Unovčite digitalni BON22 v trgovinah Mladinske knjige.

Unovčite digitalni BON22 v trgovinah Mladinske knjige.

Po našem največjem mokrišču 

Barjanska okna, škratja dežela, cerkev sv. Mihaela v Črni vasi, jezero pri Podpeči, območje kolišč ob reki Ižici …

Ste vedeli, da je 2. februar svetovni dan mokrišč? Zato vas ta mesec vabimo, da obiščete največje mokrišče v Sloveniji, Ljubljansko barje.

Glavni element na Barju je voda, ki se tu pojavlja v različnih oblikah. Večina je zbrana pod površjem barjanske ravnice, tudi kot pitna voda, ki priteče iz pip prebivalcev Barja in bližnje okolice. Večji del Ljubljanskega barja je bil leta 2008 razglašen za krajinski park, štiri leta pred tem pa tudi kot območje Natura 2000, saj so predvsem ekstenzivno obdelani mokrotni travniki izjemna zakladnica biotske pestrosti.

Kot pravi Barbara Vidmar iz javnega zavoda Krajinski park Ljubljansko barje, je Ljubljansko barje ena najbolj spremenjenih pokrajin v Sloveniji v zadnjih 200 letih.

»Nekoč visoko barje je človek z mnogimi posegi spremenil v kulturno krajino, a mokrišča ljudem niti po gradnji Gruberjevega prekopa v Ljubljani ter izkopu več kot pet tisoč kilometrov jarkov in kanalov, s pomočjo katerih voda hitreje odteka z Barja, ni uspelo izsušiti. Tako nas danes tu pričaka mozaik travnikov, pašnikov, njiv, mejic, gozdičev, jarkov, kanalov in vodotokov ter nas kar vabi na obisk,« poudarja. 
 

Barjanska okna – kjer podzemna voda najde pot na površje

Ko je Barje še prekrivala debela plast šote, so se na površju pojavljale večje vodne površine, imenovane barjanska okna, ki jih je omenjal že Janez Vajkard Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske.

»A pravih barjanskih oken danes tu ne bomo več našli, saj so izginila po prvih večjih osuševalnih delih v 18. in 19. stoletju. Lahko pa še danes na meji vršajev prodonosnih rek, kakršna je na primer reka Iška, najdemo več kot 50 vršajnih izvirov in oken. V t. i. Strahomerska okna lahko pokukate tudi sami, če se odpravite po tematski poti Barjanska okna,« izpostavlja sogovornica. 

Ko je Barje še prekrivala debela plast šote, so se na površju pojavljale večje vodne površine, imenovane barjanska okna, ki jih je omenjal že Janez Vajkard Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske.

Ob njih je postavljen lesen podest z informativnima tablama s slikovitimi ilustracijami, ki obiskovalcem razkrijejo pojav barjanskih oken, dvema stebroma, ki ponazarjata prerez tal na Barju in vršaju, ter kockami – sestavljankami, na katerih sta predstavljena živalski svet in barjanska pokrajina skozi letne čase.

»Pogled čez ograjo podesta razkrije vršajni izvir oziroma okno, kjer voda pod pritiskom prihaja na površje skozi kanale in s seboj prinaša različne prsti barjanskih tal: koščke rjavo črne šote in drobce polžarice, svetlo sive gline z ostanki polžjih lupinic, ki so stare več tisoč let,« dodaja Barbara Vidmar. 

Do Strahomerskih oken se lahko odpravite iz dveh smeri, bodisi od gostišča Kolišče v Lipah bodisi iz vasi Podkraj, kjer si lahko ogledate še cerkvico sv. Janeza Krstnika, pod katero izvira potok Šentjanž. Ne spreglejte zanimivih rimskih kamnov, ki so vzidani v cerkev, in freske iz 15. stoletja z motivom križanja, ki ga spremljata Marija in Janez Krstnik. 

Ogled Barja lahko nadaljujete do Jezera pri Podpeči, ki se ponaša kar z 51 metri globine. Z vodo se napaja iz številnih kraških izvirov na bližnji močvirni ravnici Zajezero, odteka pa skozi podzemni lijak v okoli 300 m oddaljene izvire Hruškega potoka, ki se izliva v reko Ljubljanico. Pogled od zgoraj nam razkrije skoraj povsem okroglo obliko jezera, katerega širina je nekaj več kot 120 metrov. V njem živi več vrst rib, zato jezero privablja številne ribiče. 
 

