Kakovostne zvočnice in e-knjige na: logo

Kakovostne zvočnice in e-knjige na: logo

Ko se »prekurimo« mali in veliki

Ko se »prekurimo« mali in veliki

Zjutraj se nam, takoj ko vstanemo, že mudi v službo in šolo.

Pogosto nam niti zajtrka ne uspe pojesti v miru. V službi lovimo roke, odgovarjamo na telefonske klice in elektronsko pošto, rešujemo probleme in se trudimo opraviti čim več nalog, ki jih imamo tistega dne.

Popoldne se nam spet mudi – na aktivnosti ali po opravkih, v trgovino, po otroke, kuhati in pospravljati ter obenem še pomagati pri domačih nalogah ... Čez dan si skoraj ne vzamemo časa zase, zvečer pa že razmišljamo o naslednjem dnevu in vseh zadolžitvah, ki sledijo. Poznate ta scenarij? Potem spadate med tiste, ki v sodobnem času ves čas doživljajo stres. Veliko jih je. In med njimi so tudi otroci.

A ni vsak stres slab. Poznamo namreč stres, ki je gonilo napredka – prav stresne situacije so tiste, ki omogočajo rast in razvoj. V eni od raziskav so na primer dokazali, da se otroci, ki se rodijo po naravni poti, zaradi stresa ob porodu kasneje v življenju lažje spoprijemajo s težavami kot otroci, rojeni s carskim rezom.

Poznamo pa tudi stres, za katerega se vedno glasneje govori, da nam škoduje. Zakaj in kdaj je torej stres za nas škodljiv? Odgovor na to vprašanje se skriva v človekovih bioloških danostih.

Ljudje imamo prav tako kot naši živalski sorodniki v sebi vgrajen sistem, odgovoren za spopadanje z nevarnostjo. Živčni sistem ob nevarnosti avtomatično sporoči našim možganom, da smo ogroženi, ti pa še isti hip s povečanim izločanjem stresnih hormonov telesu predajo sporočilo, da je čas za akcijo – za boj, beg ali zamrznitev. Telo vse to naredi samodejno, brez naše vednosti!

Kadar nam grozi resnična nevarnost, je ta avtomatični odziv našega telesa odlično darilo, saj povečuje naše možnosti za preživetje.

Ljudje imamo, v nasprotju z živalmi, zmožnost konceptualnega mišljenja. To pomeni, da na podlagi naučenega jezika, kulturnih norm in vzgoje ustvarjamo misli, ideje in predvidevanje o svetu. Zato se nam nenehno dogaja, da o svojem okolju in odnosih razmišljamo, ne da bi jih zaznavali (s čutenjem), kar pomeni, da situacije včasih razumemo kot nevarne, čeprav nas pravzaprav sploh ne ogrožajo.

To z drugimi besedami pomeni, da si ljudje z mislimi v glavi ustvarimo situacije, ki jih nato dejansko tudi doživljamo kot stresne in ogrožajoče.

Naše telo na to razmišljanje tudi odreagira. Ne razlikuje namreč med dejansko nevarnostjo in med stresom, ki si ga z interpretacijo dogodkov ustvarimo sami.

»Nevarnih« situacij je lahko v vsakdanu veliko. Kar pomeni, da smo, v nasprotju z živalmi, ki so nevarnosti izpostavljene samo v določenem trenutku, ljudje s stresnimi hormoni preplavljeni vsak dan, vsako uro.

Ti hormoni naše telo držijo v stalni pripravljenosti, zato deluje z več obrati kot običajno: srce hitreje bije, žile se ožijo, da pospešijo pretok kisika in drugih snovi po krvi, pospešeno pa se izločajo tudi stresni hormoni, ki izklapljajo delovanje vseh, za akcijo nepotrebnih telesnih operacij, tistih torej, ki niso »nujne« za preživetje med »nevarnostjo«. S tem se upočasni delovanje imunskega sistema, prebave, tudi kurjenje maščob (zato se pod stresom hitreje redimo) ...

Če smo pod stresom dlje časa, začne ta visoka pripravljenost telesa terjati svoj davek. Pojavijo se:

  • utrujenost,
  • nespečnost,
  • prehladi, viroze in druge bolezni, ki nastanejo zaradi oslabljenega delovanja imunskega sistema,
  • težave z odvečno težo,
  • resnejše bolezni, kot so bolezni ščitnice in srčno-žilne bolezni, tudi rakava obolenja, kot dokazujejo nekatere najnovejše raziskave.

