Ljubosumje naše vsakdanje

»Aha, če si jih želijo, ane?!«

»Kako to misliš?« pogledam malega, tudi med jedjo ne neha govoriti.

»Ja, tako kot si si ti želela mene, ane,« zaključi samozavestno.

»Mislim, da si si tudi ti želel v našo družino, smrko,« ga pobožam.

»Tudi če ne bi prišel,« poblisne zajedljiva pripomba moje najstarejše. Uh.

Pogledam jo strogo. »Preveč?« me tiho vpraša, očitno je dojela. Potem samo skomigne z rameni in meni prepusti tolaženje.

Smo velika sestavljena družina: mož ima dva sinova iz prejšnje zveze, jaz imam od prej dve hčeri, sin pa je skupen. Če sem čisto poštena, ni bil povsem načrtovan. Ob viharju, ki ga prinese ločitev in potem nov začetek, združevanje družin, prilagajanje … in ob tem, da nisem več najmlajša, nov dojenček ni bil prva stvar na mojem seznamu. Ampak ...

Ljubosumje je pri nas vseprisotno. Otroci so ljubosumni na sorojence. Ljubosumni so name, na moža, drug na drugega, za nazaj, za naprej, res, večino časa se ukvarjamo z ljubosumjem.

Ker izogibanje ni pomagalo, ravno tako ne odmerjanje pozornosti s pipeto, smo na enem naših rednih družinskih sestankov začeli to čustvo naslavljati neposredno. (Družinski sestanki so zakon, hvala, Jesper Juul!!!!!) Se pogovarjati o tem, da so oblike ljubezni tako različne, kot smo različni ljudje. In o tem, kako izraziti željo po pozornosti.

Najprej sem morala to razložiti sebi, kajti ljubezni do svojih otrok ne čutim enako, pa čeprav vse obožujem. (Enkrat bolj, drugič manj.) Ko poskušam loviti ravnotežje med vsemi njimi in njihovimi vrelišči, mi med vsemi cepetanji, jokom, loputanji z vrati in objemi včasih uspe sporočiti, da življenje ni pravično, da je normalno, da si kdaj ljubosumen, in da je to čustvo dragoceno. Pomeni, da smo ljudje in da si želimo ljubezni. Še posebej v sestavljeni družini.

Članek je bil objavljen v reviji Pogled

Pogled o različnih vidikih vzgoje in starševstva piše poglobljeno, tehtno in praktično. Zaupanja vredne vsebine pišejo znani slovenski strokovnjaki z različnih področij.
Spoznajte revijo >