.

V nekaj poglavjih v knjigi Epidemija pametnih telefonov sem prikazal, kako to deluje. Če povežete Twitter s človeško vedoželjnostjo, bo sledila poplava lažnih novic. Lažne novice so preprosto zanimivejše od dejanskih. Če bom napisal 2 + 2 = 4, tega ne boste delili, če bom to objavil na Twitterju. Če pa vam rečem, da je papež noseč, boste rekli: »Ojej. Kako se je to zgodilo?« Kar vam je povedal prijatelj, nato posredujete drugim prijateljem. Zato se lažne novice tako hitro širijo. Vse dokler bosta obstajala človeška radovednost in Twitter, bomo priča lažnim novicam. Kriv ni samo Twitter. Lažne novice nastajajo zaradi sinergije med našo vedoželjnostjo in Twitterjem. To vam pove, da ta težava sega zelo globoko. Če nihče več ne bdi nad informacijami ... Nekdaj so novice tehtali uredniki in novinarji. Naj to objavimo? Je resnično? Zdaj lahko vsi objavimo vse. Ljudje so pogosto nebogljeni in obupani, saj morajo sami presojati, ali je nekaj res ali ne.

»Pametni telefoni so najbolj razširjena naprava, na svetu jih je več kot pet milijard.«

»Pametni telefoni so najbolj razširjena naprava, na svetu jih je več kot pet milijard.«

Na družabnih medijih o tem včasih odloča večina, ta pa se ne more motiti. Te težave ne bo lahko rešiti, ker si ne želimo informacijske politike in omejevanja pravice do informacij. Hočemo svobodo govora, ki pa jo mora spremljati odgovornost za izrečeno. Ne vem, ali imate v Sloveniji zanikovalce trenutne pandemije. V Nemčiji je to resna težava. Nekaj zdravnikov misli, da ni virusa. To je neodgovorno. V medicinskem okolju je širjenje lažnih novic lahko smrtno nevarno. Zato se moramo držati resnice, ki je izjemno pomembna. Morali se bomo spopasti s tem, vendar ne bo lahko. Nočemo popolnega nadzora, a tudi ne širjenja čisto vsega, naj bo še tako nesmiselno. Najti bomo morali srednjo pot, kar pa ne bo preprosto. 
 

Ključno pri tem je spodbuditi in ohraniti sposobnost mišljenja. Sprašujem se, kako bo generacija, ki odrašča z večopravilnostjo in digitalnimi mediji, razvila kritično mišljenje, presojanje in empatijo. Kako gledate na to? Vse to je zelo težko. 

Začnimo s spoznavnimi procesi, ne s čustvi. Nekaj je že jasno. Mlajši ko so otroci, bolj škodljive so zanje zaslonske naprave. Materinščine se ne morete naučiti po zaslonu. Potrebujete živ stik. Drugega jezika se lahko naučite s pomočjo zaslona, vendar ne samo z njim. Tudi tu potrebujete živ stik z govorcem. Vse to je jasno. Zaradi pametnih telefonov mislimo, da delamo dobro, ko otroku naročimo, naj na spletu sam poišče, kar ga zanima. Toda težava je, da za uporabo slehernega brskalnika potrebujete predznanje, s katerim ovrednotite najdeno. Google ima odgovor na vse. Od traparij do zanimivih podatkov, ki pa jih brez predznanja ne morete razločiti. Ljudje pravijo, da je treba le izboljšati spletno pismenost, pa bo vse rešeno. Temu moram odločno nasprotovati. Ljudje nimamo splošne sposobnosti za ločevanje resnice od laži. Vzemimo izjavo o zgodovini, politiki ali fiziki. Ne moremo reči, da je očitno, kaj je res in kaj ni. Če se spoznate na fiziko, vam bo jasno, da formula ne drži. Če niste podkovani v njej, se vam bo zdela enako pravilna kot druge. Če bi me zanimale vaze iz obdobja dinastije Ming in bi vtipkal geslo v brskalnik, bi dobil kup solate in nekaj drobcev resnično zanimivega. A ker ne vem nič o vazah, še najmanj o teh iz obdobja Mingov, je bolje, da si kupim knjigo strokovnjaka za dinastijo Ming, ki me bo korak za korakom vpeljal v glavne umetniške tokove v tem obdobju in tako dalje.