Ljudje stres doživljamo subjektivno. Kar je za nekoga povsem običajna situacija, bo nekdo drug doživljal kot zelo ogrožajoče. Tisti, ki se slabše odzivajo na stres, sami sebi ustvarijo večji pritisk kot ljudje, ki so se že od mladih nog naučili reševanja napetosti.

Kako se spopadamo s stresom, pa je predvsem odvisno od našega značaja, vzgoje in kompetenc, ki smo jih razvili med odraščanjem. Stres se lahko naučimo obvladovati na več med seboj povezanih načinov.

  • Prvi korak je razumevanje, kako stres deluje na naše telo. Kadar se znajdemo v stresni situaciji, je pomembno, da razumemo, kaj se dogaja z našim telesom, saj je razumevanje del poti iz stresa.
  • Drugi korak je zavedanje, da je doživljanje stresa subjektivno in da lahko s spremenjenim pogledom na situacijo zmanjšamo napetost. Ko razumemo, da smo v stresu, ker si situacijo razlagamo kot stresno, položaj lažje obvladamo, lahko pa tudi spremenimo svoj odnos do nastalih okoliščin.
  • Tretji korak je načrtno obvladovanje stresnih situacij, kar lahko dosežemo s čuječnostjo, različnimi tehnikami pomiritve in drugimi strategijami za obvladanje stresa. Različnim ljudem so bliže različne tehnike, je pa eden najboljših ukrepov ob doživljanju stresa čuječnost, ki poudarja, da je treba biti v danem trenutku polno prisoten.

Stres najbolj učinkovito obvladamo z »vrnitvijo« v sedanji trenutek. Ljudje si namreč največ stresa ustvarimo z razmišljanjem:

  • o preteklosti (o stvareh, ki smo jih ali jih nismo naredili in ki nas obremenjujejo, o medosebnih konfliktih, slabih rezultatih ...) ali
  • o prihodnosti (predvidevamo, da se bo nekaj slabo izšlo, čeprav se še ni niti zgodilo).

V takih trenutkih je pomembno, da se osredotočimo na trenutek, v katerem smo. To najlažje naredimo tako, da pozornost usmerimo na svoje dihanje in občutke v telesu. Če smo napeti, poskušamo v mislih sprostiti telo oziroma posamezne dele. Tako najhitreje umirimo misli in se vrnemo v stanje umirjenosti. Tako vadimo čuječnost in obvladujemo telo v stresnih situacijah.

O stresu in tehnikah za spopadanje z njim piše tudi dr. Arlene K. Unger. Vaje in priporočila za ohranjanje notranjega miru je zbrala v knjižici z naslovom Mir, ki jo toplo priporočam.

Seveda pa so enako kot tehnike sproščanja, urjenje čuječnosti in meditacija pomembne tudi druge spremembe v življenju. Te so po navadi težje, saj od nas zahtevajo nove, »zdrave« navade. Poskrbeti moramo namreč za redno in polnovredno prehrano, dovolj tekočine in spanca ter redno telesno vadbo, potruditi pa se moramo tudi, da preživimo čim več časa v naravi in imamo na splošno več časa zase.

Otroci niso pri doživljanju stresa nobene izjeme. Odrasli in sistem, v katerem živimo, jim pri srečevanju z napetostmi ne pomagajo prav veliko. Ko jih pri šestih letih vključimo v šolo, jih iztrgamo iz brezskrbnega otroštva in od njih zahtevamo red in disciplino.

Pri tem seveda moramo upoštevati, da otroci potrebujejo znanje in delovne navade. Delno je zato stres tudi upravičen. Ne smemo pa pozabiti, da malčki potrebujejo predvsem sproščeno otroštvo in prosto igro. Na to pogosto pozabimo, ko jih vpišemo na vrsto aktivnosti in od njih zahtevamo preveč napačnih stvari za njihovo starost. Otroci se zato pogosto že zgodaj znajdejo v stresu zaradi preizkusov znanj, tekmovanj, ocen, preobremenjenosti s hobiji, zahtev staršev, šole in okolice ...

Živimo v obdobju, v katerem otroci občutijo pritisk z vseh strani: biti morajo uspešni v šoli, pri športu, lepo se morajo vesti in biti lepi na pogled, se oblačiti po zadnji modi, biti zanimivi za prijatelje, pozneje pa za nasprotni spol …

Zahteve so postavljene vedno višje – več zahtevajo tako starši kot šola in vrstniki. Hkrati so podvrženi pritisku medijev in družabnih omrežij, ki objavljajo nerealne predstave o tem, kakšne cilje naj bi otroci dosegali.

