V namišljenem digitalnem svetu

Po učiteljičinem uvodu so otroci opisovali svoje supermoči. Večina otrok je kot primere svojih izbrala opise področij, kjer so dobri. Tako so npr. fantje pogosto povedali, da jim gre nogomet, karate, tek, tudi kuhanje. Deklice so opisovale, da so dobre v kuhanju, pečenju, risanju, ustvarjanju s papirjem, baletu. Morda sta dva ali trije otroci od petindvajsetih znali opisati svojo dobro lastnost, kot je npr. prijaznost, rad pomagam, dobro poslušam, sem natančen.

Supermoči

V omenjenem pogovoru z otroki je posebej izstopal eden od dečkov. Ob besedi supermoč je opisoval, da je on močan in vedno premaga tistega, ki ga napade. Ko je z opisom nadaljeval, smo prisotni odrasli opazili, da je v svetu igric in sploh ni z nami v šoli, v krogu s sošolci in pri našem pogovoru. Učiteljica ga je prijela za roko in ga s tem povabila v prostor s sošolci, k pogovoru in ga opomnila, da ni v igrici. 

Pa je še kar nadaljeval s samogovorom in je sploh ni slišal. Šele s stiskom roke in prošnjo, da pove, katere supermoči sošolcev se spomni in o čem so njegovi prijatelji pravkar pripovedovali, se je otrok odklopil od svojega namišljenega sveta in se vključil v pogovor. Znal je celo ponoviti besede nekaterih sošolcev in uspelo mu je  prepoznati dve svoji dobri lastnosti.

Zemlja kliče

Zakaj izpostavljam ta dogodek? Ker ob pogovorih z učenci in opazovanju pouka na različnih šolah v vsakem razredu opazim otroke, ki ne zmorejo biti tam, v prostoru s sošolci, prijatelji, temveč ostajajo v namišljenih digitalnih svetovih. Ti otroci prihajajo pogosto v konflikte z drugimi, ko vedenje svojih junakov iz digitalnega sveta uporabljajo pri odnosih v realnem svetu. Tako se njihovi vrstniki prelevijo v sovražnike, ki jih morajo »premagati«. Neopremljeni za bivanje v tem svetu so ujeti v začaran krog konfliktov, nezadovoljstva, neuspeha in so nesposobni graditi pristne odnose.

Neartikulirano izražanje

Zaradi premalo pogovora z drugimi imajo nerazvit govorni aparat (ne znajo izgovarjati črk r, j, l), imajo slab besedni zaklad, njihova komunikacija, tako z vrstniki kot odraslimi, je odsekana in groba, izražanje neartikulirano. Pogosto potrebujejo tudi pomoč logopeda. Starši jih prepoznavajo kot trmaste, neubogljive, včasih že nasilne pri petih ali šestih letih starosti. Slab besedni zaklad vpliva na njihovo učenje pisanja in branja. Oboje pa ima močan vpliv na učni uspeh. 

Priložnost za odkrivanje pasti

Namen prispevka ni kritizirati starše, temveč opozoriti na sicer odlične varuške – telefone in tablice. Na kratek rok delujejo in imamo starši mir pred otroki, dolgoročno pa prinašajo več težav, ko nas otrok sploh ne sliši več oz. postaja nemogoč, na trenutke neobvladljiv. Če jih imamo radi, jim bomo zato odrekli napravice, zlasti uporabo, kadar nismo prisotni. Naša prisotnost ob igrici ali risanki je lahko del povezovanja, razvijanja besednega zaklada otrok, priložnost za odkrivanje pasti in priložnost za skupno preživljanje časa.

Učitelji, ki si vzamejo čas za take pogovore v šoli, so otrokom in staršem v podporo pri učenju in razvoju drugačnega vedenja, zato so pomemben steber zdrave družbe. Tak čas in pogovor je pomembnejši od vsakega cilja v učnem načrtu in vsake strani rešenega delovnega zvezka.

Članek je bil objavljen v reviji Pogled

Pogled o različnih vidikih vzgoje in starševstva piše poglobljeno, tehtno in praktično. Zaupanja vredne vsebine pišejo znani slovenski strokovnjaki z različnih področij.