Zmaga življenja in svetlobe

Nekega mrzlega zimskega večera smo se s prijatelji odpravili v bližnji gozd, in ko zaprem oči, še vedno vidim utripanje zvezd na večernem nebu. V mojem spominu so ostale zapisane tako bleščeče, kot bi prišle naravnost iz filma Božič Charlieja Browna, božične klasike, ki pripoveduje o bistvu božiča in si jo je od leta 1965, ko so jo premierno predvajali, ogledalo več milijonov ljudi po vsem svetu. 

Namesto velike, pisane, svetle in bahave umetne jelke je Charlie Brown za božič izbral zanikrno naravno smrečico z le nekaj vejami. Preplašeni deček Linus, ki je s seboj vedno nosil svojo odejico, je drevo ovil z njo in izrekel magične besede: »Morda potrebuje le malo ljubezni.« V tistem trenutku se je drevo »prebudilo« in vzravnalo v čudovito božično drevo.

Tudi smrečica, ki smo jo tisti večer posekali v bližnjem gozdu, je bila v senci mogočnih smrek videti precej neugledno, a me je ne glede na to še dolgo pekla vest, ker smo jo kar posekali. Doma smo jo okrasili z lučkami, bleščicami in balončki in v našem domu je bilo vse praznike čutiti vonj po gozdu. Gre za enega najmočnejših spominov iz otroštva, ki se me še zdaj drži kot smola, ki se je tisti večer oprijela otroških rok.

Niti takrat niti pozneje pa se nisem spraševala o izvoru in pomenu božičnega drevesa, katerega korenine segajo v čase »svetih dreves« v severnoevropski mitologiji, kakršen je denimo Yggdrasil, gigantski jesen v središču nordijske kozmologije, ki vse svetove drži v svojih koreninah in vejah. 
 

Poganske korenine božičnega drevesa

Ljudje na severni polobli so zimski solsticij 21. ali 22. decembra – ko je dan najkrajši, noč pa najdaljša – že dolgo pred pojavom krščanstva praznovali tako, da so z zimzelenimi rastlinami okraševali svoje domove, zlasti vrata. V tradicionalnem pojmovanju je zima namreč čas, ko je bog sonca močno oslabljen, zato so zimzelene rastline – zlasti bela omela in bršljan – delovale kot opomnik, da bo bog sonca prej ali slej spet zažarel in bo prišlo poletje. »Zimzelene rastline so ob solsticiju prisotne že vse od starodavnih časov. Simbolizirajo zmago življenja in svetlobe nad smrtjo in temo,« je zapisala Carole Cusack, profesorica religiologije na Univerzi v Sydneyju. 

Stari Egipčani so templje, posvečene Raju, bogu sonca s sokolovo glavo in soncem kot krono, v času zimskega solsticija krasili s palmovimi listi. V severni Evropi so Kelti druidske templje kitili z zimzelenimi vejami, ki so pomenile večno življenje. Bolj na severu so Vikingi verjeli, da zimzelene rastline pripadajo Balderju, bogu svetlobe in miru. Stari Rimljani so zimski solsticij obeležili s praznikom saturnalije, ki so ga priredili v čast Saturnu, bogu kmetijstva, in so tako kot Kelti svoje domove in templje krasili z zimzelenimi vejami.

»Ideja o prinašanju zimzelenih rastlin v hišo pomeni plodnost in novo življenje v temni zimi, kar je povsem poganska tema. Ker spadajo med redke rastline, ki imajo pozimi cvetove, so bile posebej cenjene bodika, bršljan in bela omela. Tradicija prinašanja zimzelenih rastlin v dom se je razvila v tradicijo božičnega drevesca,« pojasnjuje dr. Dominique Wilson z Univerze v Sydneyju.

Saturnalije so bile najpomembnejši praznik v rimskem življenju in so trajale ves teden, od 17. do 25. decembra. V tem času zakoni niso veljali, zato nikogar ni bilo mogoče preganjati zaradi poškodb, umorov, posilstva, kraj oziroma kakršnihkoli dejanj, ki so bila v nasprotju z zakonom. Čeprav je marsikdo izkoristil brezpravje, so se mnogi Rimljani med saturnalijami tudi obdarovali, kar pomeni, da je šlo po eni strani tudi za čas pozornosti in prijaznosti, ki je zapovedana tudi med božičem. 

Prvi pokristjanjeni Rimljani so Jezusovo rojstvo praznovali zadnji dan saturnalij, čeprav znanstveniki trdijo, da se je Jezus rodil devet mesecev pozneje. Nekateri sumijo, da je šlo za politično zvijačo, s katero so saturnalije iz nebrzdane večdnevne zabave spremenili v umirjeno praznovanje Kristusovega rojstva.
 

