Novoletna zabava

O čudežih

»Ha, ha.«

»Prosim?!« Moj tok misli je zmotil glasen smeh. »Zakaj se smeješ?«

»Ti, da si prizemljena?« Klari Jasni se je kar zaletelo, ko je prebrala moj uvod. 

»Ja, a nisem?«

»Lani si mislila, da ti bo Božiček prinesel fanta in ga pustil pod jelko.«

To je res. Mogoče ne ravno pod jelko, sem pa upala, da ga bo dostavil vsaj pred vrata ali na šolski hodnik. 

»Če božična čarovnija enkrat ni uspela, še ne pomeni, da ne bo nikoli,« sem ugovarjala.

Klara Jasna pa je skomignila z rameni. »In na kakšen čudež upaš tokrat?« 

Zavila sem z očmi in siknila: »Da ne boš tak presneti Grinch!« 

Klara Jasna se je zarežala: »Torej tudi letos ne boš imela sreče.«

Konec tradicije

In veste kaj, res se mi je zdelo, da je nimam. 

Ne bom vas utrujala s tem, da je bil božič povprečen, da sta se mami in ati pričkala, da sem se tako najedla potice, da mi je bilo slabo, in da sem polovico počitnic itak prespala, ker smo imeli teste in spraševanja skoraj do konca šole in sem nabrala kakih tisoč ur minusa spanja. Pika na i je bila, ko je mami naznanila, da bomo šli silvestrovat k njeni prijateljici Jani. 

Verjamem, da se vam to ne zdi strahotno tragično. Slišala sem že številne zgodbe o norih novoletnih žurih, kjer se ljudem … no, kjer se godijo čudeži. Ampak mi smo bili do zdaj za silvestrovo skoraj vedno doma. To seveda ni pretirano vznemirljivo, je bilo pa nekaj prijetnega v tem, da smo se lepo oblekli, večerjali in do polnoči gledali televizijo. Bilo je predvidljivo, domačno in pomirjujoče, kot se spodobi za praznike in tradicijo. A da bi morala novo leto pričakati med dolgočasnimi odraslimi, ki bodo dolgo v noč klepetali o dolgočasnih rečeh in poslušali dolgočasno glasbo iz predpreteklih (najbrž nič manj dolgočasnih) časov, se mi je zdelo nepredstavljivo. Kakšna popotnica za novo leto bi to bila?! (Odgovor se ponuja sam od sebe: dolgočasna.)

»Gre lahko vsaj Klara Jasna z mano?« sem vprašala starše, ampak je bilo brez zveze, ker je šla Klara Jasna z mamo v Kranjsko Goro. Obenem moja mami ni hotela niti slišati o tem, da bi se jima pridružila, češ da je silvestrovo družinski praznik, in to vsaj dokler nisi dovolj star, da ti starši dovolijo ostati zunaj, samemu, najmanj do polnoči. (Starosti ni natančno opredelila, je pa rekla, da »še ni zdaj pa pika«. Prav tako ni hotela pojasniti, kako družinska je zabava, na kateri se bo posvečala svojim prijateljem, mene pa pustila gniti na kavču z več piškoti, kot bi bilo dobro za moje zdravje.)
»Boš videla, da ti bo fino.«

No, to je pa stavek, ki res še nikoli ni prinesel ničesar dobrega. 

Ko pričakuješ najslabše …

Zadnji dan starega leta sem preživela zelo brezvoljno. Šele po maminem vztrajnem prigovarjanju (»Če se takoj ne oblečeš, ti vzamem telefon!«) sem se, a stežka, pripravila k temu, da sem nase navlekla kavbojke in se počesala. Raje bi bila v pižami in dvaintridesetič gledala Sam doma. 

»Saj bo tam kakšen tvoj vrstnik.«

Eh. Vem, da me je mami hotela samo potolažiti. Njene prijateljice nimajo otrok, s katerimi bi se lahko družila. Večina jih je pol življenja mlajša od mene (pojem »vrstnik« odrasli jemljejo zelo ohlapno), drugi pa so čudni; enaka starost še ni merilo za kompatibilnost.

V ušesa sem si dala slušalke in na telefonu poiskala aplikacijo za predvajanje glasbe. Klari Jasni sem poslala črn snap, ona pa mi je odgovorila: Slab konec, dober začetek. 
Eh.