Reči, da je vse na spletu, da se samo priklopiš, pa boš vse naštudiral ... Ne drži. Lahko si na Youtubu ogledate tečaj o vazah iz obdobja Mingov za začetnike. Toda na Youtubu nikoli ne veste, ali gre za podkovanega strokovnjaka. Če kupite knjigo, za njo stojita urednik in založnik. Če bi pri založbi izhajale neumnosti, bi prišla na boben. Tradicionalnim medijem lahko vsaj nekoliko zaupate, temu, kar je na spletu, pa nikakor. Svojo teorijo lahko objavi vsak norec. To je še ena težava družbe znanja. Napak je misliti, da morate le ponuditi informacije, pa se bodo ljudje izobrazili. Pred približno 65 leti so to mislili za televizijo. Mislili so, da bo televizija ponesla znanje v najodročnejše kotičke sveta. Kaj so ponesli tja? Limonade in druge neumnosti.

Povsem jasno je, da televizija ni sprožila pričakovane revolucije znanja. Enako drži za splet in informacijsko tehnologijo. Samo po sebi to ničesar ne spremeni. Dobra vsebina je dolgoročno koristna, dobro jo je povezati z izobraževanjem, vendar smo še daleč od tega. Zaslone lahko izkoristimo le, če imamo že prej dovolj znanja, da modro in učinkovito odberemo spletne zadetke. Več ko vemo o nekem področju, več strokovno relevantnih podatkov lahko izbrskamo. Kot zdravnik lahko brskam na svojem področju. Če laik vtipka v brskalnik besedo glavobol, ga bo to v desetinki sekunde pripeljalo do možganskega tumorja. Uro in pol bo bral o možganskih tumorjih. V najslabšem primeru bo postal hipohonder. Najbrž bo zelo zaskrbljen in ne bo dobro spal, saj misel na glavobol in smrt ni prav sproščujoča.

Google ne razlikuje med pogostimi in manj pogostimi vzroki glavobolov. Sooči vas z najhujšim. To je "nori znanstvenik". Napisal sem tudi poglavje o tem. Vse to nas veliko stane, saj hočejo bolniki še drugo mnenje. V Nemčiji to odtegne en odstotek sredstev za zdravstvo, kar se sliši malo, vendar Nemčija vsak dan za zdravstvo nameni milijardo evrov. To na leto znese približno 365 milijard evrov. 1 odstotek tega je 3,5 milijarde. To je znatna vsota in potrošimo jo, ker ljudje zaradi spleta obiščejo še enega zdravnika. Morali bi kaj ukreniti. Morali bi razčistiti, da lahko kot strokovnjak s pridom uporabite informacijsko tehnologijo za izobraževanje in pridobivanje podatkov. Zanesljivost informacij pa lahko ocenite le, če imate predhodno znanje. Brez tega ne gre.
 

Kaj pa vpliv na čustveni razvoj?

Pri čustvih je vpliv še izrazitejši kot pri jeziku ali učenju. Čustvovanja se naučite v stiku z drugimi ljudmi. Vzemimo preprost primer. Če boste deset tisočkrat nagovorili stoglavo občinstvo, se boste naučili prebrati držo poslušalcev, mimiko obraza, melodijo govora, gestikulacijo, in tako razbrali, kako se tisti hip počutijo. Ko vidite solzo, veste, da človek ni srečen. Ko to vidite prvič, vam morda še ni jasno, toda če imate dovolj stikov z živimi ljudmi, boste po 10 000 ponovitvah ... Številko sem uporabil, ker vemo, da postanemo mojstri, ko nekaj naredimo 10 000-krat ali počnemo to 10 000 ur. Če ste pogosto v stiku z ljudmi, vam človeka ni treba vprašati, kako je, ker to sami vidite. To je empatija. Ker poznate čustva, se v nekoga lahko vživite tudi kognitivno. Stopite v njegove čevlje, ste v njegovi koži. Različni jeziki poznajo za to značilne besedne zveze.

