Damjana Bakarič: »Kar tečemo kroge življenja, ne da bi se sploh začutili«

Kaj se je v teh dveh letih spremenilo v življenju Damjane Bakarič? Kaj je šlo na boljše, kot ste dali naslov svoji drugi knjigi?

Kaj se ni spremenilo, je bolje reči. :-) Vse. Jaz sama, odnos do sebe, pogled na življenje, sam vsakdan – popolnoma. Nihče me ne priganja, nič ne pritiska name od zunaj, kar se dela tiče. Sama si vse določam, delam tisto, kar res ljubim, predvsem pa gradim svoje sanje in ne sanje drugih. V moje življenje prihajajo drugačni ljudje, vračajo se nekateri, s katerimi smo se nekje vmes pozabili.

Prav hecno mi je, kako sedaj stvari, ki sem jih prej s težavo izrekala ali pa sploh ne, danes povem brez zadržkov. Recimo ne, kadar mislim ne. Prej sem večkrat rekla ja. Povem, kaj mi je všeč in kaj mi ni, česa ne bom prenašala. Prej sem sprejela vse, tudi stvari in situacije, delo, ki mi ni ustrezalo, danes pa izbiram tisto, kar vem, da mi ustreza. Manj stresa. Seveda sem se odpovedala dobršnemu delu cone udobja, vendar ne zamenjam za tisti način prej. Nikakor.

Prva knjiga, ki je bila velika uspešnica, saj je pred kratkim doživela že četrti ponatis, je bila za vas terapevtska. Kakšen pa je bil vzgib za pisanje druge knjige?

Predvsem ta – vedela sem, da je to pika na i. Povsem intuitivno sem se odločila, sploh mi ni bilo treba sprejeti odločitve, vse je šlo nekako samo po naravni poti. Potem pa sem potrebovala še racionalni del, no, torej tisti, ki se o nečem zavestno odloča skozi proces analiziranja argumentov za in proti, in se odločila, da mora knjiga nujno ven. Nujno.

Ker vem, kaj je meni manjkalo, ko sem se spopadla z vso to hudo čustveno stisko, ki je nikomur ne privoščim. In to zapisala, dala v knjigo. Da jo bodo imeli drugi, ki se bodo ali se srečujejo s temi čustvenimi stiskami. In da naredimo konec tabuiziranju in stigmatizaciji duševnih težav – že to poimenovanje mi je zoprno, ker mi deluje negativno.

Vsi ti simptomi telesa, ki pridejo v 'poznanih' diagnozah izgorelosti, anksioznosti, panične motnje, so znak, da s seboj ne delamo prav, da nekaj ne štima. In v bistvu je to povsem naravna obramba telesa proti samemu sebi, če se smem tako izraziti. Ali pa zunanjim okoliščinam, ki nas potiskajo v takšen odnos do sebe.

Eno od prvih poglavij v novi knjigi ima naslov Odkrivanje zaklada – sebe. Imamo ljudje res toliko težav s spoznavanjem samega sebe? S tem, da sebe postavimo na prvo mesto? Kakšne so vaše izkušnje?

Bi kar rekla, ja. Pustimo ob strani ljudi, ki nimajo empatije, ki jih uvrščajo med psihopate ali sociopate. Človek z empatijo, sočutjem, in če je nekaj malega ustrežljivec – česar se nauči v otroštvu, ker se mora, ker je to strategija preživetja oziroma poskušanja pridobivanja odobravanja staršev ali skrbnikov, pa je nagnjen k temu.

Gre za to, da veliko ljudi ne ve, kdo so, ne kaj so, ne kam gredo in česa si želijo. Na nas je nalepljenih toliko pričakovanj, želja, misli, idej in prepričanj drugih, da se do svojih težko dokopljemo.

Kar tečemo kroge življenja, ne da bi se sploh začutili. Opravki, delo, obveznosti, sem in tja, na koncu dneva si rečeš, pa kje sem jaz, saj se sploh ne čutim. In to je tisto, kar je treba najprej prekiniti. Iti v samoto in končno zaslišati lastne misli, čustva, kaj nam pripovedujejo. A za to je potreben tudi pogum.

Kako torej začeti pot na boljše?

