Čez Ojstrico na Korošico

Te besede so me tistega poletnega dne spremljale na Ojstrico (2350 m), najvzhodnejši markantni vrh glavne gorske verige Kamniško-Savinjskih Alp. Ne spomnim se, zakaj, a v preteklosti sem do te gore z nezgrešljivo piramidasto obliko razvila precej hladen odnos, ki je temeljil na strahospoštovanju. Ko sem jo opazovala od daleč, se mi je vedno zdela precej nedostopna oziroma rezervirana samo za resnejše gornike. Drži, zelo zahtevna Kopinškova pot, ki doseže vrh s severne strani, zagotovo ni za neizkušene planince, z južne strani pa je Ojstrica bolj »topa«. 

Verjetno sva se ravno zaradi mojih zmotnih predstav spoznali tako pozno. Zdaj seveda vem, da je bil čas ravno pravi, in tudi snidenje ob zelo gostoljubnem sprejemu na zašiljenem vrhu je bilo izredno prijetno. Škoda le, da me je Tomaž neusmiljeno preganjal, da morava dol, sicer bi si z novo prijateljico privoščili vsaj malce daljši »klepet«, pa čeprav v tišini. Brez slabe vesti bi opravljali njene strme sosede in ocenjevali, katera je najlepša, bolj ali manj dostopna, pa še kaj. Ampak priznam, ko gre za vreme v gorah, je Tomažev pesimizem, ki temelji na bogatih taborniško-planinskih izkušnjah, običajno precej realen, tako da mu zaupljivo sledim.

Petdeset odtenkov sive

Vremenska napoved za najin dobrih sedem ur trajajoči pohodniški krog ni bila najbolj ugodna, zato je bilo treba vstati »sredi noči«, da naju popoldne ne bi presenetil kakšen neugoden preobrat. Že vožnja do izhodišča na Ravnem polju oz. planini Podvežak, skriti nekje na sredini zračne razdalje med Kamniško Bistrico in Lučami, je trajala »celo večnost«. Z relativno strme in ozke vijugaste ceste, ki je zaradi del zahtevala daljši makadamski obvoz, sva zavila na še ožjo, ki se je zdela kot mozaik asfaltnih prevlek v 50 odtenkih sive, in ko sva že mislila, da sva nekje na koncu sveta, so naju smerokazi usmerili na ozko stransko cesto, ki se je kmalu spremenila v makadamsko in po kateri sva se mimo posameznih gorskih kmetij vozila še dodatnih 25 minut. Ne bi se mogla bolj strinjati z Einsteinovim razmišljanjem o relativnosti časa. Tudi pred turo in po njej.

Kljub vsemu sva bila (relativno) zgodnja; parkirišče je bilo skoraj prazno. Do simpatične lesene pastirske koče na vrhu planine Podvežak (1564 m), kjer sva prvič stopila iz gozda, sva se že dobro ogrela. Prvi omembe vreden klanček in še napol speča živina sta naju pospremila čez gozdno mejo in že so se nama med ruševjem odprli prvi razgledi na okoliška zeleno-bela pobočja in manj znane kopaste vrhove (Deska, Tolsti vrh, Dleskovec …), dosegljive večinoma le po brezpotjih ali neoznačenih stezah. Vrhove ločujejo kotanje, vrtače, pa tudi večje doline, ki so jih kmetje izkoristili za planinske pašnike (planine Vodole, Jezerca, Podvežak, Ravne, Molička planina …). Priljubljena med turnimi smučarji

Pot naju je vodila po Dleskovški planoti ali Veži – samotnem, prostranem visokogorskem kraškem svetu med 1500 in 2100 metri nad morjem, za katerega so značilna tudi brezna, ki sva jih lahko opazovala kar neposredno s poti. Razgibana pokrajina, prepredena s številnimi stezicami, je zelo priljubljena med turnimi smučarji. Tudi nama je bilo všeč, da se steza izmenično dviga, za nekaj korakov zravna, nekoliko spusti, pa spet bolj strmo dviguje in tako vse do Sedelca (1900 m), kjer sva se morala odločiti, ali se bova na vrh povzpela po grebenski poti čez Malo Ojstrico (2013 m) ali po strmejši mimo pogorišča Kocbekovega doma na Korošici (1808 m). Pravzaprav sem že doma nedemokratično izbrala prvo oziroma krožno pot v nasprotni smeri urnega kazalca.

Kmalu nad Sedelcem sva srečala prvega pohodnika, žilavega gorskega reševalca, ki se je že vračal v dolino.

