Unovčite BON21 za knjižna darila v trgovinah Mladinske knjige

Unovčite BON21 za knjižna darila v trgovinah Mladinske knjige

Otroke vzgajamo za jutri

Otroke vzgajamo za jutri

Živimo v bliskovito hitrem svetu, v katerem je vse več sprememb, negotovosti in tesnobe.

Tesnobo nam povzročajo tako realni dogodki kot senzacionalistične in lažne novice, s katerimi nas obsipavajo mediji in omrežja. Nič čudnega, da nas tudi pri starševstvu vse bolj navdaja tesnoba, ker si sveta čez petnajst ali dvajset let, za katerega vzgajamo otroke, ne znamo dobro predstavljati.

Skoraj edina gotovost je, da je prihodnost naših otrok negotova ali bolje – nepredvidljiva. Jih s sodobnimi starševskimi pristopi pripravljamo nanjo tako, da bodo dovolj prilagodljivi in čustveno odporni in da bodo znali poiskati svoj srečni prostorček pod soncem?

Politična negotovost, neverjeten tehnološki napredek, demografske spremembe, podnebne spremembe … In zdaj še epidemija z vsem, kar je prinesla s seboj. Res živimo v zelo nepredvidljivih časih, zato ni nič čudnega, da je vse več staršev in tudi otrok tesnobnih.

Dr. Madeline Levine, ameriška klinična psihologinja z več desetletji izkušenj, se v svoji knjigi Ready or not: preparing our kids to thrive in an uncertain world  ukvarja z vprašanjem, koliko starši zares pripravljamo otroke na prihodnost, v kateri bo polovica današnjih otrok opravljala službe, ki jih danes sploh še ni. V svoji knjigi svetuje, kako se spoprijeti s starševskim izzivi, da bodo otroci imeli »svetlo prihodnost, ki jo bodo hkrati podedovali in izumili na novo«.
 

Zaradi tesnobe preveč ščitimo

Levinova ugotavlja, da smo starši enako zasvojeni z zaslonsko tehnologijo kot otroci, le da se pri tem bistveno manj zabavamo kot naši potomci, saj nas prepogosto pritegnejo predvsem novice o političnih peripetijah, virusih in boleznih, morilskih pokolih in podobno. Ker smo prestrašeni, zbegani in tesnobni, obenem pa si na vso moč želimo otrokom zagotoviti čim stabilnejšo prihodnost, dobro izobrazbo, zanesljivo zaposlitev …, svoje otroke ščitimo in usmerjamo veliko bolj, kot bi bilo zdravo in treba.

V svoji skrbi gremo predaleč in »mikroupravljamo« skoraj sleherni trenutek otrokovega življenja (igralne urice, igro na igrišču, šolske obveznosti, obšolske dejavnosti, izbiro srednje šole in fakultete …), s tem pa otroku pogosto krademo priložnosti, da se sam uči, preizkuša in deluje samostojno. »Če želimo, da bo našim otrokom dobro v svetu, ki se ekspresno hitro spreminja in je poln negotovosti, otroci potrebujejo manj strukture in več igre.« In nadaljuje: »Ne smejo se bati raziskovanja, sprejemanja tveganja in učenja s poskusi in napakami.« Strokovnjaki s številnih področij so si namreč precej soglasni, da bomo v prihodnosti potrebovali radovedne in mentalno prožne posameznike, ki so pripravljeni tvegati in se prilagajati. 

Za mnoge otroke je »staromodno« otroštvo –  prosta igra, sprejemanje izzivov in celo tveganja brez nenehnega vpletanja in nadzora staršev, dolgčas, domača opravila  ... – nekaj tujega. Toda ravno te stvari veliko bolj razvijajo kompetence, ki smo jih ljudje potrebovali od nekdaj, v prihodnosti pa bodo še posebno nujne. Goreča starševska želja ali celo potreba zavarovati otroke pred vsakršnim neugodjem, razočaranjem in neprijetnimi izkušnjami je pravzaprav  bližnjica do nesrečnih in skrajno tesnobnih bodočih odraslih. 
 

Zaradi tesnobe pretiravamo s pričakovanji

Davek starševske negotovosti plačujejo otroci. Po eni strani torej zaradi pretirano zaščitniškega vpletanja in nadzora staršev, po drugi strani pa, čeprav se zdi paradoksalno, zaradi pretiranega poudarjanja »doseganja« in pritiska teh istih staršev na otroke, naj vedno dajo vse od sebe in naj bodo ob vsaki priložnosti vsaj najboljša različica sebe, če ne že kar zgolj in samo najboljši. Starši, posledično pa tudi otroci, vidimo življenje preveč kot tekmo na vse ali nič, ki prinese le zmagovalce in poražence. 