V Nemčiji pogledamo skozi tuje oči, se preselimo v tujo kožo ali čevlje. To je skupno vsem kulturam. Razmišljaš kot sočlovek, ker prepoznaš njegova čustva. To je kognitivna plat empatije. Ko pogledate žalostnega človeka, je zelo verjetno, da se boste še vi užalostili, še zlasti če vam je oseba blizu. V tem pogledu je žalost nalezljiva. To se dogaja. Tako podoživljamo čustva drugih, čutimo, kar čutijo oni, in jih zato resnično razumemo. To usmerja naša dejanja.

Dal vam bom zgovoren primer. V Nemčiji se dogaja, da ljudje obležijo na ulici po hudi prometni nesreči. Človek, ki pride mimo, začne snemati, kako umirajo. Ne pomaga, ne bodri. Snema in posnetek nato objavi. Naša trenutna vlada je že dvakrat razpravljala o novem zakonu, po katerem bo prepovedano snemati umirajočega. To je grozljiv znak, da družba izgublja empatijo. Filmske kamere imamo že sto let, pa ta zakon ni bil potreben. S prihodom pametnih telefonom imamo kamero vedno pri roki in zato potrebujemo zakon. Toda še pred desetletjem smo vedeli, da umirajočega ne snemaš. Pomagaš mu. Ostaneš ob njem, narediš, kar je v tvoji moči, da mu olajšaš zadnje minute življenja. To ni več samoumevno. Ljudje stopijo čez ponesrečenega in se ne menijo zanj. Pomanjkanje empatije je zelo dobro opisano v priznanih znanstvenih revijah. To me resnično plaši.

Skrbi me tudi, da nam primanjkuje bistrih in izobraženih ljudi. Predvsem v Nemčiji je naš kapital zgolj znanje. Pod zemljo nimamo plina ali nafte. Imamo le pametne ljudi z dobrimi idejami. Plaši me torej, da smo vse slabše izobraženi, še bolj strašljivo pa je, da živimo med ljudmi brez empatije. To so zombiji in jaz ne želim živeti med njimi. Ni jim mar za druge. To je zelo strašljivo in je posledica pametnih telefonov. To ni moje osebno prepričanje, vse to je znanstveno potrjeno. Ob vsem tem postane jasno, da moramo ukrepati. Otroke moramo vsaj v najzgodnejšem obdobju obvarovati pred tehnologijo, ki jim povzroča samo škodo. To je razlog, da sem napisal to knjigo. V pomoč staršem.

Podjetja nas prepričujejo, naj otroku kupimo telefon. Ko ga dobi v roke, ga začne uporabljati. Tako monetarizirajo otrokov čas. Gre jim za zaslužek, ne spodbujanje umskega razvoja. Telefon slednjega celo zavira. Ne bi smeli dopustiti, da peščica najbogatejših podjetij na svetu v Kaliforniji, Južni Koreji ali na Kitajskem kuje dobiček z oviranjem razvoja naših otrok. Gre za čustveni, kognitivni, učni in celo telesni razvoj. Če bomo dali temu prosto pot, bo to zelo neodgovorno. To je osnovno sporočilo moje knjige. Vsi, ki imate opravka z mladimi, ki se še razvijajo, poskrbite za zmerno uporabo zaslonskih naprav, še zlasti pametnih telefonov. 
 