O, Tannenbaum, o Tannenbaum …

Latvija in Estonija se prepirata glede tega, kje se je pojavilo prvo božično drevo. Estonci vztrajajo, da se je prvo božično drevo v estonski prestolnici Talinu pojavilo leta 1441, Latvijci pa, da se je to zgodilo leta 1510 v Rigi, kjer imajo v tamkajšnji mestni hiši celo tablo, posvečeno »kraju, kjer je stalo prvo božično drevo v zgodovini«. 

Večina zgodovinarjev nasprotno meni, da je trgovski ceh prvo božično drevo postavil leta 1419 v nemškem mestu Freiburg, kjer so božična drevesa kmalu postala zelo priljubljena. Okraševali so jih z jabolki, bleščicami, vaflji, medenjaki in volno, poleg tega pa so na božični večer uprizarjali tudi »rajske upodobitve«, ki so pripovedovale zgodbo Adama in Eve, v njih pa je »nastopalo« tudi drevo znanja, iz katerega naj bi se pozneje razvilo božično drevo. Druga teorija pravi, da so predhodnice božičnih dreves t. i. božične piramide, nekakšne lesene strukture, ki so jih okraševali z zimzelenimi rastlinami in jim dodali figurice, svečke in celo zvezde. 

V knjigi Judith Flanders z naslovom Božič: Biografija (Christmas: A Biography) je mogoče prebrati tudi, da je bila najstarejša tržnica božičnih dreves tik nad jugozahodno nemško mejo v Strasbourgu v Alzaciji (ki je bila takrat del Porenja, zdaj pa je v Franciji). Na njej so v 17. stoletju prodajali neokrašena božična drevesca kot weihnachtsbaum, zdaj pa jim v Nemčiji pravijo tannenbaum, to pa je tudi naslov najbolj znane nemške božične pesmi. 

V katedrali v Strasbourgu so prvo božično drevo postavili leta 1539, »prvo okrašeno drevo v zaprtih prostorih« pa so v skladu z raziskavo Flandersove prav tako postavili v Strasbourgu, in sicer leta 1603. Okrašeno je bilo z vrtnicami, jabolki, vaflji in drugimi sladkarijami.

V 15. stoletju je bilo povpraševanje po božičnih drevesih menda tako veliko, da so v Strasbourgu sprejeli celo zakon, ki je predpisoval kazni za pretirano sekanje borovih vej. Odlok, ki je bil leta 1530 sprejet v Alzaciji, je določal, da ima vsako gospodinjstvo lahko samo eno božično drevo. Običaj je v naslednjih stoletjih po vsem svetu razširila prav nemška diaspora in drevo je postalo moderen simbol, ki mu ni para. 
 

Legende o božičnem drevesu 

Z nastankom božičnega drevesa je povezanih več legend. Osrednji lik prve je angleški menih Bonifacij, ki je znan po misijonarskem delu v Nemčiji v 8. stoletju. V tem času naj bi med drugim preprečil tudi pogansko žrtvovanje otroka bogu Thoru pod mogočnim hrastovim drevesom in malikovalce spreobrnil v krščansko vero. »Začel je sekati drevo, da bi jim preprečil slavljenje lažnega idola, pogani pa so verjeli, da ga bo med tem dejanjem ubila strela. Ker se to ni zgodilo, je izkoristil priložnost in jih spreobrnil,« je legendo povedala dr. Wilsonova. 

Na mestu, kjer je prej rastel hrast, je Bonifacij posadil jelko kot prispodobo za novo življenje v Kristusu. »Jelka je postala simbol Kristusa, saj z obliko trikotnika predstavlja Sveto trojico. To je tisti pravi izvor božičnega drevesa, zaradi tega ga ljudje tudi prinašajo v svoje domove,« je jasna Wilsonova. 

Druga legenda o božičnem drevesu je povezana z Martinom Luthrom, protestantskim revolucionarjem, ki naj bi poskrbel, da božična drevesa krasimo z lučkami. Po sprehodu po gozdu v snežni noči je bil namreč tako očaran, da je na svojem drevesu prižgal svečo. V čudoviti podobi lune, ki je razsvetljevala bleščeča snežena drevesa, je videl prispodobo za Kristusovo luč, ki je prišla iz nebes, to podobo pa je želel prenesti tudi v svoj dom. Izkušnja ga je menda tako navdihnila, da je napisal tudi besedilo za božično himno iz leta 1535 »Iz nebes nad zemljo prihajam«.