Pot močvirskih škratov na Mali plac

Za najmlajše obiskovalce Ljubljanskega barja bo brez dvoma nadvse vabljiva škratja dežela, v kateri pa se ne bi smeli dolgočasiti tudi njihovi odrasli spremljevalci. Kot pojasnjuje sogovornica, je pravljična pot, ki poteka od Športnega parka Bevke, nato pa zavije na osamelec Kostanjevica ter se vrne na izhodišče, prava škratja dogodivščina za vso družino.

Cerkev sv. Mihaela v Črni vasi največkrat imenujejo kar Plečnikova cerkev, saj je slavni arhitekt narisal načrte zanjo in sodeloval pri njeni gradnji.

Za lahko pohodno pot, na kateri boste srečali mnoge pravljične osebe, boste potrebovali okoli dve uri, beležko, ki vam bo v pomoč pri reševanju nalog, pa dobite v baru v Športnem parku Bevke. »Ob poti je tudi naravni rezervat Mali plac, kamor dostop ni dovoljen. Ste se vprašali, zakaj ne? Ker si nihče ne želi, da bi škratje ponovno uročili Mali plac, da bi spet postal narobe plac!« razloži Vidmarjeva.

Naj se pomudimo še pri cerkvi sv. Mihaela v Črni vasi. Največkrat jo imenujejo kar Plečnikova cerkev, saj je naš slavni arhitekt narisal načrte zanjo in sodeloval pri njeni gradnji. Leta 2021 so jo uvrstili na Unescov seznam svetovne dediščine, skupaj še z nekaterimi drugimi stvaritvami Jožeta Plečnika.

Čeprav so prvi načrti za cerkev nastali že kmalu po prvi svetovni vojni, je bila zaradi pomanjkanja sredstev pri gradnji v njej prva maša šele leta 1938. Zaradi močvirnih barjanskih tal stoji na 350 pilotih, za njeno izdelavo pa so uporabili materiale iz okolice. Notranjost je skromna, a izredno domiselno urejena ter polna simbolike. Turistični ogled notranjosti cerkve je mogoč le po predhodnem dogovoru.
 

Koliščarji in slovenska tehniška dediščina

Ob omembi kulturne dediščine prav gotovo ne moremo mimo koliščarjev, prvih stalnih naseljencev na Barju. »Arheologi so doslej odkrili več kot 40 ostankov njihovih bivališč na kolih – kolišč. Najbolj poznana so tista pri Igu, saj so bila leta 2011 vpisana na prestižni Unescov seznam.

Podpeško jezero se ponaša kar z 51 metri globine. Z vodo se napaja iz številnih kraških izvirov.

Območje kolišč ob reki Ižici pri Igu, kjer v prvih pomladnih dneh zacvetijo vijoličasto-bele kockaste lepotice, močvirske logarice, lahko obiščete peš ali s kolesom. A ne bodite razočarani – ostanki kolišč so globoko pod našimi nogami, koliščarske najdbe pa si lahko ogledate v katerem od muzejev,« svetuje Barbara Vidmar. 

Za konec pa naj vas popeljemo še na zahodni del Ljubljanskega barja, kjer so ob izvirih reke Bistre v 13. stoletju svoj mir našli kartuzijanski menihi. Kraj, kjer je zraslo samostansko poslopje, so poimenovali Vesela dolina, danes pa si lahko med nekdanjimi samostanskimi zidovi ogledate zbirke Tehniškega muzeja Slovenije.

Še posebej v času poplav je na Ljubljanskem barju zelo čarobno.

Če bi radi spoznavali lokalno kulinariko, stopite le čez parkirišče v Gostilno Bistra, kjer vam med drugim ponudijo tudi slastne vrhniške štruklje.

Po okrepčilu priporočamo še sprehod po bližnji okolici, saj je lahko tudi v mrzlem delu leta naše največje mokrišče zelo čarobno. To še posebej velja v času poplav, ko si z lahkoto predstavljamo, kako je Zorna Kalina iz Jalnovega romana Bobri v deblaku veslala po prazgodovinskem jezeru.
 

Članek je bil objavljen v reviji Gea

Gea spodbuja dejaven življenjski slog in vseživljenjsko radovednost ter navdušuje z aktualnimi raznolikimi temami o dogajanju okrog nas.

Več o reviji Gea > 

Revija Gea avgust 2022
Revija Gea

Naročniki revije Gea imajo 15 % ugodnejšo naročnino.

Menu