Prav to sem vas hotela vprašati. Kaj bi svetovali slovenskim staršem in učiteljem? Kako lahko zaščitimo otroke in se tudi sami discipliniramo? Pravzaprav vsi drvimo v isto smer. Težko je najti moč. Mislim, da moramo številni izmed nas ukreniti kaj na tem področju in v vsakodnevno življenje vložiti več miselnega napora. To še zdaleč ni lahko. Kako naj zaščitimo najprej sebe in nato še svoje otroke?

Starši se morajo zavedati, da so prvi vzorniki svojih otrok. Čeprav se otroci upirajo in ne povedo z besedami, da nas občudujejo in bi radi postali kot mi. Tega ne boste doživeli. Toda če med sedenjem za mizo pogledujete na telefon, bodo tudi oni izvlekli telefon, čeprav tega nočete. Če nočete, da večerjajo s telefonom v roki, tudi sami tega ne počnite. Če bo to storil otrok, recite, da pri mizi ne dovolite telefonov. To sta počela tudi Bill Gates in Steve Jobs. Vsa velika imena umetne inteligence in računalništva tako ravnajo. Ti ljudje varujejo svoje otroke pred vplivom tehnologije. Zavedajo se njene škodljivosti. Zakaj jih ne bi posnemali še mi?

Pogosto slišimo povsem zgrešene argumente. Eden je, da moramo otroke seznaniti s tehnologijo. Šele če se bodo že zgodaj seznanili z njo, jo bodo suvereno uporabljali. To je nesmisel. Omenjena tehnologija povzroča zasvojenost s tehnologijo in zavira razvoj možganov. To dvoje drži tudi za alkohol. Alkohol vas zasvoji in zavira razvoj možganov. Zato otrok v vrtcu ne navajamo na pitje alkohola. Šilce žganja na dan, da bi se privadili. Tega ne počnemo, ker je škodljivo. Počnemo nasprotno. Otroke odvračamo od alkohola, dokler niso dovolj stari ter imajo dovolj razvite in zrele možgane, da lahko sami nadzirajo uživanje alkohola. 
Kot psihiater vem, da celo številni odrasli ne dosežejo stopnje, ko lahko to uravnavajo. Otroci tega ne zmorejo. Pametni telefoni povzročajo odvisnost. Tako trdi znanstvena literatura. To ni moje osebno mnenje, za to imamo dokaze. Določene funkcije telefona vas mamijo kot igre na srečo. Igranje na srečo je pogosto del računalniških iger, čeprav ne bi smelo biti. Nekatere države so to prepovedale, Evropska unija do danes še ne. Ne celotna Unija, vendar gremo v tej smeri.

Igranje na srečo je še hujše, saj je oblika odvisnosti. Če pametni telefon postane orodje za igranje na srečo, kar se je že zgodilo, ga še toliko težje odložimo. Pametni telefoni zavirajo možganski razvoj, saj se možgani polenijo in se zato ne razvijajo. Zato otrok v vrtcu in osnovni šoli ne učite tehnološke pismenosti. To je obdobje, ko bi morali otroka varovati pred tako tehnologijo. To nam gre slabo od rok. Bil sem v Skandinaviji, kjer večina otrok prvi pametni telefon dobi pri osmih letih. Osemletnik ne bi smel dobiti pametnega telefona. To je škodljivo zanj in povsem neodgovorno.

Epidemija pametnih telefonov

Knjiga Epidemija pametnih telefonov izčrpno opisuje težave, ki jih povzroča čezmerna uporaba pametnih telefonov.

Vprašajo me: Profesor, katera je primerna starost? Pri kateri starosti bi dovolili svoji hčerki iti v rdečo četrt v hotel, kjer se srečujemo mafijski šefi in snujejo svoj naslednji zločin? Starši skočijo v zrak: Nikoli ji ne bi pustili tja! Povem jim, da je pametni telefon zame vstopno mesto do največje rdeče četrti na svetu. To je dostop do kriminalne scene, od ustrahovanja do drobnih plačil, ki jih sploh ne opazite, in goljufij s ponujanjem navideznih storitev, ki od vas izvlečejo denar, ne da bi to opazili. Pametni telefoni in svetovni splet so prežeti s pornografijo in kriminalci. To gotovo veste. Dostopa do tega ne boste omogočili osemletniku. Niti 12-letniku. Niti 14-letniku? 

