Unovčite BON21 za knjižna darila v trgovinah Mladinske knjige

Unovčite BON21 za knjižna darila v trgovinah Mladinske knjige

Dežela orlov

Tirana: barvita pročelja, blatna dvorišča.

Marsikje po Evropi imajo Albance za nekoliko poseben, če ne celo eksotičen narod. Ne uvrščajo se v nobeno prevladujočo skupino, torej niti med germansko, romansko ali slovansko prebivalstvo. Ilirsko pleme, ki so mu nekoč pripadali Albanci, se je skozi tisočletja uspešno izogibalo vsakršni asimilaciji oziroma raznarodovanju. 

V naših krajih pa jih poznamo kar dobro. Že pred desetletji, v času Jugoslavije, so prišli v Slovenijo, resda ne iz Albanije, ki je bila zelo izolirana država, temveč s Kosova in Makedonije, kjer prav tako živijo. Povsod v večjih krajih so odpirali majhne slaščičarne in moji zgodnji spomini na njih so zato zelo »sladki«. Že kot otrok sem se zaljubil v odlične baklave, ki jih je znal pripravljati gospod Zečiri, lastnik slaščičarne v moji domači Idriji, in priznam, da ljubezen do te sladice še vedno traja. Čeprav so baklave, tulumbe in lokum »izumili« osmanski Turki, so jih albanski izdelovalci slaščic posvojili in razširili po Balkanu. Tako kot tudi priljubljene kebabdžinice ali majhne pekarne z okusnim burekom. 

Zato je verjetno razumljivo, da med svojim prvim obiskom Albanije, med jutranjim sprehodom po glavnem mestu Tirana, nisem zavil v muzej, temveč sem v uličici blizu središča mesta najprej poiskal simpatično slaščičarno in si ob okusni kavi privoščil nekaj domačih sladic. Tako sem začel spoznavati prestolnico dežele, ki je dolga desetletja pomenila pojem zaprte, samozadostne in nerazvite države. V času režima Enverja Hoxhe (priimek se prebere Hodža) v drugi polovici 20. stoletja je bila Tirana tudi na videz sivo in dolgočasno mesto, polno škatlastih stavb, uniformno zgrajenih ulic ter velikih, brezdušnih trgov. Leta 2000, ko je postal župan mesta Edi Rama, ki je sedanji predsednik države, pa je mesto začelo dobivati novo podobo. 
 

Če je župan slikar …

Župan je dal razširiti ulice, uredil je parkovne površine ter strugo rečice Lane, ki teče skozi Tirano, odstranil zanemarjene kioske ter podrl številne, na črno zgrajene objekte v mestu. Najbolj vidna sprememba se je pokazala na pročeljih številnih hiš, blokov ter upravnih zgradb v središču mesta. Morda zato, ker je Edi Rama tudi sam po izobrazbi slikar, je sklenil mesto ozaljšati z neverjetnimi barvnimi kombinacijami. Nekatere stavbe so zdaj črtasto obarvane z rdečo, modro in zeleno, druge imajo vzorce, ki se razprostirajo po celotnem pročelju. Vendar umetelno poslikane fasade hiš, ki se jih ne bi sramoval niti slavni Piet Mondrian, komaj za silo skrijejo blatna dvorišča in za pisanimi pročelji blokovskih naselij kaj hitro odkriješ preperele stene in razpadajoča stopnišča z odpadlim ometom. Da o problemih z električno napeljavo, kanalizacijo in vodovodom niti ne govorimo. Morda ravno zato projekt barvne preobrazbe Tirane med domačini ni nikoli povzročil velikega navdušenja. 

Mnogo Albancev je razseljenih po Evropi in drugih državah sveta. V svoji domovini, ki je ena najrevnejših dežel stare celine, mladi nimajo posebno obetavne prihodnosti.

Mnogo Albancev je razseljenih po Evropi in drugih državah sveta. V svoji domovini, ki je ena najrevnejših dežel stare celine, mladi nimajo posebno obetavne prihodnosti.

