Murphyjevi zakoni ljubezni

To je bil moj prvi odziv na pismo Osebe, ki ima 14 let, namišljenega fanta in na blokiranje na Instagramu. Ampak potem sem se malce bolj poglobila v svojo trditev in resnica ni tako enostavna.

Prvič,

ljudje smo narejeni tako, da si slabe stvari temeljiteje zapomnimo kot dobre. Mislim, da je to še en ostanek iz pradavnine. Ko je našo praprapra...babico napadel sabljasti tiger, si je morala zapomniti, naj se mu nikar več ne približuje, ker je nevaren in naslednjič morda ne bo odnesla cele kože (ali obeh nog ali sploh česarkoli). Po drugi strani popoldanski počitek, kopanje v tolmunu in dobro kosilo niso imeli tako hudih posledic, zato so možgani logično več RAM-a rezervirali za slabe stvari. Tako funkcioniramo še danes, zato bi bil moj prvi nasvet tale:

Ko se nam zdi, da nas nihče ne mara in smo kar naprej nesrečni, poskusimo uravnotežiti možgane z razmišljanjem o lepih stvareh, ki so nas kdaj doletele. Vse komplimente, pomežike in objeme, kar smo jih kdaj dobili, stlačimo v en namišljen balon in ga napihnimo. Prav verjetno se bo tehtnica še vedno malo nagibala na žalostno stran, a celotna slika bo vseeno za spoznanje bolj realna.

Drugič,

romantična ljubezen je hkrati potreba po tem, da smo ljubljeni, in spretnost tega, da ljubimo. In kot vsake druge spretnosti se moramo tudi te naučiti. Recimo, da jo primerjamo s plesom. Plesa se ne naučiš tako, da samo gledaš druge, kako plešejo, treba je zavihati rokave, skočiti v vodo, zgrabiti bika za roge, kot se reče. In ne glede na to, kako super plešemo sami, bomo za ples v paru potrebovali nekaj treninga, preden bomo nehali tacati drug drugemu po nogah.

Zato je precej logično, da bo med prvimi najstniškimi poskusi dosti polomij. Pomembno je, da se zaradi tega ne obtožujemo, ampak se učimo iz izkušenj, ne obupamo in poskusimo znova. Vaja dela mojstra, kajne?

Tretjič,

je v bistvu zrcalna slika druge poante. Tako kot sami nehote prizadenemo osebo, ki jo ljubimo, nas tudi ona (on) včasih po nerodnosti pohodi, da vidimo vse zvezde. Vsi se učimo. Ali to pomeni, da moramo mirno prenašati bolečine in krivice? Seveda ne. Je pa zelo pomembno vedeti, da za napake drugih nismo sami krivi, da smo lahko še tako super, lepi, pametni, radodarni in pozorni, pa ne bomo zato nič manjkrat pohojeni. Razumevanje in odpuščanje sta nujna, da lahko poskrbimo zase, zacelimo rane in se v prihodnost podamo samozavestnejši in pripravljeni na lepše izkušnje.

In nazadnje,

primerjanje z drugimi ni še nikogar osrečilo. Vem, v času instant idealov to poslušate od jutra do mraka, a morda ne bo škodilo, če ponovim še enkrat:

Vsak človek je narejen malo po svoje in najhitrejša pot v nesrečo je, da poskušamo biti takšni kot drugi.

Članek je bil objavljen v reviji PIL

Pil, revija za najstnike, prinaša zanimivo branje o tegobah odraščanja, glasbi, filmu, športu, zanimivostih iz Slovenije in sveta in še marsikaj.

Več o reviji >