Jure Pribičevič, Alfakan: Psi so lahko najboljši prijatelji otrokom 

Pred kratkim sta s partnerico Evo Pribičevič izdala knjigo Kako do vzgojenega psa, kjer predstavita metodo pozitivne motivacije. Gre za izjemno preprosto metodo, ki pa vedno deluje, zatrjujeta.
 

Veljate za enega največjih strokovnjakov za vzgojo psov v Sloveniji. Kako in kje vse ste nabirali izkušnje?

Največ izkušenj sem dobil kot vodnik reševalnega psa. Leta 2003 sva z mojim takratnim psom, zlatim prinašalcem Lanom, začela trenirati v klubu vodnikov reševalnih psov Kranj. Hitro sva se učila, opravljala najprej nacionalne, nato mednarodne izpite in pozneje tudi tekmovala. Na svetovnem prvenstvu reševalnih psov sva dvakrat stala na stopničkah. Leta 2010 sem pomislil, da bi te izkušnje prišle prav tudi laikom. Ustanovili smo šolo Alfakan. Izhodiščna ideja je bila, in je še vedno, da ljudje potrebujejo vzgojene, samozavestne in socializirane pse, ki jih lahko vključujejo v svoje življenje. 
 

Kaj vas je navdušilo za delo s psi? 

Psi so mi že od nekdaj blizu. Ko sem bil otrok, nas je pet živelo v majhnem stanovanju, zato si niti nisem upal izraziti želje po tem, da bi imel psa. Se mi je pa ta želja uresničila pri 21 letih, ko sem se zaradi študija preselil v Kranj, kjer sva s takratno punco najemala del hiše. Kupil sem psa in tako se je vse začelo. 
 

Kot vodnik reševalnih psov ste več kot desetletje delovali na iskalnih akcijah v Sloveniji in tujini. Vam je kakšna ostala posebej v spominu?

Najbolj misija leta 2009 po potresu v Indoneziji, kjer smo bili kot del mednarodne enote. Žal smo prišli prepozno in nismo našli nobenega preživelega. V živo se spomnim teh občutkov, kako je delovati na potresnem območju, kjer pošlješ psa v ruševino in samo upaš, da bo prišel ven. Bilo je nevarno, saj je bilo še kar nekaj popotresnih sunkov.
 

Kaj je metoda pozitivne motivacije?

Pri pozitivni motivaciji ni prostora za podkupovanje, permisivnost ali razvajanje psa. Gre za koncept, kjer poskušamo skozi nagrajevanje okrepiti določena vedenja. Tako dosežemo, da pes vaje dela z veseljem in nagrada v bistvu ni več potrebna. Cilj je vzgojiti psa, da dela stvari, ki jih mi želimo, sodeluje z nami in izpolnjuje naša povelja zato, ker mu je to všeč in ne zato, ker mi to zahtevamo od njega ali ga v to silimo.
 

Ali to pomeni, da psa nikoli ne kaznujete?

Pozitivna motivacija pomeni, da namesto kazni uporabljamo preventivo. Pred letom 2004, ko sem jaz šele začenjal, je bilo zelo veliko dela na silo. Iskalo se je napake pri psih – ne le, da si čakal napako, ampak si jo poskušal celo izzvati in psa potem za to napako kaznovati. Do neke mere ta sistem deluje. Naši psi so takrat odlično iskali, ampak ko je prišel pa drugi del, npr. poslušnost na poligonu in premagovanje ovir, kjer se je pokazalo skupno delo z vodnikom, smo bili pa precej slabi. Zamenjati smo morali razmišljanje. Vedno bolj smo začeli uporabljati pozitivno motivacijo, ki je danes osrednji del našega sistema, ni pa edini. Je pa res, da naš sistem izključuje kazen, ker smo ugotovili, da je neučinkovita.
 

Če bi morali izpostaviti en ključni nasvet za vzgojo psov, kaj bi izbrali?

Verjetno bi rekel, da bi ljudje morali najprej delati na sebi in šele potem, ko pridobili dovolj znanja, lahko pričakujejo od psa, da bo lepše ali bolje vzgojen. 

Kaj pa je glavna napaka, ki jo delamo ljudje pri odnosu s psom?

Uf, napak je ogromno, opisujemo jih tudi v knjigi. Največkrat pa sta dve glavni – prva je, da se lastnik s psom ukvarja premalo, ga zapostavlja in zanemarja njegove potrebe. Potem imamo pa drugo skrajnost – človeka, ki pretirava. Ima pet različnih sistemov vzgoje hkrati, jih pomeša med seboj in potem tudi dobi psa, ki je bolj ali manj zmešan (smeh). Mi želimo ljudi naučiti, naj vzgajajo pse po tempu, ki je za psa sprejemljiv prilagojen psu.
 

