Vabljeni v trgovine Mladinske knjige. Blizu smo >

Prvi poljub

Prvi poljub

Predstavljajte si popoln spomladanski dan. Sonce sije, ptički čivkajo, okoli ušes brenčijo muhe …

Ne, ne, nič ne kazi idile in vse je natanko tako, kot mora biti, zato sem si tole brenčanje zagotovo samo izmislila. Muhe, če je že kje kakšna, uvidevno letajo po svojih poteh in pustijo mojo glavo pri miru, ker …

Ah, moja glava je itak visoko med oblaki, z nosom rije po streptokoku ali stratokumulusu ali kako se že reče tisti vatasti reči in lovi zvoke angelskega petja. (To je seveda samo prispodoba. V resnici moja glava počiva na mojem vratu, ki počiva na mojem trupu, ki počiva na moji riti, ki počiva na klopci v parku, in je tako zaposlena z dogajanjem v prizemljeni okolici, glava, ne rit, da ji je za višave malo mar. In itak je dan brez oblačka.)

Torej, še kar smo pri popolnem dnevu. Predstavljajte si popolno pokrajino, krasen mestni park. (Samo cvetlice, travnike in drevesa; pozabite na pasje kakce, klope in ljudi na koleščkih, ki besno vpijejo, da ste jim v napoto.) Predstavljajte si tudi mene, kako sedim na leseni klopci. (Ni polepljena s čigumiji ali potacana z blatom.) Vse okoli mene buhti in dehti (ne brenči!) in celo jaz sem ena taka rožica, vsa lepa, urejena, nadišavljena in počesana. Prav stapljam se z okolico, kot eno sva: kot špageti in bolonjska, Picek in Pacek, rit in srajca – jaz in tista zelena klop, obrasla z marjeticami in rmanom. Del paketne ponudbe bom, če bo kdaj iskala nove lastnike. 

Nemirno se oziram naokoli. Pogled mi bega z leve v desno, prste živčno prepletam v naročju. Še malo, pa si bom z nohtov spraskala ves lak. Zrak okoli mene prasketa od pričakovanja. (To je torej ta zvok! Ne muhe ali angelski šov talentov!) Zdaj zdaj ga bom zagledala. Razmišljam, kako bo oblečen in počesan. Tuhtam, kaj mu bom rekla, in brskam po spominu, kako daleč je vece. (V romantičnih zgodbah temu rečejo metuljčki v trebuhu, ampak takole na licu mesta se vendarle bojim, da me ne bo slučajno driska.) Hitro zamenjam čigumi, ki sem ga valjala po ustih, in starega zalepim pod klop. (Vem, veeem … ampak lastne žvečilke niso tako ogabne kakor tuje. In itak sva s to rečjo zdaj eno.) Upam, da se ne bom kar onesvestila.

Če bi nosila uro, bi delala tik tak. Ampak ker je nimam, se minute vlečejo kot ure. Mogoče se je čas celo ustavil. Nalašč nočem pogledati na telefon, ker so na popoln dan kazalci čisto nepomembni. Že zdavnaj sem se odločila, da bom sedela tam, dokler se ne prikaže, pa tudi če medtem zapade sneg. 

V mislih se sprehodim po dogodkih zadnjih dni. Kako neverjetno se je vse obrnilo! Učiteljica nas je razdelila v pare in nam dodelila naloge. Ker sošolcem ni bila všeč razdelitev po abecedi, rojstnih datumih, barvi las in žrebu, je slednjič obveljalo, da vsak sodeluje s sosedom v šolski klopi. S s-o-s-e-d-o-m v š-o-l-s-k-i- k-l-o-p-i! Saj veste, kaj to pomeni, ne? Jasno: da me je v hipu kap. Cepnila sem kakor pokošena, kot bi bila muha, ki jo je tresnil lopar. Moj sosed v klopi je Luka. In z mojim sosedom v klopi – z Luko!!! – morava narediti raziskovalno nalogo. Skupaj. Kot ekipa. Združena ne z abecedo, ne z rojstnim datumom, ne z barvo las in celo ne z žrebom – če bi bila dramatična, bi rekla, da naju je dala skupaj sama usoda. In hej, saj sem malo dramatična: vesolje je vendarle poskrbelo, da se nama končno reče par.

S strahom sem pričakovala, kako se bo na usodno potezo vesolja odzval on. In res …
 

Skupaj!

»Saj boš lahko tole naredila sama, ne?« je rekel, še preden bi mu lahko predlagala, da se popoldne dobiva pred knjižnico in poiščeva razpoložljivo literaturo. »Jaz nisem za naravoslovje, tebi gre pa dobro. Podpišem vse, kar boš napisala!«

Čutila sem, kako mi faco nese južno. »To se mi pa ne zdi fer,« sem bleknila. Seveda sem mislila, da ni pravično, da mi že v prvi sekundi uniči vse upe na srečno prihodnost, ampak tako, kot je razumel on, je tudi logično. 