Na začetku grebena Male Ojstrice naju je za trenutek zamikal odcep do  približno 150 metrov nižje ležeče Moličke planine, a sva se zadovoljila le s pogledom navzdol proti tamkajšnji idilični kapelici sv. Cirila in Metoda ter Kocbekovemu zavetišču, prvi slovenski planinski postojanki v Savinjskih Alpah, poimenovani po Franu Kocbeku, pobudniku in organizatorju planinstva v Kamniško-Savinjskih Alpah. Odprta je bila leta 1894, le mesec dni za Orožnovo kočo pod Črno prstjo, ki velja za prvo slovensko planinsko kočo. 

Pod grebenom Male Ojstrice sva naletela na trojico planincev z avstralskim ovčarjem na straži. Ob odsotnosti Jagi in Flyja, ki sva ju tokrat pustila doma, me je naključna pasja družba tako zaposlila, da sva s Tomažem spregledala sicer neizraziti vrh Male Ojstrice, ki je le nekaj metrov nad stezo. Nadaljevala sva po grebenu oziroma tik pod njim naprej proti vrhu, proti kateremu so se začeli valiti sumljivi oblaki, megla iz doline pa se je zdela vse višja. »Joj, menda se ne bo vse zaprlo ali začelo celo deževati, še preden prideva gor?!« mi je rojilo po glavi, »nevihte ali goste megle si tu res ne želim doživeti.« 

Z neprespanim in nič kaj olimpijsko razpoloženim sopotnikom sva se strinjala, da je najbolje, da se nič ne obirava, a sva si med strumnimi koraki vseeno privoščila nekaj kratkih postankov za razglede, zlasti proti vrhu, navzdol proti planini Korošici ter na severno stran v Logarsko dolino in Robanov kot, saj nisva imela nobenega zagotovila, da bodo za to še priložnosti na vrhu. Zmernim naklonom med prečenjem pobočja so sledili strmi vzponi navzgor proti grebenu, že skoraj na vrhu pa še pogled skozi naravno okno in izpostavljena poslastica, ki ni za vrtoglave, saj zahteva nekaj zbranosti in poplezavanja. 

Čudoviti 360-stopinjski razgledi

Meglice in oblaki so nagradili najin trud. Vrh sva dosegla v soncu, tudi veter ni bil omembe vreden, 360-stopinjski razgledi pa čudoviti. A čakal naju je še strm sestop na Korošico, meglena zavesa pa se je vztrajno zapirala. Ko sva se med sestopanjem kakšnih 200 metrov nižje ozrla navzgor, vrha ni bilo več videti, zato pa je bil toliko lepši pogled na sosednjo Planjavo, šarmantnega Lučkega Dedca ter nenavadno prostrano in ravno planino Korošica, na kateri je do jeseni 2017 stal Kocbekov dom, ki pa je 20. oktobra tega leta pogorel do tal. Taka nesreča se je na tem mestu zgodila pravzaprav že drugič: pet let po odprtju (1876) je zgorela tudi prva koča, ki jo je postavilo Nemško-avstrijsko planinsko društvo. Že naslednje leto so jo nadomestili z novo. Po 1. svetovni vojni jo je prevzela savinjska podružnica Slovenskega planinskega društva in jo podobno kot zavetišče na Molički planini poimenovala po svojem prvem načelniku Franu Kocbeku.

Ob najinem obisku je bilo na Korošici kljub soboti na višku sezone vse tiho in mirno, le kravji zvonci so poskrbeli za zvočno kuliso žalostnega prizora – golih zidov pogorelega Kocbekovega doma. Arhitekturni načrti za novega so sicer pripravljeni in moram reči, da so mi res všeč, vendar do nadaljnjega ostajajo zatočišče za planince le trije kontejnerji, pa še to samo v poletni sezoni. Na Korošici se takrat pase tudi živina, ki vsako leto avgusta delček pašnika odstopi nogometašem. Na najvišje ležečem igrišču pri nas namreč že od leta 1996 vsako leto poteka turnir v malem nogometu.

Preko Korošice sva se vrnila na Sedelce, od koder sva se vračala na izhodišče po isti poti. Če se nama je zdela vožnja nazaj grede krajša kot zjutraj, pa bi za pešačenje lahko rekla ravno nasprotno. Morda se nama je zdelo daljše, ker sva »bežala« pred dežjem. 100-odstotno uspešno! 

Članek je bil objavljen v reviji Gea

Gea spodbuja dejaven življenjski slog in vseživljenjsko radovednost ter navdušuje z aktualnimi raznolikimi temami o dogajanju okrog nas.

Več o reviji Gea >