Do zdaj smo se pogovarjali, kaj vse lahko mi naučimo psa. Kaj pa lahko pes nauči ljudi? 

Ogromno. Vsak pes po mojem pride v naše življenje z namenom in prav vsak nas nekaj nauči. Če tega ne vidimo prej, pa to spoznamo, ko psa ni več. 
 

Kaj vse pes prinese pozitivnega otroku? 

Spet ogromno. Če otrok in žival živita v harmoniji, dobi otrok čisto drugačno popotnico za življenje. Hišni ljubljenček daje otroku tudi strukturo in disciplino, saj je psa treba peljati ven ne glede na vreme in počutje. Predvsem pa otrok v odnosu s psom pridobi neko zelo močno vez. Otroci so pogosto zraven na tečaju in so nemalokrat bolj spretni v odnosu do psa kot njihovi starši. 

Na kaj morajo biti starši pozorni, ko se družini pridruži pasji mladič?

Starši naj se predvsem dobro pripravijo na prihod mladiča. Narediti je treba plan, kupiti ustrezno opremo (ne kupujte preveč) in se že preden pride pes pozanimati, kam ga bomo peljali na tečaj. 
 

Je kakšna pasma, ki bi jo družinam z otroki posebej priporočili in kakšna, ki bi jo absolutno odsvetovali? 

Če želimo večjega psa, sta super družinski pasmi zlati prinašalec in labradorec. Če bi imeli manjšega psa, pa svetujem pudlja, ki je zelo učljiva in nekonfliktna pasma. Tudi mali angleški hrt je super družinski pes. Načeloma velja, da če je bila pasma vsaj približno vzrejena za delo s človekom, je v redu za družinskega psa. Bi pa odsvetoval eksotične pasme, ki so v bistvu zelo samosvoje. 
 

Ali obstajajo pasme, ki nikakor ne gredo skupaj z otroki? 

Težko bi rekel, da obstajajo takšne pasme. Je pa dejstvo, da večji in bolj živahen kot je pes, bolj moramo biti pazljivi. V procesu vzgoje je pomembno, da nikoli ne puščate otroka in psa nenadzorovana. 
 

Ali drži, da so večje pasme prijaznejše od manjših?

Ne drži. Je pa res, da se lastniki manjših psov včasih manj zavedajo, kako pomembna je vzgoja, saj si mislijo: »Ah, saj pes je majhen, kaj pa ga bom jaz zdaj vzgajal.« In taki psi so potem lahko malo bolj problematični. 
 

Če pes zarenči na otroka, kaj bi svetovali staršem?

Svetoval bi, da obiščejo kvaliteten tečaj vzgoje psov in najprej ugotovijo vzrok. Preverite je treba, kako izgleda vsakdan tega psa, in potem narediti vse, da se to ne ponovi. Renčanje je namreč predstopnja tega, da bo najverjetneje prišlo do nesreče. 
 

Z nesrečo mislite ugriz?

Ja, renčanje je predstopnja ugriza. Ljudje se tega ponavadi ne zavejo dovolj hitro. Pes uporablja svoje obrambne mehanizme, opozarja da nekaj ni v redu. Ko mu ne preostane več drugega, je zadnja stopnja ugriz. Takrat se je treba urgentno obrniti na strokovnjaka za pasje vedenje.
 

Poleg dela s psi, kaj vas v življenju še navdihuje?

Uf, veliko stvari. Zelo rad grem v naravo. Včasih sem veliko hodil v hribe, tudi plezal. Uživam v dobri hrani, v športu. Je pa res, da sem tak, da sem v življenju v različnih obdobjih izrazito osredotočen na eno stvar in tista stvar zavzame večino mojega življenja. In v zadnjih 15 letih so to psi. 
 

Radi berete?

V bistvu ne berem preveč rad, zelo rad pa pridobivam znanje iz knjig. Doma jih imam ogromno, veliko je tudi takih, ki jih še nisem prebral. Vsak mesec kupim kar nekaj knjig z različnih področij, in trudim se, da bi vsak dan vsaj malo bral. Čeprav mi ne uspe vedno, knjige zelo cenim, saj so močno obogatile moje življenje na vseh področjih. 
 

Nam zaupate, kaj je trenutno na vašem bralnem seznamu?

Prva, ki sem jo že začel brati, je knjiga Echarta Tolleja Živeti v sedanjem trenutku, druga pa je Things Hidden Since the Foundation of the World.