Kar tako se človek ne bo odločil. Skoraj praviloma nas v to prisili nekaj, kar nas znotraj 'razruka'. Dogodek, smrt, izgorelost, ko ugotoviš, da si sebe preveč gnal v vse smeri, ker ti je bilo zase vseeno. Potem pride točka, ko se odločiš, ali boš živel ali pa ne boš živel.

Ljudje smo po naravi lena bitja, ne maramo sprememb, težko se poslovimo od znanega, cone udobja, četudi vemo, da nam škoduje, tako neprizanesljivi smo v resnici do sebe. Menim, da se mora nekaj zgoditi, zunaj ali znotraj nas, ali oboje. Na boljše začneš postopoma.

Kaj konkretno pomeni, da imaš rad samega sebe?

Ne gre za neke grandiozne definicije. Ljubiti sebe se kaže v vsakdanu, v majhnih stvareh. Imaš čas zase? Rečeš ja, ko misliš ne? Se družiš s 'prijatelji', znanci, ki so negativni in te vlečejo dol? Si na delovnem mestu, ki te spravlja v obup? Si v razmerju, ki sploh ni dobro zate, pa vztrajaš, ker te je strah, da boš ostal sam? Delaš nekaj vsak dan, pa tega sploh nočeš? Se dnevno podrejaš nekomu ali nečemu, kar v resnici sploh nisi ti? Nimaš stika s seboj? Ne veš sploh, kaj čutiš, kje se končaš in kje se začne tvoj bližnji? Ko tovrstne stvari pregledamo, jih ustavimo in spremenimo, to je ljubezen do sebe. Skrb, kaj poslušaš, kaj bereš, kaj gledaš, kaj ješ, kaj daješ vase. Skrbiš za telo? Imaš odnose, ki te poživljajo, dobro socialno mrežo? Vse to je ljubezen do sebe in še mnogo drugih stvari.

Imeti rad samega sebe pomeni tudi biti duševno zdrav. Pomeni, da znaš poskrbeti zase, za svojo dušo, psiho in telo, ja, tudi za urejenost in videz, za zdravje. Da daš nekaj nase in vase. Takšen, duševno zdrav veliko bolje lahko poskrbiš za kogar koli drugega.

Kje pa je meja med skrbjo zase in sebičnostjo?

Meni se sebičnost ne zdi napačna. Ker, joj, pokojni Marijan Košiček mi je tako všeč; on pravi: »Edino iz sebičnosti se poraja pravi altruizem.« Ko najprej znaš poskrbeti zase, potem pomagaš drugemu, a ne zato, ker nekaj pričakuješ v zameno, ampak zato, ker ne potrebuješ ničesar v povračilo, ker si sam s seboj zadovoljen in ker mu rade volje priskočiš na pomoč zaradi dejanja samega.

V knjigi opisujete različne konkretne situacije in primere iz vsakdanjega življenja, recimo, kako je potekal eden od razgovorov za službo. Ker niso spoštovali vašega časa in so vas dolgo pustili čakati, ste še pred pogovorom odšli. Veliko ljudi tega ne bi zmoglo … Kaj nas ovira, da ne storimo tistega, kar si v resnici želimo?

Prav ta primer je bila moja prva čista zmaga. Tudi jaz tega še pred nekaj leti nikakor ne bi zmogla. Vendar so mi jasno že takoj prvi dan našega srečanja pokazali, da me ne spoštujejo. In v takšnem okolju si ne želim delati. Da te takoj dajo na pozicijo manj vrednega. V 45 minutah mi nihče ni prišel povedat, da se opravičujejo, ker čakam, ali kar koli drugega.

Na koncu so se vodje pisarne čudili, ko sem rekla, da grem, in jim zaželela lep dan. Ni jim pa bilo nelagodno, da sem tam čakala 45 minut. Narobe svet.

Ovirajo nas predvsem strahovi. Vsi mogoči strahovi. In sram. In mišljenje, da nismo vredni. Da si ne zaslužimo. Da smo manj kot drugi.

Pravite, da večina raje vztraja v coni udobja, kot pa da bi tvegala – v ljubezni ali v poslu. V knjigi uporabite prispodobo hrčka, ki nenehno teka v krogu. Kaj je vas prepričalo, da je treba tvegati?