Albanci 21. stoletja na obdobje zaprtosti svoje države večinoma gledajo kot na morečo prazgodovino. Tujec, ki danes obišče Albanijo, pa pogosto ostaja, blago rečeno, zmeden, in najbolje je, če se pripravi na kulturni šok, pravzaprav vrtiljak. Popoldanski živžav v mestnih parkih, kulinarična ponudba v restavracijah ali večerni utrip v priljubljenih lokalih se v Albaniji danes ne razlikujejo kaj dosti od večjih evropskih mest. Številne prodajalne mimoidoče vabijo z najnovejšo italijansko modo, erotičnim perilom ali sodobno računalniško in glasbeno tehniko. 

Elegantno nališpane damice se spotikajo ob razcapane in malodušne berače, ali pa se vozijo v najnovejših mercedesih, ki se med prehitevanjem konjskih vpreg izogibajo globokim kotanjam na cesti. Poletni utrip na mestnih ulicah in trgih še najbolj spominja na kombinacijo azijske tržnice, španske sieste in balkanskega brezdelja. Vonjave pečene koruze se mešajo z okusi različnih vrst tradicionalnega bureka ali kebaba. In če se poleg tega do sitega najeste izjemno okusnega sladoleda, tulumb ali šendetlie (tradicionalna albanska torta, narejena iz medu in orehov), vam podjeten domačin »proda« tudi vašo težo. Za nekaj lekov vas namreč lahko stehtajo kar na ulici.
 

Albanski konjak

Srce Tirane je velik, prostran trg (njegova površina je kar 40.000 kvadratnih metrov), ki je dobil ime po albanskem narodnem heroju Gjergju Kastriotiju Skënderbeuju, pri nas imenovanem Skenderbeg. Na tega vojskovodjo, borca za osvoboditev Albanije izpod Turkov ter verjetno najpomembnejšo osebo v zgodovini države, nas na trgu opozarja njegov mogočni konjeniški spomenik. Skenderbeg je dal tudi ime okusnemu albanskemu konjaku, ki je morda eden najbolj poznanih izvoznih artiklov te dežele. Sestavine konjaka so zelo različne, od izvlečka gorskih rastlin, predelanega sadja, etilnega alkohola do cvetnega medu, karamele in destilirane vode. Slavno aromo dobi tudi zaradi večletnega staranja v hrastovih sodih.

Albanci so zelo ponosen narod. Radi poudarijo, da so tudi v času večstoletne turške okupacije ohranili svoj nacionalni ponos in se niso nikoli pustili asimilirati.

Pravzaprav niti ne vem zakaj, ampak po ogledu Tirane me je pičila romantična ideja, da bi spoznal tisto »pravo«, neokrnjeno Albanijo, kjer ljudje še gojijo živino, delajo na poljih, prebivajo v tradicionalnih hišah in si zjutraj nadenejo narodne noše. Le kje drugje bi jih lahko našel kot v odmaknjenih pogorjih južne Albanije. V Tirani sem se torej usedel na vlak, se nekaj ur vozil do neznanega mesteca, nadaljeval pot z razmajanim avtobusom do majhnega naselja, se popeljal z lokalnim kombijem proti oddaljeni vasici, tam pa po naključju našel človeka, ki me je za pošteno ceno zapeljal s svojim terenskim vozilom v hribe. 
Po dveh urah tresenja in ropotanja po nekakšnem kolovozu sva prispela do skupine hiš, ki bi jim komaj še lahko rekli vas.

Vendar so ovce in koze na skalnatih pobočjih, oslički v hlevih, kamnite strehe hiš in nekaj skrajno začudenih domačinov pričali, da sem našel, kar sem iskal. Albanijo, pozabljeno od boga in ljudi. Po strmi stezici je prijahal mlad pastir na muli. Dvignil sem fotoaparat, da bi ovekovečil zanimiv prizor, ko sem zaslišal še predobro znan zvok. Fantu je v žepu zazvonil mobitel! 

Osuplo sem ga pogledal, on pa se je sramežljivo nasmehnil in dvignil telefon. Iz popotne torbe sem vzel svoj pozabljeni mobitel, ga vključil in pogledal na zaslon. Moč signala je segala pod sam vrh. Ideje o nekakšnih skritih, tradicionalnih in nedotaknjenih območjih Albanije so tako kaj hitro izpuhtele, sem pa vsaj dobil verjetno najbolj prepričljiv prikaz velikih sprememb, ki jih je »dežela orlov« doživela v zadnjem desetletju.

