Prvi poljub

Ampak saj je tudi življenje tako, a ni? Včasih šele čas pokaže, kaj zares ostane na situ zgodovine, medtem ko se drobne epizode, četudi je v nekem trenutku na njih slonel ves naš svet, umaknejo v pozabo. Včasih se pač trese gora in iz nje pokuka miš – in nasprotno, včasih iz miši zraste slon. (Včasih se vprašam, iz katerega cirkusa so vzeli te metafore.)

Če me poznate že dlje, veste tudi, da me včasih zanese, kot na primer zdajle. Začnem razglabljati o nečem in končam pri … nečem drugem. Tako delujejo moji možgani. Nepotrpežljivo, neizbirčno, neutrudljivo, hlastno praskajo, meljejo, razvrščajo in pri tem poskušajo prehiteti sami sebe. V moji glavi se nenehno izmenjujejo sličice, ki jih poskušam povezati v smiselno zgodbo, čeprav mi pri tem le redko uspe preiti točko kaotične drame. 

Mogoče pa je življenje tudi tako. Niz sličic, ki se jih trudimo nanizati tako, da bi jih razumeli, pa če je potem ta ogrlica še tako razštelana in čudna.

O pričakovanjih in kompliciranjih

Danes, preden sem začela pisati, sem imela pred očmi nešteto sličic. Pravzaprav se vsak dan zgodi kaj, kar se mi v tistem hipu zdi škoda prepustiti pozabi. Ampak ker vam pišem enkrat na mesec, je tudi to nekakšno sito zgodovine. Zato vam bom o tem, kako se Klara Jasna še vedno ukvarja z nesojenim fantom z drugega konca Slovenije, kako so se zaradi valete zaostrile razmere v našem razredu in kako smo zaradi zmerjanja sošolcev fasali najdaljšo razredno uro v zgodovini, povedala kdaj drugič, če bo še aktualno. 

Zakaj? Ker trenutno težko razmišljam o čem drugem kot o valentinovem. 

Valentinovo je grozen praznik. Mogoče sem vam kdaj prej rekla, da mislim kako drugače, ampak to je bilo zagotovo še v časih, ko nisem vedela, da »imeti fanta« ne pomeni brezskrbno lebdeti visoko nad oblaki, ampak usklajevati razmere v svojih mislih z razmerami v njegovih. Ker glave očitno delujejo različno. 

Da ne okolišim, Martin (to je tisti fant, zaradi katerega sva se s Klaro Jasno skoraj razšli, saj se spomnite) je rekel, da bi bilo fino, če bi za valentinovo kam šla. 

»Pa saj to ni nič takega,« je rekla Klara Jasna, ko sem ji povedala, kaj tuhtam. »Saj sta že kdaj kam šla. Ni ravno tvoj prvi zmenek.« 

Grenkobo v njenem glasu sem namenoma preslišala. Prepričana sem, da mi privošči srečo v ljubezni, ampak včasih je to zelo težko, če si sam tako nesrečen.

»Vem, da ni. Je pa moj prvi zmenek na valentinovo!«

»Ja, in?« 

Kako – ja, in? Menda je že kdaj gledala kakšen romantičen film. Ali vsaj reklame. Ali objave na družbenih omrežjih. Menda ve, da zmenek na valentinovo ni običajen zmenek, ampak se nanj vežejo pričakovanja.  

»Kakšna pričakovanja?« je spet vprašala podobno blentavo, kot bi mene kdo spraševal po matematičnih enačbah. 
»Ne vem, no. Da bo romantično. Posebno. Drugače. Da bo korak naprej v zvezi. Da …«

Klara Jasna se je posmehnila: »Smotka, saj te ne bo zasnubil.«

»Itak!« sem vzkliknila, presenečena, da mi je bila misel na to tako srhljiva. »Ampak kaj, če se bo hotel … ne vem, objemati, poljubljati, vse to?«

Klara Jasna se je začudila: »A ni tvoj fant? Fantje in punce se poljubljajo, to ni nič takega.« V primerjavi s poroko res ne, najbrž. »In a nisi že enkrat travmirala zaradi tega? Pri vseh svojih simpatijah, v resnici?«

Pomislila sem. Verjetno res. Pa se vsakič zdi kot prvič. 

Poleg tega sem bila takrat mlajša.

Mogoče sem manj komplicirala.

»Nisi,« je rekla Klara Jasna, kot bi me slišala razmišljati.