Zaradi pretirane osredotočenosti zgolj na ocene in učni uspeh bodo otroci še manj opremljeni za krmarjenje skozi izzive, ki jih čakajo. Otroci morajo imeti konjičke in razvijati kar najširši krog svojih zanimanj, ne pa da jih rinemo zgolj in samo po ozko začrtanih rigidnih akademskih poteh. Ob vsem tem pa je, kot poudarja Levinova, ključen tudi »močan moralni kompas in posluh za skupno dobro«.

»Zaradi pretirane osredotočenosti zgolj na ocene in učni uspeh bodo otroci še manj opremljeni za izzive, ki jih čakajo. Imeti morajo konjičke in razvijati kar najširši krog svojih zanimanj.«

»Zaradi pretirane osredotočenosti zgolj na ocene in učni uspeh bodo otroci še manj opremljeni za izzive, ki jih čakajo. Imeti morajo konjičke in razvijati kar najširši krog svojih zanimanj.«

Kaj otroci potrebujejo za prihodnost?

Levinova je prepričana, da otrokom dajemo veliko, a pogosto premalo pravih in preveč napačnih stvari. Kaj torej otroci zares potrebujejo? Na podlagi najnovejših dognanj nevroznanosti  in epigenetike (veda o tem, kako na izražanje genov vplivajo učinki okolja) ter pogovorov s številnimi gospodarstveniki, podjetniki, znanstveniki, akademiki … izpostavlja spretnosti, veščine oziroma lastnosti, ki jih morajo otroci razviti, da se bodo lahko uspešno spopadali z izzivi prihodnosti.

KRITIČNO RAZMIŠLJANJE

Za razvoj kritičnega razmišljanja sta pomembni dobra digitalna pismenost in sposobnost analize podatkov, se pravi logičnega in analitičnega tehtanja in ocenjevanja informacij. Lažne novice, dezinformacije, trolanje so že del naše vsakdanjosti. Zato postaja sposobnost prepoznavanja manipulacije ena ključnih spretnosti. 

Pomembno je torej, da se otroci naučijo analizirati informacije, oceniti kredibilnost vira, ločiti dejstva od mnenj, pogledati na stvar z več plati, logično sklepati in prepoznati lastne predsodke. Za vse to pa je potrebna tudi dobršna mera samozavedanja in empatije. Otroke h kritičnemu razmišljanju spodbudimo z vprašanji. Ne prekinjajmo jih prehitro z lastnimi namigi, interpretacijami in rešitvami. Naj čim večkrat in čim bolj samostojno »napenjajo« miselne mišice.
 

RADOVEDNOST

Radovednost nas žene k iskanju odgovorov in reševanju problemov. Ena od najpomembnejših nalog, ki jih imamo kot starši, je, da ne pogasimo otrokove naravne radovednosti s pretiranim osredotočanjem na pravilnost odgovorov, namesto na proces učenja.

Da smo radovedni, potrebujemo ravno pravo količino informacij. Če jih imamo premalo, smo zbegani. Če jih imamo preveč, smo oropani priložnosti za raziskovanje. Pomembno je, da sledimo otrokovim interesom in se ne naveličamo otrokovih vprašanj. Večni otroški zakaji imajo pomembno vlogo. Spodbujajmo jih k radovednemu iskanju odgovorov; še toliko bolje, če odgovori privedejo do novih vprašanj. 
 

USTVARJALNOST 

Ustvarjalnost pogosto zmotno povezujemo zgolj z umetniškim talentom, vendar gre v resnici za sposobnost domišljije oziroma izvirnih idej, kako nekaj izraziti, narediti ali ustvariti drugače. Ustvarjalen je tudi otrok, ki domačega kužka na domiseln način nauči novega trika.

Ustvarjalnosti ne učimo, jo pa spodbujamo. Navadno se najbolje obnese, če gre za »organsko« spodbujanje, ki izvira iz otrokovih zanimanj. Podpirajmo njihove interese, naj se nam zdijo včasih še tako čudaški, poslušajmo, ko nam pripovedujejo o njih, in pokažimo iskreno zanimanje zanje. Predvsem pa se odrecimo nenehnim sodbam in kritikam. 
 

MISELNA PROŽNOST

Miselna prožnost je sposobnost pogleda na zadeve z različnih perspektiv, kratkoročnih in dolgoročnih, od blizu in daleč. Njeni ključni sestavini sta sprejemanje novih informacij, četudi nasprotujejo našim trenutnim prepričanjem, in postopno prilagajanje lastnih zaključkov. Oboje poteka tako na kognitivni kot na čustveni ravni.