Na glavnem mestnem trgu Tirane, imenovanem po vojskovodji Skenderbegu, lahko občudujemo kar nekaj zanimivih stavb, med drugimi stavbo Narodnega gledališča, opere in baleta, stolp z uro iz leta 1822, mošejo bega Ethema, Narodni muzej in še kaj.

Na glavnem mestnem trgu občudujemo več zanimivih stavb, med drugimi Narodno gledališče, opero in balet, stolp z uro, mošejo bega Ethema, Narodni muzej in še kaj.

Simbol Albanije in Albancev je orel, zakaj pa je prav ta mogočna ptica pristala na njihovem grbu in zastavi, obstaja več različnih zgodb. Najbolj znana in razširjena pripoveduje o mladem fantu, ki je nekoč odšel na lov v visoka albanska pogorja. Opazil je temno senco, in ko se je ozrl v nebo, je zagledal največjega orla, kar jih je kdaj videl. Orel je krožil nad njim in v kljunu nosil mrtvo kačo. Kmalu je pristal na bližnji skali, kjer ga je v gnezdu čakal orlič. Predenj je izpustil kačo in se nato spet dvignil v višave. Mladenič je priplezal do gnezda in opazil, da kača še ni mrtva. Na lok je nastavil puščico in v trenutku, ko je hotela kača zasaditi svoje strupnike v malega ptiča, jo je pogumni fant z dobro namerjenim strelom pokončal. Nato je vzel orliča in se napotil v dolino. 
 

Mladenič in orlič

Nenadoma je nad seboj zaznal plahutanje mogočnih kril in zaslišal glas veličastne ptice: »Zakaj si mi ugrabil mladiča?« »Nisem ti ugrabil mladiča,« je odgovoril mladenič: »Rešil sem mu življenje in ga obvaroval pred strupeno kačo, ki je ti nisi pokončal. Zato pripada meni in ga bom odnesel domov.« »Vrni mi otroka,« ga je prosil orel, »in za nagrado ti bom dal ostrino mojih oči in silno moč mojih kril. Postal boš nepremagljiv in nosil boš moje ime!«

Fant je vrnil malega orliča, in ko je ta odrastel, je vedno letal nad fantom, ki je postal izkušen lovec in pogumen vojščak. S svojim lokom je pokončal številne gozdne zveri, z mečem pa ubranil deželo pred sovražniki in zavojevalci. Orel ga je neprestano spremljal, pazil in vodil.

Hrabrega mladeniča so prebivalci izvolili za svojega kralja in ga imenovali Shqipëtar, kar pomeni orlov sin (pri nas to besedo napišemo in izgovarjamo kot Šiptar), njegovo kraljestvo pa je postalo znano kot Shqipëria ali dežela orlov. Beseda shqipe ali shqiponjë je namreč albanski izraz za orla. Simbol kraljestva, ki je danes viden na albanski zastavi, je črni orel z dvema glavama na rdeči podlagi. Dve glavi na orlu simbolizirata sever in jug oziroma dve etnični skupini Albancev, Gege, ki živijo na severu, in Toske, ki naseljujejo južne kraje. 

Pročelja stanovanjskih in poslovnih stavb v središču Tirane so pravi kalejdoskop barv, vendar za njimi kaj hitro naletiš na preperele zidove, blatna dvorišča in zanemarjene prostore.

Kljub porodnim krčem mlade demokracije ima ta dežela kar nekaj privlačnih območij, ki vsako leto privabijo vse več obiskovalcev. Južna Albanija meji na turistično Grčijo, le streljaj je oddaljena od otoka Krf, tudi Italija je dokaj blizu. Čudovita in pogosto še neokrnjena obala Jonskega morja, predvsem med mestoma Vlore in Saranda, kar kliče po lenobnih počitnicah, ki jih lahko popestrimo z obiskom enega najpomembnejših svetišč nekdanje antične Grčije, znamenite Apolonije. Mesto Apolonija je stalo na desnem bregu reke Aous. Ustanovili so jo grški kolonisti s Krfa in Korinta v začetku 6. stoletja pr. n. št., in sicer na območju, kjer so prvotno živela ilirska plemena. Pozneje, v rimskem obdobju, je bila v mestu tudi sloveča filozofska šola. 
 

