Kakovostne zvočnice in e-knjige na: logo

Kakovostne zvočnice in e-knjige na: logo

Šola v fotofinišu

A še kdo med vami misli, da je šolski koledar TOTALNO zgrešen?? 

Imam teorijo, da je bil tisti, ki ga je sestavljal, ljudomrznež, robot ali človeška ribica (pa sicer nič slabega o slednjih).

Da načrtuješ večino testov, spraševanja, domače naloge in snovi, ki je bila pretežka, da bi z njo začeli, za konec šolskega leta, ko je vendar vsakomur, ki ni ljudomrznež, robot ali človeška ribica, jasno, da dolgi, sončni dnevi kličejo k marsičemu, samo k učenju ne – no, za to moraš biti pač malo trčen ali pa, kot rečeno, resnično sovražiš ljudi, živiš brez občutkov ali ostajaš slep za dnevno svetlobo. 

Povejte mi, prosim: kako naj hkrati razmišljam o šoli, ocenah, končnem izletu, šolskem plesu, pižama partiju pri Klari Jasni, posedanju v parku, oprezanju za Tomom in prebolevanju Luke?! Saj me bo pobralo, če se bom sekirala za vse to.
In sekirati se moram, to je menda jasno. Učiteljem se je zmešalo, vsi bi radi, da kar naprej nekaj preverjamo. Še telovadba ni več samo miganje, ampak je postala testiranje za športni karton (kar je še huje kot odbojka ali med dvema ognjema, ker moraš pred celim razredom stopiti na tehtnico in zaplahutati s kožno gubo). »Če ste se sproti učili, bo šlo,« pametujejo ljudje, ki so jim leta opravljanja pedagoškega poklica očitno naredila izjemno škodo glede zmožnosti razumevanja sveta zunaj šolskih zidov. Kdo pa se še sproti uči, lepo vas prosim. Kot da imaš potem, ko narediš domačo nalogo, povadiš klavir, končaš tečaj francoščine in poješ večerjo, sploh še kaj časa ali volje za ponavljanje snovi šestih predmetov, ki si jim že itak namenil četrtino dneva. Niti pod tuš se ti ne da! 

Ampak zdaj ni druge, kot da se učim. Čeprav je zunaj sonce. Čeprav sem se odločila, da špricam francoščino. Čeprav mi ne Tom ne Luka ne omogočata, da bi kaj dosti časa izgubila z njima. Zadnjič sem biologijo pisala tri, matematiko pa komaj štiri in mami mi je rekla, da je vrag vzel šalo (kot da je bila kdaj smešna). Dobila sem tudi minus pri angleščini, ker nisem imela naloge, in se za las izognila blamaži pri zgodovini (ravno je zazvonilo, ko me je učiteljica poklicala k tabli – sploh nisem vedela, da misli spraševati). Jaz pa sem bila ja zmeraj odlična učenka in od teh ocen bo odvisna vsa moja prihodnost. 

Resno? Ne samo, da ne bom imela fanta (izgubila sem vsako upanje), tudi nobene pametne službe ne bom dobila, ker bom imela biologijo tri?!
 

Še več, še bolj

Mogoče zveni, kot da mi za vse skupaj dol visi, ampak a veste, to je samo moj obrambni mehanizem. Pred vsem, kar me zares mori, se branim s humorjem (priznam pa, da je včasih slab). V resnici se zaradi ocen precej žrem, tudi če se navzven zdi, da mi je zanje vseeno. Ker hočem imeti lepo prihodnost. Ker se hočem šolati na srednji šoli, ki jo bom izbrala, in ko bom odrasla, hočem dobiti dobro službo. Rada bi tudi, da bi bili starši zadovoljni in ponosni name – precej bi me žrlo, če bi jih razočarala.