… sanjari …

Janina hiša je bila razsvetljena kot pristajalna steza. Že dovoz je krasilo na tisoče pisanih lučk, od migotanja na stavbi pa bi občutljivejši lahko dobili epileptični napad. 

Jana je privršala iz hiše v božičnem puloverju, ki se ni nič manj svetil, in z mami sta cvilili in piskali, kot da se ne bi videli že sto let, čeprav se vsak petek dobivata na kavi. Upam, da midve s Klaro Jasno nikoli ne bova komunicirali s takimi decibeli in da človek s starostjo ne izgubi občutka za slog.

Potem nas je povabila v hišo. Mamo je povlekla za sabo v kuhinjo, ati se je ustavil pri mizi s prigrizki in si začel tlačiti v usta obložene kruhke z majonezo, jaz pa sem se nerodno prestopala pri vratih v dnevno sobo. Kaj bi dala, da bi bila nevidna. Da bi se lahko neopazno prikradla na kavč, ne da bi me opazili pamži, ki so se igrali na preprogi pred televizorjem, in začeli vreščati, naj se jim pridružim, in ne da bi padla v oči odraslim, ki se jim je zdelo vljudno, da me sprašujejo, kako sem (bedno), kako mi gre v šoli (imam počitnice!) in ali sem še s tistim fantom (katerim? In najbrž ne). 

Kje so zdaj tisti vrstniki? sem hotela zavpiti v mamino smer, ampak me itak ne bi slišala, ker je še vedno cvilila s prijateljicami.
Tole bo še dolg večer. 

Malo zato, da bi se skrila, nekaj pa tudi zaradi tega, ker je bila res lepa (to moram priznati), sem se premaknila k ogromni jelki v kotu dnevne sobe. Moj najljubši obrambni mehanizem je sanjarjenje in ob pogledu na pisane krogle so me misli precej hitro ponesle nekam, kjer je silvestrovo tako, kot mora biti. Navdih sem črpala iz najbolj posladkanih zgodb in si v glavi naredila lasten silvestrski film s sabo v glavni vlogi. Samo tako sem lahko pozabila, da sem na brezveznem žuru, na katerem sem kvečjemu odvečen rekvizit. Še cviljenje in pamžji vriski me sčasoma niso več motili.

… in mogoče se bo zgodilo nekaj lepega

»Urška, Urškaaa!« 

Po zasneženem pobočju se je v praznično okrašeni kočiji pripeljal Martin in nežno klical moje ime …

»Urška!!!«

Ups, ne. Klic ni prihajal iz sanj, ampak z druge strani sobe. In niti ni bil prav posebno nežen.

»Urška, Zemlja kliče Urško! Kam si pa odtavala? Daj, no, pridi malo sem.«

Meh. Pa sem bila spet v Janini dnevni sobi, na tistem bednem žuru, in k sebi me je klicala mami, ki je od bogve kod še sama privlekla grd božični pulover in si ga navlekla čez glavo. Boljše sebi kot meni, sem pomislila, kar je bil najbrž še ostanek optimizma iz sanjarij.

»Ja, ja, že prihajam,« sem zagodrnjala in se sprehodila čez sobo.

»Nekoga bi ti rada predstavila,« je rekla mami in me nestrpno povlekla k sebi, da sem skoraj padla. 

Na njeni desni sem zagledala starejšo žensko (»Popravek, v najlepših letih,« je Klara Jasna oponašala mojo mamo, ko je brala za mano), ki je nisem poznala in je za roko vlekla fanta, na videz …

O, hudiča.

Na videz ne napačnega fanta.

In na videz mojih let.

»Tole je moja sodelavka Klavdija …« 

Ja, ja, že v redu.

»In to je njen sin Maj.«

Očitnoklavdija in mami sta se spogledali in si tako pomenljivo prikimali, da bi naključni opazovalec lahko pomislil, da je mami uspelo rešiti svetovni mir.

»Sem ti rekla, da bodo na žuru tvoji vrstniki,« je zmagoslavno dodala mama in bila videti zelo ponosna nase. No, ja, pa saj svetovni mir res ni prav simpel reč …

Z Majem sva se gledala, jaz njega navidezno (upam!!) ravnodušno, on mene zagotovo ravnodušno, in se pozdravila. 
»No, zdaj se gresta pa lahko igrat … mislim, pogovarjat.«

Mami se je zahihitala, kot da je povedala odlično šalo, in Klavdija ji je pritegnila. Res. Staršem bi morali na takih zabavah prepovedati piti alkohol.