V Združenih državah Amerike je božično drevo vse do sredine 19. stoletja veljalo za pogansko tradicijo. Zgodnji puritanski naseljenci sprva namreč niso sprejeli nemške tradicije, zato je bil leta 1659 v Massachusettsu sprejet celo zakon, ki prepoveduje praznovanje božiča, z izjemo obiskovanja cerkve. Viseči okraski katerekoli vrste so bili prepovedani, zlasti na božičnih drevescih. 

Čeprav vse krščanske kulture niso krasile svojih domov z zimzelenimi rastlinami, sta vpliv Zahoda in naraščajoče potrošništvo spremenila božično drevo v vseprisoten simbol, ki ga je sprejelo tudi veliko ljudi drugih ver.
 

Drevo na gradu Windsor

Nemški emigranti so božično drevo prinesli tudi v Anglijo, vendar se navada ni prijela, dokler ni priljubljena britanska revija Illustrated London News leta 1846 objavila ilustracije kraljice Viktorije in njenega nemškega soproga Alberta, ki na gradu Windsor skupaj z otroki stojita okoli božičnega drevesa. Viktorijina mati je bila članica nemške dinastije Saxe-Coburg-Saalfeld, zato je božično drevo krasila že kot majhna deklica. 

Viktorija in Albert sta bila izjemno priljubljena monarha, zato je kmalu vsak britanski dom ob božiču krasil božično drevo, praznovanje božiča s postavljanjem daril okoli jelke pa je kmalu postalo običaj, ki se je razširil po vsem svetu. 

Trenutno je najbolj znano božično drevo v Londonu tisto, ki vsako zimo osvetli trg Trafalgar, kar ima prav tako bogato zgodovino. Norveška je namreč leta 1947 začela tradicijo, da Združenemu kraljestvu vsako leto podari božično drevo v znak hvaležnosti za njegovo zavezništvo med drugo svetovno vojno, ko se je norveška vlada po nacistični invaziji zatekla v Združeno kraljestvo. 
Idilična podoba Viktorije in Alberta je bila dve leti pozneje objavljena tudi v Združenih državah Amerike, in sicer v publikaciji Goody's Lady Book. Z nekaj popravki, saj so odstranili Viktorijino tiaro in Albertove brke, s čimer so podobo naredili bolj ameriško. Šlo je za prvo široko razširjeno podobo božičnega drevesa, ki je zaslužna, da je krašenje božičnega drevesa kmalu postalo tudi ameriška moda.
 

Prižiganje božičnega drevesa 

Ameriški voditelji, umetniki in avtorji so igrali na podobo srečne družine srednjega razreda, ki si izmenjuje darila okoli drevesa. Podobo, osredotočeno na družino, je še okrepila zelo priljubljena pesem It was the Night Before Christmas, ki jo je Clement Moore napisal leta 1822 in je med drugim pričarala tudi sodobno podobo Božička.

Sestavni del ameriškega življenja je božično drevo postalo po zaslugi predsednika Franklina Piercea (1804–1869), ki je leta 1850 okrasil prvo božično drevo v Beli hiši, predsednik Calvin Coolidge pa je leta 1923 začel nacionalno slovesnost prižiganja božičnega drevesa na travniku Bele hiše.

Prav prižiganje tega drevesa, ki se mu je deset let pozneje v New Yorku pridružilo še prižiganje božičnega drevesa v Rockefellerjevem centru, je postalo obred, ki v Združenih državah Amerike simbolizira začetek prazničnega obdobja. Obe drevesi sta vse od takrat osvetljeni vsako leto, z izjemo nekaj let med II. svetovno vojno, ko so jih zaradi omejitev morali zatemniti. Za razkošno osvetljena nacionalna božična drevesa si je prizadeval zlasti električni lobi, ki si je to zamislil kot reklamni trik za popularizacijo elektrike. 

Od svojega skromnega, poganskega izvora je božično drevo naredilo dolgo pot in je postalo celo preveč priljubljeno. Tako so samo v ZDA z božičnimi drevesi leta 2018 okrasili kar 95 milijonov domov. 18 odstotkov dreves je bilo naravnih, 82 odstotkov pa umetnih; te so v slovitem Time magazinu prvič predstavili leta 1964.

Slednja so z okoljskega vidika slabša od naravnih, ki rastejo od šest do osem let in jih gojijo na posebnih kmetijah. Letno na takšnih kmetijah po vsem svetu pridelajo 300 milijonov božičnih dreves, posel pa je vreden dve milijardi dolarjev. A to pogosto ni dovolj, zato veliko jelk posekajo tudi v gozdovih.
 