Arhitekturni ostanki

Če pa nas bolj zanima čas večstoletne turške oblasti v teh krajih, nam Albanija tudi lahko postreže z nekaj biseri. Most Mesi, ki se dviga nad reko Kir, je približno 5 km oddaljen od Skadarskega jezera in je eden lepših arhitekturnih ostankov minulih časov. S svojimi 108 metri dolžine, več kot 12 metri višine in kar trinajstimi loki je eden najdaljših mostov nekdanjega turškega imperija. Morda ni tako slaven, kot sta npr. mostova v Mostarju ali Višegradu, vendar je, čeprav že nekoliko razpada, s svojimi gladkimi kamni in kamnitimi ploščicami ohranil podobo »pristnosti«, ki je še niso načele rekonstrukcije, komercializacija ali množični turizem. 

Tudi slikovitima mestoma Berat in Gjirokastra je do današnjih dni uspelo ohraniti starodavno kamnito arhitekturo, med katero je tudi čas dobesedno »okamenel«. Ozke ulice, strma stopnišča, mogočna obzidja, tu in tam kakšna mošeja, predvsem pa znamenite kamnite strehe, ki se naslanjajo na lesene tramove, razkrivajo umetnost in veličino nekoč pomembnega otomanskega imperija. 

Tu in tam boste po Albaniji morda še naleteli na majhne, odmaknjene vasice, ki so poskušale ubežati sodobnemu času, a jim ni ravno uspelo. Sodobni razvoj, tehnologija, komunikacije in napredek so se že dotaknili tudi najbolj skritih krajev v deželi.

Tu in tam boste po Albaniji še naleteli na odmaknjene vasice, ki so poskušale ubežati sodobnemu času, a jim ni ravno uspelo.

Gjirokastra se ponaša z več kot 200 hišami, ki so razglašene za kulturni spomenik. Nekatere so čisto majhne, že precej razpadle, druge so prave obnovljene palače. Podjetni lastniki so jih tu in tam spremenili v hotele. Kot kakšen zaščitniški varuh bdi nad mestom veličastna trdnjava, ki s svojim masivnim obzidjem kljubuje naravi, času in ljudem. Od njene postavitve v 14. stoletju do danes se je med njenimi zidovi sprehajalo mnogo pomembnih vojskovodij.

Tradicionalni mestni arhitekturi pa pravzaprav dodajo svoj pečat dobrodušni domačini, ki vsak večer, ob obvezni skodelici kave ali čaja, posedajo pred številnimi kavarnicami in premlevajo dnevne dogodke. Občasno pade tudi kakšna partija kart ali domin. Predvsem je zelo sproščen občutek, da mesto še vedno pripada njegovim prebivalcem in ne turistom. V najstarejšem delu Gjirokastre so ohranili tudi mnogo majhnih, slikovitih delavnic, kjer vam vešči rokodelci popravijo čevlje, sešijejo srajco ali hlače, vas ostrižejo ali zamenjajo pokvarjen kolešček v uri. Zaradi vsega bogastva, ki ga skriva v svojih nedrih, je bilo mesto leta 2005 nagrajeno z vpisom na Unescov seznam svetovne dediščine. 
 

Posebne sorte diktator

Enver Halil Hoxha je vladal Albaniji vse od druge svetovne vojne do svoje smrti leta 1985. Bil je prav posebne sorte diktator. Zaradi neustavljive želje po oblasti in moči zapade sicer marsikateri svetovni voditelj v patološko preganjavico in dobi velik strah pred opozicijo, vojsko, ljudstvom ali celo svojimi najbližjimi sodelavci. Enver Hoxha pa je bil prav izrazit primer bolestne paranoje in sovraštva do vsega preostalega sveta, celo do neposrednih sosedov. Albanija je šele leta 1987 uradno »končala« II. svetovno vojno z Grčijo. Tudi z zmernejšo komunistično Jugoslavijo je bil Hoxha na bojni nogi, češ da ima do Albanije »protimarksističen in šovinističen odnos«. Njegova politika je sledila trdemu stalinizmu s primesmi maoizma. O zahodnih državah je razmišljal kot o leglu kapitalističnega zla, vendar se je zaradi raznih političnih razlogov razšel tudi s Sovjetsko zvezo in Kitajsko. Zato je Albanija potonila v dolgoletno izolacijo in gospodarsko nazadovanje in je bila praktično odrezana od zunanjega sveta.