Prišel bo čas, ko bo otrok hotel pametni telefon in ga bo uporabljal, vendar starši pogosto slepo ponavljajo, kar ves čas poslušajo. Če nimaš telefona, te izločijo. Otrok ne sme biti drugačen. Telefon moraš imeti, ker ga imajo vsi. To je traparija. Moja 12-letna hčerka nima pametnega telefona. Edina v svojem razredu. Vendar vsi govorijo z njo. Ne spravljajo se nanjo. Dandanes se nate spravljajo po telefonu in ne v živo. Če otrok nima telefona, se sošolci pogovarjajo z njim. Sošolci poznajo mojo hčerko in ona dobro pozna njih. Veliko bolje, kot če bi napisala nekaj besed v klepet. Zaradi tega ni prizadeta. Njeno družabno življenje ne trpi. Dobro ji gre, zelo dobro. Slabo bi bilo, če bi ji dal pametni telefon. Že večkrat me je vprašala, kdaj bo dobila telefon, in vedno ji pravim: Pri treh letih ti nisem dal bombonov, zato imaš zdaj zdrave zobe in nisi pretežka. Vendar bi si uničila zobe in postavo, če bi pojedla toliko bombonov, kot si si jih takrat želela. Zdaj si želiš pametni telefon, a vem, da zate ni dober. Pametni telefoni niso dobri za otroke. Če bi ti dal telefon, bi ti naredil škodo, ti pa si moj otrok. Kaj naj rečem? Nočem ti škodovati in ti onemogočiti, da se v polnosti razviješ. Zato ne boš dobila pametnega telefona. Tudi babico, dedka, tete in strice sem prosil, naj ti ga ne podarijo. To bi slabo vplivalo na tvoj razvoj v naslednjih letih. Nekako se je sprijaznila.

Sem pač nekdo, ki slovi po tem, da svari pred telefoni. Dojela je, da ima smolo, da je prav moja hčerka. Vendar vsako leto bolj razume, da nisem povsem zgrešil. Poznam precej mladostnikov, ki mi pri 14, 15, 16 letih pišejo, da so me videli na Youtubu ali so celo prebrali mojo knjigo in sem jim spremenil življenje. »Vrgel sem stran svoj telefon in sem neizmerno srečen. Hvala.« Taka pisma prejemam vsak dan, zato vem, da je to mogoče. Staršem svetujem, naj prebrodijo to težko obdobje. Ko bodo otroci starejši, vam bodo hvaležni. Imeli ste prav.
 

Pravkar smo prejeli vprašanje. Je danes še mogoče živeti brez pametnega telefona? Mislim, da ste že odgovorili.

Odgovoril bi, da je to seveda mogoče. Lahko ne uživamo alkohola, čeprav je vseprisoten. Nekdaj je bil vsepovsod svinec, npr. v vodovodnih ceveh, v avtomobilskem gorivu, vendar so ugotovili, da so otroci z več svinca v krvi manj bistri od tistih z manj svinca v krvi. Ko smo odkrili to, smo se znebili svinčenih cevi in osvinčenega bencina. Nismo hoteli, da bi bili naši otroci manj bistri. Enako je s telefoni. Nočemo, da zavirajo kognitivni, čustveni in socialni razvoj naših otrok, vendar počnejo prav to. Še nekaj podatkov iz knjige. Če 13-letno dekle več kot tri ure na dan preživi na Facebooku, kar je pri 13-letnicah zelo pogosto, ima dvakrat več možnosti, da bo pri 18 letih depresivna. To je pokazala britanska študija.