Sovjetske jelke z večbarvnimi lučmi

Zdaj so božična drevesa na voljo v najrazličnejših oblikah in velikostih in so splošno sprejeta po vsem svetu, saj tradicijo okraševanja sprejemajo milijoni ljudi različnih ver in kultur. Čeprav je za nekatere še vedno simbol krščanstva, je za druge preprosto del decembrskih praznovanj, kot denimo v Rusiji, kjer kar 82 odstotkov državljanov novoletne praznike praznuje z novoletno jelko. 

Gre za tradicijo, ki se je pojavila, ker so boljševiki prepovedali božično jelko oziroma praznovanje božiča. Tradicijo okraševanja božičnega drevesa je v Rusijo v 18. stoletju sicer prinesel car Peter Veliki, običaj pa je bil priljubljen zlasti med nemškimi naseljenci v carski prestolnici Sankt Peterburgu. Tudi tam je bilo treba do prve javne božične jelke počakati do sredine 19. stoletja, ko so z njo okrasili Moskovsko železniško postajo. Kmalu je okraševanje božičnih jelk postalo družinski ritual, zato ni nenavadno, da se celo najbolj znan ruski balet Hrestač Petra Iljiča Čajkovskega dogaja »pod božičnim drevesom«. 

V dvajsetih letih prejšnjega stoletja je na novo ustanovljena sovjetska vlada začela kampanjo proti veri, in sicer s preganjanjem tistega, kar je štela za »meščanske« tradicije, kot je denimo božič. Ko so bila božična drevesa in drugi običaji prepovedani, je sekularni režim začel spodbujati državljane, naj raje praznujejo novo leto. Leta 1935 je visoki sovjetski uradnik Pavel Postišev v časopisu Komsomolska pravda tako objavil članek, v katerem je družine pozval, naj novo leto praznujejo z »jelkami, ki se svetijo z večbarvnimi lučmi«. Vse od takrat je jolka v Rusiji tradicija in nemogoče si je predstavljati novoletne praznike brez bahavih jelk, ki krasijo trge ruskih mest. Najbolj pompozna je seveda na Rdečem trgu pred Kremljem. 
 

Od božičnih čolnov do hlodov 

V Grčiji so nekoč v čast svetemu Nikolaju, zavetniku države in zaščitniku mornarjev, krasili božične čolne. Ne samo, da so družine v svoje domove postavile majhne lesene čolne kot dobrodošlico ob vrnitvi z morja, ampak so osvetljeni čolni zavzeli častno mesto na javnih trgih mest, kot je Solun. V sodobnem času je božični čoln zasenčilo božično drevo, a je čolne še vedno mogoče opaziti v nekaterih otoških skupnostih.

Zanimiva božična tradicija je tudi katalonski Tió de Nadal, votel hlod z naslikanim obrazom, ki ga družine prinesejo v svoje domove v tednih pred božičem. Otroci morajo skrbeti zanj tako, da ga zavijajo v odejo in mu ponoči pustijo hrano in vodo. Nato na božični dan s palicami tolčejo po njem, da pri zadnji odprtini ven popadajo vsakršne dobrote. Po poročanju spletnega portala NPR se je ta nenavadna tradicija morda razvila iz poganskega obreda, v katerem so ljudje zažigali drevesna debla, da bi se ogreli čez zimo. 

V Skandinaviji vse od 17. stoletja z božičnega drevesa ropajo sladkarije, preden drevo vržejo stran. To počnejo ob prazniku svetega Knuta, ki nosi ime po kralju Knutu iz 11. stoletja. Praznik, ki ga po večini praznujejo na Švedskem, velja za 20. in zadnji dan božiča. Ob dnevu svetega Knuta družine obesijo piškote in druge dobrote na božično drevo, da jih potem otroci lahko oplenijo.

Ko so zadnje dobrote pobrane z drevesa, zbrani prepevajo in drevo slovesno vržejo ven. (Na Norveškem drevo razsekajo in vržejo v kamin.) Tradicije ob dnevu svetega Knuta so zbledele, saj so Švedi svoje božično drevo iz doma začeli odstranjevati že prej, švedski folklorist Bengt af Klintberg pa je leta 2015 za tiskovno agencijo TT povedal, da bo tradicija živela v tradicionalnih pesmih in rimah.

Članek je bil objavljen v reviji Gea

Gea spodbuja dejaven življenjski slog in vseživljenjsko radovednost ter navdušuje z aktualnimi raznolikimi temami o dogajanju okrog nas.

Več o reviji Gea >