A vidite, včasih se res vrtim okoli enih in istih stvari, ne da bi se zavedala.

»Kljub temu pa se še nikoli nisem z nikomer zares poljubljala.« 

»Resno?«

Klara Jasna je bila videti šokirana. 

»Resno. Samo kakšen cmok sem dobila. Verjemi, da bi ti povedala, če bi bilo kako drugače,« sem ji zagotovila. »In upam, da bi tudi ti meni?«

Sumničavo sem jo pogledala. Mi je res zaupala vse, kar se je dogajalo v Kranjski Gori?

»Itak.«

Pokimala sem. Lepo je imeti prijateljico, ki ji lahko vse poveš.

»Iskreno pa mislim, da zmenek za valentinovo ni nič drugačen od kateregakoli drugega zmenka. Martin te lahko poljubi kadarkoli. Ne samo na valentinovo, ampak tudi, kaj vem, danes, jutri, naslednji teden. Ali pa ti njega!«

Ha?! A je to slučajno rekla, da bi me pomirila?! 

Včasih je tolažba hujša od težave.

O lignjih in polžih slinarjih 

Med potjo domov sem intenzivno razmišljala. (Ja, spet. Saj pravim: nepotrpežljivo, neizbirčno, neutrudljivo, hlastno in v krogih.) Poskušala sem si predstavljati situacijo: Martin, zmenek, kino, pijača, mogoče ne pijače, ker sva jo imela s sabo v kinu, ali mogoče ne kina, ampak samo pijača, ker kaj pa vem, ali Martin sploh hodi v kino. (Preblisk: se lahko poljubljam z nekom, ki ga tako slabo poznam, da niti ne vem, kaj si misli o kinih?)  

Eh, zašla sem.

Torej, še enkrat.

Martin, zmenek, kino, pijača (v svoji domišljiji sem lahko deležna celega paketa) in … kaj, domov? Kje bi me v tem scenariju lahko objel? Poljubil? Morda celo poljubljal? Kdaj in kako? Bežno, mimogrede ali potem, ko bi si pol ure razneženo zrla v oči in poslušala namišljene violine? Bo temno ali svetlo? Zunaj ali notri? Bom imela zamrznjen nos ali mi bo s čela kapljal pot? (Miselni zaznamek: če bo notri, moram sleči pulover.) Kam bom dala roke? In kam jih bo dal on? Mi bo to okej ali se bom počutila neprijetno? Res je težko vedeti tako vnaprej. V filmih se vse zdi tako preprosto. 

Skoraj podzavestno sem iz žepa potegnila telefon in začela brskati za videi o poljubljanju. Včasih na netu izveš kaj uporabnega. 
Ali pa tudi ne …

Kot bi z jezikom vrtal luknjo v steno.

Kot bi imel v ustih lignja.

Kot bi mešal centrifugo.

Kot bi se ti med zobmi valjal polž slinar.

Bljak. Ob misli na to, da bi mi okoli mandljev lezel mehkužec, mi je postalo slabo. 

In ko sem pomislila, da bi kdo s temi besedami opisal poljubljanje z mano, sem, prisežem, skoraj bruhala.

Ne vem še, če bom lahko za valentinovo, sem napisala Martinu (in šele zdaj vidim, da je imelo sporočilo več pomenov). 
Potrebovala sem čas za razmislek.

O tem, kaj je prav in kaj se spodobi

»Ti si koza,« je prhnila Klara Jasna, ko sem ji povedala, da postajam vrinč (valentinovski Grinch). »Tvoji nesmiselni strahovi so ligenj, ne pa ubogi Martin. Samo na zmenek hoče s tabo. Ker še ne ve, da si ga v svojih blodnjah predstavljaš kot pošast, ki ti leze v požiralnik. V bistvu bi se on moral bati tebe in ne nasprotno.«

Verjetno res. Včasih me v domišljiji zanese in postanem čisto neprištevna. Mislim, da je problem v tem, da Klari Jasni in vam vse povem brez vsakršne cenzure. Za druge se bolj potrudim, da sem videti normalna.

»Če ti ni do poljubljanja, mu preprosto povej, da se nočeš poljubljati. Saj smo v letu 2025, samo ja pomeni ja.«

»Pa ne bo užaljen?«

»Bolj, kot če bi ga primerjala s centrifugo?«

Priznam, smiselno.

Ampak saj veste, da sem jaz kot jojo in me meče iz ene skrajnosti v drugo. 