Podvojitev tveganja za depresijo na pragu 20. let ni zanemarljiva, saj je depresija med najpogostejšimi boleznimi mladih žensk. Govorimo o pogosti bolezni, ki je lahko še dvakrat pogostejša. Ne gre za nekaj primerov, temveč za več deset tisoč primerov. Celo v vaši državi. V Nemčiji je primerov na stotisoče. Tudi to ni zgolj moje mnenje. To je dejstvo, objavljeno v priznanih znanstvenih revijah. Lobiji, ki vas mirijo, da je vse v najlepšem redu, nimajo podatkov. Nikoli ne ponudijo nobenih številk, samo govorijo. Zanje je vse to del naravnega razvoja. Za vsem tem so sredstva velikih podjetij. Digitalni lobi je najbogatejši lobi na svetu. Največ sredstev namenjajo laganju o pametnih telefonih. Preprosto jim ne smete nasesti.
 

Imamo še eno vprašanje. Vpliv televizije na majhne otroke.

Televizija je dobro raziskana, saj jo poznamo že 65 let. Že pred 20, 30 leti so objavili dobre študije o tem, da televizija zavira razvoj možganov. Več časa ko preživite pred televizorjem pri petih, manj izobraženi boste pri osemnajstih. Možnosti za dobro izobrazbo se znatno skrčijo. Govorim o malčkih. Škodljiva je tudi pri 15 letih, vendar posledice niso tako usodne kot pri petletnikih. Kar drži za pametne telefone, drži tudi za televizijo. Prej ko je otrok soočen z njo, hujše dolgoročne posledice ima. Televizija zavira učenje, telesno aktivnost, ker gledate v zaslon in ne tekate okoli. Z vsako uro gledanja se poveča tudi telesna teža. Vse slabše so tudi vaše socialne veščine in družabno življenje.

Ljudje, ki veliko gledajo televizijo, so bolj raztreseni in agresivni. Pogosto se vname razprava, da nedavne študije kažejo, da ni močne ali sploh nobene povezave med nasiljem na televiziji in v živo. Ne drži. Trdni dokazi v zelo dobrih študijah kažejo, da obstaja povezava med nasiljem na televiziji in nasiljem v živo. Imamo celo jasne dokaze, da obstaja povezava med sovražnim govorom in nasiljem iz sovraštva. To se je pokazalo na Twitterju. Več sovražnega govora, kot je na Twitterju, več nasilnih zločinov se zgodi na tistem območju. Analizirate lahko območje za območjem.

Nemčijo razdelite na 10 000 enot. Nato preverite, kakšna je tam uporaba Twitterja in Facebooka in koliko nasilja beležijo. Povezava je jasna. Prav ta teden je izšla študija, v kateri so pokazali, da poniževanje žensk, mizoginija, kot temu pravimo, ki jo beležimo na Twitterju, če razdelite državo na območja, to so naredili v Veliki Britaniji, jasno sovpada z nasiljem nad ženskami v živo. Zdaj vemo že tudi to. Obstaja povezava med vedenjem v virtualnem in resničnem svetu. Ni nepomembno, če vaš sin več ur na dan pobija pošasti ali vaša hčerka več ur na dan preživi na Facebooku. To resnično zavira njun razvoj.
 

To vprašanje so nam poslali še pred začetkom spletnega seminarja. Danes številni otroci preživljajo prosti čas v družbi telefona, in si ne vzamejo časa za igro in ustvarjanje. Kako pomembno je umetniško ustvarjanje, npr. risanje, slikanje, za razvoj otroških možganov?

Zelo pomembno. Naj to podkrepim z zanimivo študijo. V zadnjih letih ... Nekaj tega je v moji knjigi, nekaj pa je preveč novega. Dobivamo vse več podatkov. Vemo, da bo petletnika pritegnil zaslon, na katerem se bo vrtel razgiban posnetek. Ljudje mi pogosto pravijo, da so otroci povsem zatopljeni v živahen posnetek. Ne more biti slabo, ker so "prilepljeni" na zaslon. Ko pogledate, kaj se godi v njihovih možganih, opazite intenzivno aktivnost v vidnem režnju. Zaslon utripa, slika se hitro menja. Ob tem je tudi veliko zvokov. Kriki, glasba in podobno. Polno zaposlen je tudi slušni aparat. Zdi se, da je to dobra vaja. Ja in ne. Povedal bom, zakaj.

