Danaja Lorenčič: Potrebujemo več prijaznosti

Iskanje izgubljenega jaza je napisala za tiste, ki so se znašli v stiski in se ne znajdejo pri iskanju pomoči za svoje težave. 
 

Pred kratkim ste izdali svojo tretjo knjigo Iskanje izgubljenega jaza, v kateri se posvetite okrevanju s psihoterapijo. Kaj želite s knjigo predati svetu?

S knjigo sem želela približati psihoterapijo uporabnikom – torej ljudem v stiski. Napisala sem jo z namenom, da tiste, ki so se znašli v stiski, opogumim, naj poiščejo pomoč. Da bi morda odvzela breme komu, ki se z duševnimi težavami spoprijema sam, vendar ne doseže želenih sprememb. Da morda komu olajšam občutke krivde in sramu, ker je dobil napotnico za psihiatra. Da morda komu sporočim, da ni sam kriv, ker ima depresijo ali kakšno drugo duševno motnjo. In da bi opolnomočila tiste, ki se obiskovanja psihoterapevta ali psihiatra sramujejo zaradi odzivov okolice.
 

Za razliko od prvih dveh je v tej knjigi manj osebne izpovedi in več pogovorov s strokovnjaki. Zakaj ste se odločili za ta pristop?

Ker moja osebna zgodba nikakor ne more biti merilo za zdravljenje duševnih težav. Poleg tega nisem strokovnjakinja za zdravljenje duševnih težav, zato sem k sodelovanju povabila tiste, ki so – (klinične) psihologe, psihiatre in psihoterapevte, saj vedo o tem področju bistveno več od mene. Zelo sem jim hvaležna, da so si vzeli čas in odgovorili na moja vprašanja o psihoterapiji, psihiatrični obravnavi, zdravilih, depresiji in drugih duševnih težavah. Brez njih in zgodb ljudi, ki so z mano delili izkušnje s psihoterapijo, te knjige sploh ne bi bilo, ker nisem želela napisati še enega besedila o svojih psihopatologijah. 

V knjigi opisujete, kako ste pred 12 leti stopili v ordinacijo osebne zdravnice z besedami: »Mislim, da imam anoreksijo.« Kaj se je zgodilo, da ste spoznali, da potrebujete pomoč?

Zaradi anoreksije sem ogrožala svoje zdravje, čeprav se nisem še zares zavedala, da gre za duševno motnjo z najvišjo stopnjo smrtnosti. Toda čutila sem, da nižje več ne morem pasti, ker sem bila zelo podhranjena, poleg tega sem bila tudi črnogleda, obremenjena z uničujočimi občutki krivde in nisem videla smisla v življenju, temveč sem delovala, kot da sem na avtopilotu. Pozneje sem spoznala kar nekaj ljudi, ki so zaradi anoreksije izgubili bližnjo osebo, zato danes vem, da gre za resno duševno bolezen, ki jo je treba ustrezno zdraviti. 
 

Kako lahko pri sebi ali drugem prepoznamo, da je stiska tako huda, da oseba potrebuje strokovno pomoč? 

Različno, ker smo ljudje različni in imamo različne težave. Vsekakor pa so opozorilni znaki, da je stiska huda, sledeči: ko imaš samomorilne misli, ko izgubiš veselje do stvari, ki so te prej veselile, in si zelo črnogled. Ko več tednov ali mesecev ne moreš jesti in spati, ko ogrožaš svoje zdravje in nisi sposoben skrbeti zase, ko te je strah življenja, sebe in ljudi. Ko si neprestano žalosten, brez energije in ne vidiš več smisla.
 

Kaj pa bi svetovali tistim, ki so v duševni stiski, ampak si psihoterapije ne morejo privoščiti?

Da se obrnejo na zdravnika, če slutijo, da imajo duševne težave. Knjiga je namenjena predvsem tistim, ki si ne morejo privoščiti samoplačniške psihoterapije, zato sem k sodelovanju povabila  strokovnjake, ki delajo v okviru javnega zdravstva, saj je takšna oblika pomoči na voljo vsem – tudi tistim, ki imajo slab socialno-ekonomski položaj.

V knjigi Iskanje izgubljenega jaza opisujete tudi svojo izkušnjo s psihoterapijo, ki ni bila samo pozitivna. Na kaj naj bodo ljudje pozorni, ko iščejo psihoterapevta za svoje težave?

Da ima psihoterapevt ustrezno strokovno znanje in izkušnje – da je že obravnaval koga, ki je imel podobne duševne težave, kot jih imate vi, ne pa da ste poskusni zajček. Pomembno je, da so jasno določene meje, da ne pride do zlorabe zaupanja in da se počutite varni med obravnavo. In da se psihoterapevt zaveda dometa svoje stroke – če je potrebna dodatna ali drugačna strokovna pomoč, klienta napoti k psihiatru, zdravniku ali k drugemu terapevtu.
 

Spomnim se najinega intervjuja ob izidu knjige Nepopolna. Kako zelo sem se strinjala z vami, da svet potrebuje več prijaznosti. Ali danes, dve leti pozneje, še vedno mislite enako?