Kakor hitro sem se pomirila, da nikomur na zmenku ni treba početi ničesar, kar mu ne paše, me je popadel ravno nasproten strah. 

»Kaj pa, če me ne bo poljubil, ker bo mislil, da me ne sme?«

Klara Jasna je namrščila čelo, kar je pomenilo, da ji ni nič jasno. »Misliš, da se te bo bal poljubiti, ker bo čakal, da mu dovoliš?«
Skomignila sem z rameni. Kaj pa vem, kaj fantom roji po glavi na zmenku (ali kjerkoli drugje). Če je mene strah, je mogoče tudi njega?

Klara Jasna je razmišljala. Ona to počne tako silno, da zrak okoli nje kar prasketa. (Ali pa je to spet proizvod moje nore, blodnjave domišljije.)

»Mogoče bi mu lahko kako namignila, da ti je okej, če te poljubi,« je na koncu rekla, in to ne prav prepričljivo.
Aja, kako? 

Kljub podivjani domišljiji si nisem znala predstavljati načina, ki ne bi rezultiral v popolnem osramočenju. Naj bi bila ves večer našobljena, kot da so me popikale ose? Naj mu rečem, naj preveri, ali imam v ustih še kaj kokic? Naj računam na telepatijo? Branje misli? Trzam z glavo proti njegovim ustnicam, kot da imam tik? Kažem s prstom na vse, ki se poljubljajo, in upam, da bo hotel slediti trendu? Mu lahko kar naravnost rečem, da je okej, če me poljubi? Ali naj celo jaz prva poljubim njega? Se to spodobi? Se to sme? 

Ah, saj ne bi zmogla. Polulala bi se od strahu.

Ampak mogoče bi zmogla cmok.

Na lice.

Mogoče, mogoče, mogoče celo na usta. Če bodo vse zvezde prav postavljene.

Bom lahko, sem kljub temu napisala Martinu (in očitno je sporočilo spet imelo več pomenov). Kam greva?

O priložnosti

Dobila sva se v nakupovalnem središču. Izkazalo se je, da rad hodi v kino. Malo je zamujal in z vsako minuto sem bila bolj živčna.

»Na, sem ti nekaj prinesel,« je rekel, še preden bi se lahko obregnila ob zamudo.

V roke mi je potisnil plišastega medvedka s srčkom in me gledal s takim pričakovanjem, da sem pomislila, da je to tisti trenutek, ko zaigrajo violine. Priznam, da mi misel ni bila povsem napačna. Ampak okoli naju so bili ljudje in postalo mi je tako nerodno, da sem samo zamomljala hvala, a greva zdaj po karte. En medvedek še ne prinese poguma.

Pokimal je in vprašal, če bova vzela tudi kokice.

Jasno. In kokakolo.

In o zaključku

»Ej, fino je bilo,« je rekel, ko sva zapuščala dvorano. »Greš peš domov?«

»Ne, z avtobusom,« sem odgovorila. »Ti?«

»S kolesom. Ampak te pospremim do postaje.«

Mračilo se je in na postaji je bilo vse črno od ljudi. Taka ura, da vsi čakajo na avtobus.

Z Martinom sva se pogovarjala o filmu, ki je bil obema nekaj srednjega.

»Nič, se vidiva, ali kako?« je navrgel, ko je pripeljala moja številka. 

»Itak,« sem pokimala. »In hvala za medvedka.«

Pri srcu mi je bilo toplo, v trebuhu sem čutila metuljčke. 

»Eh, saj ni nič takega.«

»Se sliši…«

Moje zadnje besede je požrla gneča. 

Super je bilo, sem napisala Klari Jasni, ko sem se pretolkla do sedežev. 

Včasih res brezveze kompliciram. 

Valentinovo je samo dan v letu.

In zmenek je lahko samo zmenek.

Romantični filmi niso navodilo za uporabo.

Tega, kako se boš počutil, ko boš šel z nekom v kino, ne moreš predvideti z nobeno domišljijo. 

Cmoka ne načrtuješ, cmok se zgodi.

In kaj vem, mogoče je tako tudi s poljubom. 

Potem … Potem pa sem nehala razmišljati in sem samo bila. In a veste kaj, ko sem se prepustila občutkom, se je vse zdelo prav in strašno fino.

Članek je bil objavljen v reviji PIL

Pil, revija za najstnike, prinaša zanimivo branje o tegobah odraščanja, glasbi, filmu, športu, zanimivostih iz Slovenije in sveta in še marsikaj.

Več o reviji >