Staro mestece Berat ob reki Osum je ohranilo svojo edinstveno arhitekturo več civilizacij, ki so skozi zgodovino sobivale v mestu. Zato je bilo leta 2008 vpisano na Unescov seznam spomenikov svetovne dediščine v Evropi. 

Staro mestece Berat ob reki Osum je ohranilo svojo edinstveno arhitekturo. Leta 2008 je bilo vpisano na Unescov seznam spomenikov svetovne dediščine v Evropi.

Prav posebna oblika Hoxheve preganjavice se je začela leta 1967, ko se je navdušil nad politiko t. i. bunkerizacije. Neprestano je bil obseden z idejo napada, ki naj bi ga na njegovo državo načrtovale Jugoslavija ter članice Varšavskega in Nato pakta. Zato je izumil koncept ljudske vojne, nekakšnega splošnega ljudskega odpora, kjer bi se proti sovražniku uprli in borili vsi prebivalci. Tako so že majhne otroke v šolah učili, da morajo biti pozorni na zunanje in notranje sovražnike, od dvanajstega leta dalje pa so sodelovali pri vojaških vajah, se postavili v najbližji bunker in tako »odganjali napadalce«.
 

Bunkerji namesto stanovanj

Do leta 1986 so v takratni Ljudski socialistični republiki Albaniji zgradili ogromno večjih ali manjših bunkerjev. Našel sem podatek, da jih je bilo kar 173.371, kar pomeni 5,7 bunkerja na kvadratni kilometer! Gradili so jih na vseh mogočih lokacijah, od mestnih ulic, vasi, pašnikov, gozdičkov, vinogradov, parkov do plaž, gorskih prelazov in celo pokopališč – skoraj na vseh mestih, ki jih je bilo mogoče braniti. Manjši so bili postavljeni v linijah, žarkasto razporejenih okoli velikega komandnega bunkerja, ki je imel stalno posadko. Poveljniki velikih bunkerjev bi komunicirali s svojim nadrejenim po radiu in s člani manjših bunkerjev s pomočjo vizualnih signalov, ki jih je bilo mogoče videti skozi reže. Najštevilnejši so bili majhni betonski bunkerji s kupolo, postavljeni dovolj globoko, da je lahko v notranjosti stal eden ali morda dva vojaka.

Najbrž ni treba posebej poudarjati, da bunkerji nikoli niso služili svojemu namenu. Njihova gradnja je močno izčrpala že tako načeto albansko gospodarstvo. Izračunali so, da bi sredstva, uporabljena za gradnjo, zlahka odpravila kronično pomanjkanje stanovanj v Albaniji.

Po padcu Hoxhovega režima so večino bunkerjev preprosto opustili, le nekatere so uporabili kot prostore za živali ali kot skladišča. Vendar občasno še vedno razburjajo javnost. Leta 2004 so albanski uradniki odkrili pozabljeno zalogo 16 ton iperita in drugega kemičnega orožja v nezavarovanem bunkerju le 40 kilometrov od Tirane. Danes se porajajo številni predlogi, kaj storiti z zapuščenimi bunkerji. Predlogi segajo vse od mladinskih prenočišč in kioskov do čebelnjakov ali gojilnic gob. Kar nekaj bunkerjev je našlo bolj kreativne namene. V obalnem mestu Drač so bunker na plaži preuredili v restavracijo Bunkeri, bunker v Gjirokastri pa je postal priljubljena kavarna. 
 

Članek je bil objavljen v reviji Gea

Gea spodbuja dejaven življenjski slog in vseživljenjsko radovednost ter navdušuje z aktualnimi raznolikimi temami o dogajanju okrog nas.

Več o reviji Gea

Gea, julij 2021
Revija Gea

Naročniki revije Gea imajo 15 % ugodnejšo naročnino.

Menu