Pravzaprav se mi zdi, da potrebujemo še več prijaznosti, sočutja in povezovanja na človeški ravni. Duševne težave in čustvene stiske so lahko namreč tudi posledica tega, da dandanes skupnost izgublja svoj pomen in postajamo vse večji individualisti. Zelo pomembno je, da imaš varovalno mrežo, v katero se ujameš, ko padeš – torej sorodnike, prijatelje, znance, sosede, zato je skupnost izjemno pomembna.  
 

V knjigi Nepopolna opisujete izzive, ki ste jih doživljali v prvih mesecih materinstva. Vaša hči ima zdaj šest let. Kako bi opisali materinstvo danes? 

Težko odgovorim na to vprašanje, ker materinstvo ni več nekaj, o čemer razmišljam na racionalni ravni. Iz dneva v dan se torej učim, improviziram, vsekakor pa vedno bolj uživam v materinstvu, saj je hči samosvoja oseba, zelo drugačna od mene, zato mi z njo nikoli ni dolgčas. (smeh) Sicer pa menim, da je največja umetnost starševstva v sodobni družbi to, da si prisoten. In tega se držim, ker si nočem nekoč očitati, da hčeri nisem namenila dovolj časa. 
 

Kako mislite, da bi vas kot mamo opisala vaša hči? Pred dvema letoma je hudomušno odgovorila, da preveč skačete v besedo.

Odvisno od dneva. (smeh) Včasih sem stroga, nepopustljiva in tečna, drugič prijazna, nežna in zabavna. Sem samo človek, zato si ne domišljam, da sem najboljša mama. Zaradi hčerke sem spremenila pogled na marsikatero situacijo in stvari ne jemljem več tako zelo resno, ker me hitro prizemlji. Ko sem dobila po pošti izvod svoje nove knjige, je bil njen komentar: »Eh, mami. To je brez zveze, spet nekaj dolgočasnega za odrasle. Napiši že nekaj za otroke.« (smeh)
 

Ste kdaj pomislili na to, da bi pisali za otroke?

O tem, da bi pisala za otroke, nisem razmišljala, ker imamo v Sloveniji veliko pisateljev in pisateljic, ki to obvladajo, zato raje uživam v branju otroške in mladinske literature. Sem pa kot urednica sodelovala pri nekaterih otroških knjigah. Ena izmed njih je Kdo je kriv, da je zima bela, ki jo je napisala Neli K. Filipić in jo moja hči obožuje.
 

V knjigi se zahvalite staršem, ker so vam privzgojili ljubezen do knjig. Kakšne knjige najraje berete?

Zanimajo me predvsem ženski literarni glasovi, saj se zelo strinjam s stavkom, ki ga je zapisala Irena Štaudohar v svoji odlični knjigi Kaj hoče ženska:  »Ženske se največ naučimo iz življenja drugih žensk.« Obožujem leposlovje in z navdušenjem berem knjige odličnih slovenskih pisateljic, ki premorejo intelektualno širino in čustveno globino ter odpirajo pomembna družbena vprašanja, recimo Ćrtice Tine Perić, Živalsko mesto Mance G. Renko, In če vsi pozabijo Selme Skenderović, Zajtrk prvakinj Liu Zakrajšek ali September Ane Schnabl … 
 

Ali vam je kakšna knjiga v obdobjih duševne stiske posebej pomagala?

Več jih je, ker so knjige moj varen pristan. V težkih obdobjih so me močno zaznamovale Zakaj ne pišem Dijane Matković, Imej me rajši od vsega na svetu Mire Furlan, Igralka s svinčnikom: izbrani dnevniki Alje Tkačev, Moje leto počitka in sprostitve Ottesse Moshfegh, Stekleni zvon Sylvie Plath, Depra Aleksandra Stankovića …
 

Kakšne knjige najraje berete s hčerko?

Duhovite, navihane in iskrive. Obožuje(va): Akisi (Marguerite Abouet & Mathieu Sapin), Medo in Pujsi (Sebastijan Pregelj), Kdo se je krtku pokakal na glavo (Werner Holzwarth), O kraljeviču, ki ni maral brati (Nina Mav Hrovat), Pasji mož (Dav Pilkey) … Zelo uživava tudi, ko bereva Mančkarado, Rasla je Jelka, Pravljični cvet. Veliko knjig ji bere tudi moj mož – Piko Nogavičko sta prebrala že trikrat, pa vse knjige iz serije Oliverja Lunce, trenutno bereta Čarovnico Winnie. 
 

Česa bi v današnjem svetu radi videli več?

Več sočutja, solidarnosti, prijaznosti, razumevanja. Da bi lahko vsak spodobno in dostojno živel od poštenega dela. Da ljudi ne bi bilo strah, kako bodo preživeli iz meseca v mesec. Da bi se izboljšal položaj tistih upokojencev, ki imajo sramotno nizke pokojnine. Da bi bilo manj razslojevanja in duševnih stisk, ki so povezane s socialno-ekonomskim položajem. 
 

Kaj pa manj?

Prav tako si želim manj sovraštva in zlivanja gneva in besa po družbenih omrežjih. Manj nestrpnosti, individualizma, narcisizma, egoizma, stremljenja k dobičku in logike, da cilj upravičuje sredstva. Prepričana sem namreč, da je neoliberalna ideologija vir številnih problemov v sodobni družbi. 
 

Za kaj ste v tem trenutku najbolj hvaležni?

Za družino, dobre odnose z ljudmi, ki jih imam rada, prijateljstva, dom in ljubezen do branja.