Potem sta s prijateljico odfrleli nazaj v kuhinjo in z Majem sva bila prepuščena sama sebi.

Srečno novo leto!

»Kako si? In v katero šolo hodiš?«

(Sovražim tišino.)

Maj je odgovoril in potem sva nekaj časa stala … no, v tišini. Ker res nisem vedela, kaj bi še rekla.

»Ajd,« je bleknil, ko se mu ni več ljubilo stati. »Grem še kaj pojest.«

»Jasno.« Jaz se bom pa vrnila k buljenju v jelko in sanjarjenju o kočijah … sem pomislila sama pri sebi.

Samo … Ah, da je težko strmeti v svetleče se krogle in si želeti biti nekje drugje, če veš, da imaš za hrbtom nekoga, ki je otipljivo prisoten. 

Zakaj me je ta tip tako iztiril? sem se jezila nase. Saj je samo en brezvezen Klavdijin sin na enem brezveznem novoletnem žuru. Pa kaj, če sva se znašla v istem prostoru, kjer sva edina z rojstnim datumom v istem desetletju. A ne pravim vedno, da starost še ni merilo za kompatibilnost. 

Poleg tega imam jaz Martina. Mislim, uradno ne hodiva, ampak če ti je nekdo všeč, ti ne more biti še kdo drug. Niti če si sam na dolgočasnem žuru in je edini tvoje starosti čeden fant, ki … Ne, ne, to so izredne okoliščine. Najbrž bi mi bil všeč še butasti Damir, če bi bil moja edina rešitev pred smrtjo od dolgčasa. In … kaj sploh govorim?! Saj mi Maj ni všeč. Samo predstavili so mi ga. Samo govorila sva. In več kot očitno jaz nisem všeč njemu. Martinu pa sem! Se mi zdi …

Ping!

»Srečno novo leto! Martin.«

Evo! Kaj sem vam rekla. Fant, ki mi je všeč in sem jaz všeč njemu, mi je poslal sporočilo.

Še najboljše bo, če grem takoj nazaj sanjarit k jelki.

Ampak …

»Deset, devet, osem, sedem … tri, dva, ena – srečno novo leto!!!«

Resno?! Kdaj smo pa prišli do polnoči? 

»Srečno novo leto, ljubica!« je k meni prifrčala mami in me objela, da sem komaj dihala. »Nekaj si zaželi, nekaj si zaželi!«
»Srečno novo leto, mami,« sem zamomljala s polnimi usti njenega božičnega puloverja. »Mislim, da si začetek novega leta zamešala z rojstnodnevnim pihanjem sveč.« 

Samo po drugi strani, sem si mislila … Mogoče pa deluje. Mogoče je treba izkoristiti vsako priložnost, da si česa zaželimo. Ker ne nazadnje novo leto je priložnost za nov začetek. In nov začetek je kot nalašč, da se ti uresniči kakšna želja. Samo … kaj pa naj si zaželim?

»Da bi se imeli radi. Da bi mi uspelo, kar si bom zadala. Da bi bili vsi zdravi. Da v svetu ne bi bilo več vojn. In da bi bila manj zmedena in da bi končno ugotovila, kaj sploh hočem,« je kar samo od sebe zazvenelo v meni.

Ping.

»Srečno novo leto!!! Klarči <3«

In končno me je preplavil tisti topli val sreče. A ne pravijo, da ni važno, kje si, ampak s kom? In da je razdalja samo v glavah? V življenju imam Klaro Jasno in Martina in po svoje sta vedno z mano, kajti če lahko v mislih divjam s kočijo po pobočjih, si menda lahko predstavljam tudi, da sta zmeraj tu, ob meni in se podpiramo in imamo radi. 

In ne nazadnje imam v življenju tudi mami in atija. Mogoče prva cvili in se drugi baše, kot da ni jedel že od lanskega božiča, ampak kot starša sta še kar v redu. Vsaj trudita se. In mami mi je z najlepšimi nameni predstavila tegale Maja …

Ah, Maj. Kar se tiče Maja, pa …

… nič, se zgodba nadaljuje, ali kako. In to takoj po novem letu!

Članek je bil objavljen v reviji PIL

Pil, revija za najstnike, prinaša zanimivo branje o tegobah odraščanja, glasbi, filmu, športu, zanimivostih iz Slovenije in sveta in še marsikaj.

Več o reviji >