Že od rojstva mi govorijo, da sem pametna, sposobna, da bom v življenju veliko dosegla, in na smrt me je strah, da kaj pa, če mogoče ne bom. In če v resnici sploh nisem tako pametna in sposobna, kot so mislili. »Ti se samo potrudi po najboljših močeh. Ocene niso pomembne, pomembna sta trud in znanje,« mi ves čas govorijo. Ampak potem prinesem domov trojko in je ogenj v strehi. Pa saj sem se trudila! Nisem zanalašč zapisovala napačnih odgovorov. Samo ni se izšlo, vprašanja mi niso bila jasna; mislila sem, da snov razumem, pa je očitno ne. »Naslednjič se moraš več učiti.« Še več? Še bolj? Tudi če me bo pobralo od čezmernega učenja, moja prihodnost ne bo posebno fina. Seveda pa tega ne povem na glas, ker moji starši nimajo veliko razumevanja za obrambne mehanizme, zlasti ne za moje. 

Zato sedim za mizo. Rešujem račune, izpisujem biološka dejstva, ponavljam letnice in pišem spise. Trudim se biti organizirana in sistematična, kolikor pač gre pri mojem značaju (ne bi me ravno dali v učbenike). Po delovni površini sem si razporedila pisane flomastre in samolepilne listke. Včasih mi gre in bi kar zavriskala, drugič vse pobrkljam in bi kričala. Iz obupa bi si pulila lase, če jih ne bi že itak imela premalo (in še hitreje se mastijo, če se jih dotikam). 

Priznam, večina snovi me ne zanima. Zdi se mi nepotrebna in dolgočasna. Mami pravi, da mi bo zagotovo kdaj prišla prav, ampak si ne predstavljam niti take prihodnosti. »Ni treba, da se ti nekaj zdi smiselno, samo stisni zobe in se nauči,« mi potem reče, ko se upiram, da je snovi preveč, da je nepotrebna, trapasta in nekoristna. Zakaj moram vse znati na pamet, če imam pa Google?! »Informacije, ki jih boš našla na Googlu, ti ne bodo nič pomagale, če jih ne boš znala umestiti v kontekst, povezovati in uporabiti. Mogoče niti ne boš vedela, katera je resnična, primerna in verodostojna. Takih reči se naučimo v šoli,« pojasnjuje in dodaja, da je splošna razgledanost zmeraj »en plus«. Ja, ja. Vsaj v redovalnici.

Kljub temu se učim. Trudim se učiti še bolj, še več, a kaj, ko mi pogled nenehno uhaja k telefonu. Čakam, da se bo javil Tom. Ali pa Luka. (Očitno nekaj upanja še tli.) 

Včasih, če imam srečo, telefon resnično zazvoni.

»Kako si?« vpraša Klara Jasna. Ali pa Polona.

»Bedno,« odgovorim. S prijateljicami sem skoraj zmeraj iskrena.

Včasih s Klaro Jasno po Vibru skupaj predelujeva snov. Ena bere, druga ponavlja in potem zamenjava vlogi. Tako nama je malo manj dolgčas, pa še mami ne teži, naj neham telefonirati in se grem učit. (Hecno, kako me osrečijo te male zmage.)

Veliko razmišljam, ali se učita tudi Tom in Luka. Ali tudi onadva podčrtavata pomembne stavke in rišeta miselne vzorce. Se piflata zgodovino ali pa smeta ven in izkoriščata dolge, sončne dneve? Ob misli na to, da bi ju lahko srečala na ulici ali pred šolo ali v parku, če se ne bi ukvarjala s šolskimi nadlogami, me vedno malo stisne. In se trudim, prisežem, da se, da ne bi razmišljala o tem, pa mi nikakor ne uspeva. Neka nevidna sila mi možgane zmeraj znova prestavi z matematike na romantični zmenek, kjer … No, ko enkrat začnem premlevati o tem in mi domišljija podivja, ne znam sešteti niti ena in ena; še svoje ime bi narobe napisala na test.
 