»Mogoče res,« se je namrščil. »Zares ni fer, da se ti mučiš, petko pa dobiva oba. Če hočeš, lahko poveš, da si vse naredila sama, dobiš svojo oceno, jaz pa priznam, da nisem naredil nič in …«

»Bučman,« sem ga prekinila. »Raje bi dobil cvek kot z mano delal raziskovalno nalogo? Saj ti bom pomagala, izi-pizi bo.« 
»Bi res?« se mu je razsvetlil obraz. »Če boš ti povedala, kako in kaj, in če se mi ne bo treba preveč truditi in …« 

»Jasno,« sem zavila z očmi. »Saj sem ti rekla. To bo pisofkejk. Dobra ocena za džabe. Mala malica, no.« Malo sem pleteničila, ampak kaj, ko sem v mislih že vriskala. Pa le imam angela varuha! In zbudil se je ob ravno pravem času ter se vkrcal na ustrezno zvezdo. (Ali obstaja zvezda Usodnica? Če slučajno ne, bi morala.)
 

Piškot in limonada

Tisto popoldne sva se potem res skupaj usedla za računalnik in povem vam, da sem komaj dihala, ko sva z ramo ob rami klikala po spletnih virih. Priznam, da sem namenoma izbrala kakega preveč, da bi trenutek čim dlje trajal. Bila sva kot v mehurčku. Z miško sem neslišno drsela po zaslonu, tu in tam šepnila: »Dbest, točno to rabiva,« včasih dahnila: »To!« in enkrat celo vzkliknila: »To je boljše, kot sem pričakovala!« V eni uri sva izbrala in natisnila vse, kar človek potrebuje za dober herbarij, ki ga mora oddati pri naravoslovju, če želi dobro oceno. Ah, kakšen človek, Urška – par! Mislim, da je bila tisti dan biologija moj najljubši predmet.

Naslednji dan sva se dobila pri meni, da sva gradivo zbrala in uredila. Mami sem rekla, da pride sošolec k nam delat raziskovalno nalogo, da ja ne bi dobila kakih čudnih idej, da gre za zmenek ali kaj podobnega (blazen talent ima, da me z neprimernimi pripombami osmeši, ko je najmanj treba), in ji zabičala, naj naju ne moti, ker se težko zbere. Dodala sem, da je od tega odvisna tudi moja ocena pri biologiji, in zavila z očmi, češ, kaj je sploh mislila učiteljica, da mi ga je dodelila. Upala sem, da je moja igra dovolj prepričljiva, da nama je zagotovila nekaj zasebnosti in miru.

Potem sem temeljito pospravila sobo. Skrila sem vse blokce s srčki, v katerih piše Luka (razlog je očiten), plišaste igračke (ker nisem dojenček), sezname ljubezenskih pesmi (ker nisem pocukrana), plakate ljubezenskih parov, čez katere sem nalepila Lukov in svoj obraz (logično), in nazadnje še priročnike ter enciklopedije (ker nočem, da me ima za piflarko). Iz starih Pilov sem izbrskala nekaj posterjev s športniki in upala, da so še vedno kul. Nalepila sem jih po stropu (ker se mi zdi izvirno). V lonček sem stresla piškote ter pripravila vrč limonade. Ljubezen gre skozi želodec, sem nekje prebrala.
 

Rožice in žuželke

Ko je pozvonil pri vratih, sem se skoraj sesedla. Žgolela sem, naj se počuti kot doma, in se opravičevala, ker je razmetano. Hecno, kako takrat, ko smo živčni, iz nas letijo samo globoko ponotranjeni stavki. Kot bi poslušala mamo, kadar pride njena tašča, moja babi, na obisk.

Sedel je na mojo posteljo in prisegla sem si, da ne bom nikoli več zamenjala posteljnine.

Prižgala sem računalnik in po tleh razporedila gradivo za nalogo.

Vzel je piškot in si ga zbasal v usta. Drobtine so letele naokrog kot pravi sladki dež, in ko je po nesreči prevrnil še kozarec, da se je limonada razpršila po sobi – zadela je celo Messija na stropu – naju je napadla velika armada mravelj. Tudi to se mi je zdelo romantično.

Medtem ko je on jedel in pil, sem jaz končala teoretični del. Nič ga nisem spraševala; biologija je pač eksaktna veda, in če ljudje nečemu že stoletja rečejo ivanjščica, res nima smisla, da bi preverjala, kaj o tem meni Luka, ali se mu nemara ne zdi, da bi belemu venčku z rumenim jedrom, ki ti pove, ali te nekdo ljubi ali ne, raje pravili detelja ali slizek. Ivanjščica je ivanjščica, tiste z lihim številom cvetnih lističev pa bi sploh morale biti zavarovana vrsta.

Ko je zmanjkalo piškotov in limonade, je odšel. Še vse popoldne mi je z Messija za vrat kapljala sladka tekočina. Dogovorila sva se, da greva naslednji dan v park nabirat rožice za praktični del, in jasno, da tisto noč nisem zatisnila oči … (Z Luko, ne z Messijem. Messija sem pred spanjem strgala s stropa in vrgla v smeti, naj imajo še mravlje kaj od tega.)
 