Da lahko otroci razvijejo mentalno prožnost, potrebujejo določen nivo samozaupanja. Morajo doživeti uspeh, a tudi narediti napake brez obsojanja drugih in se iz njih kaj naučiti. Učenje mora biti čim bolj igrivo in zanimivo.  Spodbujati jih moramo k iskanju več različnih rešitev, ne le vztrajati pri eni sami pravi. 
 

TVEGANJE

Ob besedi tveganje se običajno staršem lasje postavijo pokonci. Da pa lahko kot starši najdemo pravo ravnotežje med nadzorom in svobodo, moramo zelo dobro poznati sebe in otroka. Kajti če nikoli ne tvegamo, zamujamo priložnosti. Tveganje pa neizogibno pomeni, da se kdaj tudi zmotimo oziroma napačno presodimo.

Bolj ko je okolje negotovo, več odločitev se nam zdi tveganih. In prihodnost obeta veliko negotovosti, Ljudje, ki se bodo v takšnem okolju dobro znašli, bodo tisti, ki bodo v tveganjih videli vznemirjenje in priložnost, ne le grožnje. Zato otrokom omogočimo dovolj prostora, da poskusijo tudi kaj tveganega in da se naučijo sami izmeriti razmerje med tveganjem in nagrado. 
 

SODELOVANJE

Tako rekoč v vseh okoljih je sodelovanje ključno. Zaradi fluidnosti delovne sile bodo otroci morali biti sposobni hitrega sodelovanja z vedno novimi sodelavci, empatije in razumevanja drugega. Morali se bodo znati učiti in poučevati druge. Sodelovanje zahteva sposobnost poslušanja, empatično vživljanje v drugega, iskreno radovednost, kaj menijo drugi, dovolj močan ego, da nismo ogroženi, ko ugotovimo, da ima nekdo drug boljši predlog, ter potrpežljivost.

Raziskave kažejo, da raznolike skupine pomenijo boljše odločitve, hitrejše inovacije in hitrejše odkrivanje napak ter boljše rešitve. V zadnjem desetletju naj bi skupinsko delo na delovnih mestih naraslo za 50 %. 
 

VZTRAJNOST

Otrokom lahko pomagamo razviti marsikatero pozitivno lastnost, toda če med njimi ni vztrajnosti, pravega uspeha ne bo. Vztrajnost (lahko ji rečemo tudi dobri stari zicleder) je lepilo, s katerim vse drugo zlepimo skupaj. Treba je brcati in ne obupati, tudi ko je težko in ko je napredek majhen ali pa ga sploh ni. Življenje pač ni preprosto. Nemogoče se je izogniti izgubam, izzivom, razočaranju in porazom. Za odrasle je to morebiti neuresničen obet napredovanja v službi, za otroka pa to, da ni bil povabljen na rojstni dan k priljubljenemu sošolcu. Ali da se zaradi epidemije ne more družiti z vrstniki. 

Starši vztrajnost spodbujamo tako, da pozornost posvečamo procesu, ne zgolj rezultatu. Seveda imamo vsi radi petice, ampak želimo si, da se otrok zaveda lastnega napredka. Vztrajnosti lahko otroke učimo tudi z deljenjem lastnih izkušenj. Povejmo jim, ko nam kaj ne gre, da bodo videli, da tudi nam spodleti. Naj rastejo z občutkom, da nam vsak dan prinese izzive, ki se jim sproti prilagajamo.
 

OPTIMIZEM 

Vsi imamo slabe dneve, ampak življenje je vseeno lepo. To je nekaj, kar bi morali otroci slišati čim pogosteje, še zlasti v zahtevnih in negotovih časih. Otrokom pokažimo, da ne glede na razmere vedno lahko vplivamo – če ne na okolje in druge, pa nase.

»Prihodnost ni plimni val, ki nas bo preplavil, temveč val, ki ga bomo zajahali,« zapiše Levinova. Izkoristimo vsako priložnost za to, da otrokom pokažemo, da lahko tudi v najbolj zahtevnih in nepredvidljivih časih najdemo upanje, zadovoljstvo in srečo. In trenutni epidemični časi ponujajo za to veliko priložnosti.

 

Članek je bil objavljen v reviji Pogled

Pogled o različnih vidikih vzgoje in starševstva piše poglobljeno, tehtno in praktično. Zaupanja vredne vsebine pišejo znani slovenski strokovnjaki z različnih področij.
Spoznajte revijo >

Pogled, marec 2021
Pogled

Pogled lahko pridobite kot brezplačno starševsko prilogo ob naročilu otroških revij Cicido in Ciciban.

Menu