Otrok in njegov namišljeni prijatelj
Večina otrok se pogovarja s svojimi plišastimi igračami, punčkami, figurami superjunakov in drugimi priljubljenimi igračami, kot da so žive.
Gre za igro vlog, ki je izredno pomembna v otrokovem razvoju. Toda posamezni otroci – in po nekaterih statistikah naj bi bilo takšnih do sedmega leta starosti več kot tretjina – gredo še korak dlje. Ustvarijo namišljenega prijatelja: poimenujejo ga, se pogovarjajo in igrajo z njim, zanj včasih zahtevajo celo mesto pri mizi.
Od živali do bitij iz sveta domišljije
Namišljeni prijatelji so lahko ljudje, živali ali fantazijska bitja. Fantki menda ustvarjajo večinoma namišljene prijatelje moškega spola, deklice pa obeh spolov. Bolj nagnjeni k ustvarjanju namišljenih prijateljev naj bi bili najstarejši otroci v družini, edinci in otroci, ki ne gledajo veliko televizije (jasno, pogoj, da otrok sploh lahko ustvari izmišljenega prijatelja, je nestrukturiran čas, ki ga mora in želi zapolniti).
Otrok navadno zlahka podrobno opiše, kakšen je namišljeni prijatelj in kako se vede. Včasih imajo do njega – še posebno deklice – starševski odnos, včasih ga pojmujejo kot enakovrednega vrstnika.
So namišljeni prijatelji vzrok za preplah?
Marsikateri starši težko sprejmejo, da gre pri namišljenem prijatelju bolj ali manj samo za kompleksnejšo in naprednejšo različico domišljijske igre, skrbi jih, da to pomeni prevelik odmik v domišljijski svet ali celo izogibanje resničnim stikom z vrstniki. Takoj pomislijo, da je otrok nemara osamljen oziroma da ima težave z navezovanjem družabnih stikov.
Strokovnjaki opozarjajo, da je zaskrbljenost v večini primerov povsem odveč. Raziskave so namreč pokazale, da se otroci povsem dobro zavedajo meje med resničnostjo in domišljijo in tega, da prijatelj živi le v njihovem »notranjem svetu«.
Otroci z namišljenimi prijatelji naj bi bili celo manj sramežljivi in spretnejši v navezovanju družabnih stikov, izkazovali pa naj bi tudi višji nivo empatije oziroma zmožnosti vživljanja v druge. Dokler otrok ne izgubi zanimanja za svet okrog sebe in dokler še vedno raje izbere družbo prijateljčka iz soseščine ali vrtca namesto namišljenega prijatelja, ni torej nikakršnega razloga za skrb.
Zakaj sploh namišljeni prijatelji?
Namišljeni prijatelji so najpogosteje le partnerji pri igri, torej dobra družba in vir zabave, včasih pa tudi zelo priročen grešni kozel. »Nisem jaz polil mleka, temveč …« ali »Nisem jaz razmetal vseh igrač, ampak …«
Namišljeni prijatelji otroke opogumljajo, da se lažje spopadajo z novimi in spremenjenimi razmerami, se hitreje prilagodijo, z njihovo pomočjo lažje obvladajo strahove, premagujejo osamljenost, raziskujejo novo, krepijo samozavest in celo razvijajo občutek odgovornosti.
Kako naj se odzovemo starši
- Namišljeni prijatelj je otroku pomemben, zato je prav, da kaj izvemo o njem.
- Sprašujmo o njem, saj bomo na ta način izvedeli veliko tudi o otrokovem doživljanju, željah, strahovih, skrbeh.
- Prav nič hudega ni, če kdaj pripravimo še dodatni pogrinjek pri mizi ali še en manjši priboljšek – tudi če bo končal v napačnem želodčku.
- Vsekakor pa je pomembno, da otroka spodbujamo k navezovanju stikov in sklepanju prijateljstev tudi v resničnem svetu – ga pa vanje ne silimo.