Popolnost

In zdaj sem spet tu. V tem prelepem dnevu, v tem prelepem parku štejem prasket do Lukovega prihoda. Gledam levo, gledam desno, praskam nohte … in glej ga, tamle je. Prihaja po poti, z lahkotnim korakom, kot bi mu dajali tempo metulji, ki mu obletavajo obraz (mogoče se je spet polil s čim sladkim). 

»Hej,« mi reče, ko prispe do klopce. 

»Hej,« odvrnem in v njegovih očeh iščem dokaz, da je tudi on opazil popolno sožitje mene in okolice. 

»Greva po tisti plevel?«

Skočila sem na tla; v svoji domišljiji sem bila pri tem videti kot srnica, čeprav sem v resnici bolj spominjala na pravkar skotenega telička, in z Luko zakorakala v senožet … tisto zaplato trave pač. Trgala sva cvetlice, se hihitala, in ko sva nekoč hkrati segla po najlepši ivanjščici in so se nama dlani po naključju staknile, sem, prisežem, nehala dihati. 

»Ti jo utrgaj,« je rekel Luka. 

»Ne, vzemi, tvoja je,« sem dahnila jaz.

Nasmehnil se je, segel po belem venčku z rumenim jedrom in – prisežem!!! – začel: »Ljubi, ne ljubi. Ljubi, ne ljubi …« Tako dolgo sem bila brez sape, da sem najbrž pomodrela. »Ljubi!« je vzkliknil in po zraku je zaplaval še zadnji – lihi – list.
»Kdo te ljubi?« sem se opogumila … 

… In v tistem se je opogumil tudi on. Stopil je k meni, me prijel za roke in se mi zazrl v oči. Srce mi je razbijalo kot zvon v bližnji cerkvi, divje in neumorno je tolklo, kot bi mi hotelo skočiti iz prsi, in iz mene je odtekla vsa kri. Hotela sem nekaj reči, ampak nisem našla besed. Nobenega jezika nisem več govorila, v meni ni bilo misli, ni bilo črk, ni bilo ničesar, samo tisto divje srce, ki je delalo bum bum. Z obrazom se mi je tako približal, da sem ga lahko videla samo še, če sem škilila, in podzavestno sem čigumi potisnila globoko v požiralnik. Pa kaj, če se mi zlepi črevo, kot so me nekoč strašili, da bi žvečilko ja zmeraj izpljunila. Vsaj ne bom imela driske. 

Kaj narediš, če te nekdo poljubi? sem pomislila. Ali drugi lahko ugotovi, da je zate prvič? In kaj, če si preveč neroden? Pravijo, da je s poljubljanjem tako kot z vožnjo bicikla – lotiš se, pa znaš. Ampak jaz res ne bi hotela, da je moj prvi poljub takšen kot moje prvo kolesarjenje; končalo se je z modricami in veliko travmo.

V tistem sem na ustnicah začutila nekaj toplega in mehkega. Bilo je kot topel spomladanski vetrič, ki te poboža v mimohodu, in sladko kot limonada ali drobtinica piškota. Vzdramili so se vsi živčni končiči v meni, od čela do palca na nogi, in zamigotali, kot bi imela tudi v sebi vojsko mravelj. Stratokumulusi so se spojili z zemljo in še angelci so od presenečenja zaprli kljune. Tudi njih je prevzela nebeškost trenutka.
 

Resničnost

Drin-drin! Driin-driiiin … Ah, kaj? Kje sem? 

Oh, to je budilka. Kateri dan je? Očitno sem pa le zaspala. 

Pogledala sem na telefon, ki je neumorno zvonil, in se še enkrat prepričala, da se nisem zmotila. Ležala sem v svoji postelji in bilo je jutro po Lukovem obisku, pred dopoldnevom, ko bova nabirala rastline za herbarij. Torej se mi je vse samo sanjalo …? Kako, če pa so bile sanje tako žive, da …?

Eh, sem si rekla, sem pa prav res ena trapa. Da še v sanjah ne morem biti samozavestna, ampak imam pred prvim poljubom drisko. Po drugi strani, sem pomislila, pa je morda tako še bolje. Za mano je popoln zmenek … in pred mano pravi zmenek. Vse se je že zgodilo – in vse se še lahko zgodi. Kakšna noč in kakšno jutro! Kakšna popotnica za dan, ki je pred mano! In kdo bi si mislil, da je za vse kriv herbarij.

 

Članek je bil objavljen v reviji PIL

PIL je mesečna revija, ki združuje vse, kar najstnike najbolj zanima, jim pomaga skozi najstniška leta, jih zabava in jim širi obzorja.
Več o reviji > 

Pil, maj 2021
Revija PIL

Naročniki na dom prejmete 15 % popusta in brezplačno kodo za celoleten dostop do izbranih nalog na interaktivnem portalu Učimse.com.

Menu