Ah, Katarina, popolni zlom, kaj pa drugega. Po naravi smo leni, ničesar ne bomo storili, dokler se nam ne zruši strop na glavo oziroma dokler ne zarijemo v tla ali se zgodi kakšna katastrofa/tragedija. Takšni smo. In potem se nekateri zbudimo dokončno, kajti vse to sem slutila že prej, a se seveda nisem poslušala. Bila sem nekakšna upornica brez glasu. Le znotraj sem kričala. Nekateri pa se ne zbudijo nikoli.

V knjigi veliko pišete tudi o partnerstvu in odnosih na splošno. Zakaj nekatere zveze preprosto ne delujejo? In kako vedeti, kdo je pravi za nas?

Na podlagi svojih izkušenj, svojega manka iz otroštva sem ugotovila, če strnem res na kratko, da je pravi tisti, ki je z nami, in seveda mi z njim, pripravljen preigrati vse tiste manke iz primarnega odnosa, torej iz odnosa s starši. Vendar morava to delati brez potuhe. Zato, da se lahko razvijava naprej.

Če pa obrneva čisto drugače, pa je pravi čisto vsak, ki se nam zgodi, vsaj če gledam po sebi – prav pri vsakem sem se naučila dragocenosti za mene samo. Da sem šla v razvoju naprej. Zveze ne delujejo zato, ker bodisi dva res nista za skupaj ali pa sta, pa nista pripravljena preigravati primarnih odnosov.

Iz prvih dobimo lekcije, ki bolijo, in če znamo pogledati kasneje malo drugače na to, zrastemo, v drugih pa obenem dobimo lekcije in rastemo. Tu se potem pocedita pravi med in mleko. Vau, nekaj sva skupaj naredila! To je to!

Veliko ste se ukvarjali s samozavestjo in samozavedanjem. Kaj je zdrava samozavest?

Nihče med nami ni samozavesten v vseh časih in v vsakem obdobju ter pri vsaki stvari. Tako lahko obrneva, da samozavesti ni nikoli preveč. Samozavest je vedno zdrava. Za mene pomeni samozavest, da se človek zaveda samega sebe, vseh prednosti in pomanjkljivosti ter prevzema odgovornost za življenje v svoje roke, kar je odraz samozavesti. Samozavest je blizu samospoštovanja. A ni isto.

Confidence izhaja iz latinske besede fidere, kar pomeni zaupati. Gre za zaupanje v sebe. Gre torej za to, da si zaupamo, da bomo kos temu svetu. Da si zaupamo v ravnanjih in odnosu ter dejanjih do sveta, ljudi, situacij, dogodkov. Samozavesten človek se ne boji izzivov, ne izogiba se težkih situacij, s katerimi se sreča, temveč se jih loti. Prevzema odgovornost v svoje roke. Ker si zaupa.

Koliko časa po vaših izkušnjah traja, da znova najdeš sebe?

Odvisno od posameznika. Da so se nove misli in prepričanja ter vzorci utekli, sem potrebovala dve leti. Pa še zdaj padem kje, še posebej takrat, ko je dan napet, ali sem utrujena, morda neprespana, ali je česa preveč ... Uf, učimo se do kraja ... Ni momenta, ko bomo lahko rekli, tako, zdaj pa sem prišel do konca, postoril sem vse ... Tega ni, nikdar si ne bomo prišli do dna. To je proces. Vsa stanja so minljiva, vse je sprememba.

Pred kratkim ste začeli snemati svoj vlog in posnetke objavljati na YouTubu. Gledalce najprej pozdravite z mir, ljubezen, zdravje. Je to tisto, kar pravzaprav vsak od nas potrebuje?

Dobro opazujete. Hehe. To sem sedaj malce opustila – ker je slovenski prostor res zategnjen in bi utegnil kdo pomisliti, da želim biti guru. No, itak je to napaka, ker sem se spet uklonila strahu, zato bom prav z današnjim dnem to spet uvedla in tako nagovorila ljudi.

Meni osebno se zdijo te tri komponente neprecenljive in najpomembnejše. Dodala bi še pogum, ampak ko se odločimo za mir, ljubezen in zdravje, to avtomatično pomeni, da smo se odločili za pogum.