Motnja

Priznam pa, da se je enkrat zadnjič le zgodilo. Zvezde so se prav postavile, sijalo je sonce, ptički so peli, bila je sobota, mami ni preveč težila s pospravljanjem, popoldne sem nameravala sestaviti govorni nastop, odprla sem računalnik, izbrala glasbo, vzela s police dve debeli knjigi, pripravila papir in pisalo, napisala naslov in še zadnjič pogledala na Viber. 

Mislim, da mi je pogled kar samo odneslo tja. Verjetno zato, ker so se tako postavile zvezde. Vsaj meni se je zdelo, da je bila sila privlaka močnejša od moje volje, torej je moralo imeti prste vmes vesolje.

A bi šel kdo ven? je napisal Luka (s tremi zatipki in brez vprašaja). 

Trije sošolci so odgovorili ja.

Se dobimo pri šoli, je predlagal Luka (dva zatipka). 

Trije so napisali OK. 

V hipu me je katapultiralo od mize. Luka bo pri šoli in vse sošolce je povabil zraven. 

Klarči, za življenje in smrt gre! sem natipkala sošolki. Takoj morava k šoli! 

Srce mi je razbijalo, kot mi ni niti med zgodovino, ko sem ugotovila, da bi lahko bila vprašana, čeprav nisem nič znala. 

Klara Jasna je v hipu odgovorila: Hehe, a zdaj sem pa kar Klarči … Sem videla Lukatovo sporočilo. Itak, da greva.

Čez deset minut sva bili že na igrišču za šolo in imeli smo se super. Vmes nisem niti enkrat pomislila na govorni nastop. Samo prešinilo me je: mogoče bom zaradi tega dobila slabšo oceno. Mogoče bo mami huda. Mogoče bom imela totalno tremo, ker bom vedela, da nisem pripravljena, in bom jecljala in se potila in se mi bodo vsi smejali.

Sklenila sem, da je popoldne z Luko vredno tega tveganja.
 

Odmor

Prosim, ne povejte moji mami. Totalno razumem, da so dobre ocene pomembne, in totalno si jih želim imeti. Veliko truda sem pripravljena vložiti v to, kolikor le morem. Celo to lahko požrem, da se moram učiti stvari, ki so v popolnem neskladju s strukturo in ustrojem mojih možganov (pri kakšni snovi me dejansko fizično boli, ko si jo skušam vbiti v glavo). Rada bi šla na primerno srednjo šolo in imela krasno kariero.

Ampak – do sem lahko mami še vse poveste, od tod naprej pa raje ne berite, če boste hitro klonili pred njenim strogim pogledom – če moram izbirati, ali imam raje prihodnost brez prijateljev in ljubezni ali brez dobrih ocen, zmeraj izberem slednje. Ocene lahko popraviš, šolo lahko zamenjaš, poklica se naknadno priučiš. Včasih je dobro dovolj in trojka ni slaba ocena. Toda medčloveški odnosi, ti osrečujejo samo, če so odlični. In če nisi srečen, je tudi bleščeča kariera vredna le en piškav nič. 

Pa še to vam povem: ko sem tisti večer prišla domov, sem bila tako polna energije, da sem en dva tri napisala govorni nastop in rešila tudi šest nalog z zvezdico. Če bi bila to logična izpeljanka, bi bil njen sklep, da smo pri učenju učinkovitejši, če delamo odmore. Svež zrak, dejavnosti na prostem, smeh in zabava so pa sploh zmagovalna kombinacija! Zlasti v teh dolgih, lepih, sončnih dnevih …

 

Članek je bil objavljen v reviji PIL

PIL je mesečna revija, ki združuje vse, kar najstnike najbolj zanima, jim pomaga skozi najstniška leta, jih zabava in jim širi obzorja.
Več o reviji > 

Revija Pil

Naročniki na dom prejmete 15 % popusta in brezplačno kodo za celoleten dostop do izbranih nalog na interaktivnem portalu Učimse.com.

Menu