Če svojemu petletniku berete knjigo, se v njegovih možganih zgodi tole: berete mu zgodbico o Pepelki s svetlimi lasmi, otrok izkoristi sposobnost jezikovnega prepoznavanja, da si v glavi ustvari svoj film. Predstavlja si dekle z dolgimi pšeničnimi lasmi in rožnato obleko. Za njo je grad. Žabca in kraljično in tako dalje. Možgani petletnika, ki posluša zgodbo, povežejo jezikovne centre z vidnimi centri. Prvi drugim dajejo navodila. Zamislite si drevo, dodajte grad, človeka. Vse je v njegovi glavi. Povezava med središčem za prepoznavanje govora in središčem za ustvarjanje podob se krepi, ker sodelujeta pri isti aktivnosti, namesto da bi ločena dela sama zase mlela in ugotavljala, kaj se dogaja. Pogovarjata se, povečujeta sposobnost povezovanja. To je predpogoj za ustvarjalnost. Ustvarjalnost pomeni, da si zamislite leva, ki pa ima sedem nog namesto štirih in je zelen z žabjimi ušesi. Vse to si morate zamisliti sami. Toda če ne boste znali povezati jezikovnega in vizualnega dela, ne boste sposobni takšnega razmišljanja.

Povedati želim, da preveč zaslonskega časa v otroštvu znatno zmanjša ustvarjalno sposobnost v odraslosti. To področje še ni zelo dobro raziskano, vendar poznamo nekaj raziskav. Prav vse nakazujejo, da to povzroča razvojni manko, ki se pokaže šele čez 20 let. Prav to je najbolj nevarno. Ni še jasno, kaj pet ali deset ur uporabe telefona povzroči otroku, in verjemite mi, da je to realen čas uporabe. Pet do deset ur, še zlasti v času zaprtja šol. Slišim, da je to del vsakdana, a to je resnično preveč. Pol ure bi morda še šlo. Ne vem. Deset ur je zagotovo preveč. V velikih količinah je vse strup in pametnim telefonom namenjamo preveč časa. O tem ni dvoma.
 

Hvala za vaše odgovore, g. Spitzer. Pogovor je bil zelo navdihujoč in upam, da bo še kakšna priložnost. Morda bo naslednja priložnost že vaša naslednja nova knjiga. Upam, da se boste še naprej v prvih vrstah zavzemali za zdravje naše družbe in nadaljevali tudi svoje raziskovalno delo. Prepričana sem, da bo koristilo vsemu svetu. Še enkrat najlepša hvala.

Hvala, da ste mi prisluhnili. Kot zdravnik sem zaskrbljen in želim kaj ukreniti. To me vodi pri delu. Rad imam svoje delo, čeprav mi celo grozijo s smrtjo in ni vselej lahko. Mislim, da je to moja dolžnost. Če ob vsem znanju, ki ga imam o možganih, ne bi ničesar storil, bi bilo to neodgovorno. Ko se zjutraj pogledam v ogledalo, si rečem, da s svojim delom ne le služim kruh, ampak tudi pomagam. Sem ter tja se kdo oglasi in me bodri kot vi prej. »Prosim, nadaljujte svoje delo, in se ne menite za nasprotnike.« Hvala, nadaljeval bom.

Prisluhnite pogovoru

 

Epidemija pametnih telefonov: nevarnosti za zdravje, izobraževanje in družbo
Epidemija pametnih telefonov: nevarnosti za zdravje, izobraževanje in družbo
Manfred Spitzer

Menu