Kaj pa kariera in služba? V življenju ste zamenjali kar nekaj služb in pravite, da vam ni žal. Pa vendar ste se v vsaki želeli dokazati, gnali ste se in veliko delali – posledica pa je bila izgorelost. Z izgorelostjo na delu se srečuje vse več ljudi. Kaj je narobe? Za kakšno službo bi si morali prizadevati?

Ja, zamenjala sem veliko služb, ker sem prišla do najvišje točke, začutila sem, da tam ni več razvoja in napredka zame. Zunanji razlogi so bili tudi različni, precej tipični za slovensko okolje. Ni bilo v redu, da se nisem cenila, nisem poznala lastne vrednosti. In delovala sem po principu ustrežljivke, poganjal me je strah, da ne bom dovolj dobra. Res noro. A tako je bilo, in če ne bi bilo, danes ne bi počela tega, kar sem si ves čas želela.

Izgorevamo zaradi zunanjega sveta, naravnanosti družbe, pa tudi zaradi notranje psihološke sestave. Izgorelost je povezana z delom, pa tudi s čustvenimi zadevami, z odnosi. Izgorevamo tudi v odnosih in zaradi odnosov. Pri svojih skupinah sem ugotovila, da veliko ljudi, ki kasneje izgorijo, ta proces začne že v otroštvu. Doma je bilo toliko disfunkcionalnosti, da je moral otrok zbrati vse moči in obrambe, da je prenesel okoliščine in odnos staršev do sebe.

Izgorelost še nima neke diagnoze, s katero bi se vsi strinjali. Termin je iznašel ameriški psiholog leta 1970, od takrat se to, kar imenujemo izgorelost, strmo povečuje. Nanjo se rada prilepita še anksioznost in panična motnja, nima pa to povezave z depresijo. Stres na stres, stres, stres ...

Prizadevati bi si morali, da delamo eno stvar naenkrat, in to P O Č A S I. In k temu, da delamo to, kar radi delamo. Ne tisto, kar sovražimo. V tem primeru človek od 8 do 12 ur na dan dela proti sebi! Kakšen pa naj bo rezultat kot le popoln propad človekove psihe? In telesa.

Narobe je to, da smo družba, ki hiti. Ki samo sebe požira. Poglejte, človek je edino živo bitje, ki se zaveda svojih šibkosti, ranljivosti, trpljenja, težav, ki ga lahko doletijo in uničijo, torej, kaj vse se nam lahko zgodi in na kakšen način, kaj težkega in slabega nas čaka, in edini smo, ki to sebi in drugim počenjamo zavestno! Kljub temu, da to ubija nas same. To vse je narobe.

Ena od vaših navad, ki jo velja posnemati, je, da si pišete listke s spodbudnimi mislimi in jih lepite po stanovanju. Kaj pri vas še »deluje« – kaj vas spodbudi, navdahne, pomiri?

Ja, je. Pa še v smeh me spravijo. In spomnijo me na hude čase. Na primer vsako jutro čuječnost in meditacija, obvezna hvaležnost. Ko se zbudim, ponovim, za kaj vse sem hvaležna. V trenutku se mi volja izboljša za par ravni. Kakršna koli že je. :-)

Potem telovadim eno uro, da privabim serotonin. In se nato lotim dela. Deluje narava in hoja, sprehodi po uro in pol. To je nujno. Gozd, drevesa. Reka, morje. Povezanost z enim ali dvema odraslima človekoma, ki mi pomenita družino. S katerima se lahko pogovorim. Samota, nujna samota in branje knjig. Ter študiranje in učenje, spoznavanje novih stvari. To je zame sreča.

To, da sem neskončno radovedna, je zame čista sreča. Vidim sončne žarke v gozdu ob sončnem zahodu in me to čisto presune. Osrečuje me, da sem sposobna videti to lepoto in biti za to hvaležna.

Imate še kakšno sporočilo za svoje bralce?

V vas je moč. In vredno je. Dati si to, česar ti niso dali. Vredno se je odločati za pogum in ljubezen namesto za strah. In vredno je vztrajati. Čez mejo. To so bojevniki, katerih srca bodo najmočnejša.