Deklice, stare 6 let, tožijo mamam, da so debele, dečki se tresejo pred nogometno tekmo, ker se bojijo, da ne bodo dobro igrali, in jih je strah reakcije trenerja in očeta, ki bo prišel na ogled tekme in se bo s tribune nezadovoljno drl na otroka, trenerje in sodnike. Danes gledamo otroke, ki imajo s šolo in »hobiji« več obveznosti kot starši v službah. Otroci vse prevečkrat zvečer izžeti popadajo v posteljo, nato pa zaradi skrbi in strahov pred naslednjim dnem ne morejo spati.

Stanje postaja skrb vzbujajoče in zdi se, da nam stvari uhajajo iz rok. Stres je namreč za otroke veliko bolj škodljiv kot za odrasle. Za to obstaja več razlogov, a najpomembnejši je zagotovo ta, da se otroško telo šele razvija, prav tako se šele oblikujejo povezave v možganih. Ko je otrok izpostavljen čezmernemu negativnemu stresu, to neizogibno vpliva tudi na njegov telesni in psihološki razvoj.

Če je otrok pod stresom v obdobju, ko njegovi možgani ter telo pritiska še ne znajo obvladovati, lahko to pripelje do zgodnjih travmatičnih izkušenj, ki na otroku dokazano puščajo posledice, povezane tudi s psihološkimi in fizičnimi težavami v odraslosti.

Ko se otrok enkrat »prekuri«, se posledice kažejo na celotnem organizmu, zato je lahko slabše prilagodljiv, kar ga bo prikrajšalo za marsikatero možnost v odraslosti.

Zato je tako zelo pomembno, da se starši trudimo čim bolj omiliti »nezdravi« stres in otrokom pomagati, da jih stres ne preplavi. S tem jim damo prostor, da se lahko zdravo in postopoma začnejo spopadati s pritiski in stresnimi situacijami ter se tako naučijo dejansko obvladovati napetosti.

Otroci namreč brez dodatnih dejavnikov stresa, kot so visoka pričakovanja staršev, šole, družbe, vrstnikov ter tudi sebe, doživljajo stres ob zelo vsakodnevnih situacijah, kot so npr. preizkusi znanja ... Z večino problemov ali situacij se pač srečujejo prvič, kar je že samo po sebi stresno. In res je, da se šele v procesu tega učenja lahko naučijo tudi obvladovanja stresa, a tega ne bodo mogli, če bo stresa preveč.

Najbolje, kar lahko naredimo za svojega otroka, je torej to, da nanj ne pritiskamo po nepotrebnem ter ga naučimo, kako se najbolj učinkovito spopadati s stresnimi situacijami.

Otroku lahko pomagamo premagovati stres na več načinov.

  • Pomagamo mu izraziti občutke. Če vidimo, da je otrok v stiski, ga vprašamo, kaj se z njim dogaja, in poimenujemo občutke, ki jih zaznamo. »Zdi se mi, da si jezen. Kaj te je razjezilo?« Ali: »Videti si prestrašen. Te je strah?«
  • Otrokove občutke vzamemo resno in jih priznamo. Ko nam otrok pove, da se nečesa boji ali da ga je nekaj prizadelo, je pomembno, da njegove občutke priznamo in potrdimo. To lahko naredimo z besedami: »Razumem, da te je strah. S tem ni nič narobe. Tudi mene je bilo strah iti v šolo v naravi, ko sem bil toliko star kot ti.« Ali: »Joj vidim, da si res jezen na sošolko. Te je prizadelo to, kar je naredila, kajne?«
  • Otroku pomagamo z vizualizacijami. Povemo mu, da ni nič narobe, če občuti strah, in poudarimo, kako pomembno je, da stvari naredi kljub strahu. Pojasnimo mu, da je to pogum, nato pa mu predlagamo, da si strah predstavlja kot mehko in simpatično pošast, ki jo v mislih prime za roko in ji reče: »Pridi, greva, puhko.« Z roko v roki se spoprime s strahom in situacijami, ki se jih boji.
  • Ko stresna situacija mine, otroka spomnimo na negativne občutke pred njo. Skupaj ocenimo, ali so bili ti občutki upravičeni glede na izid. To lahko storimo z besedami: »Se spomniš, kako te je bilo sprva strah, da ti ne bo všeč, na koncu pa si tako užival?«
  • Otroku pomagamo videti drugo perspektivo. Ko otrok razburjen pride domov, ker se je sprl s prijateljem, mu potem, ko potrdimo njegove občutke, predstavimo še drugo plat konflikta. »Mogoče pa si tudi ti njega s čim razjezil, da je tako odreagiral. Kaj misliš, kaj je bilo tisto, kar je razjezilo njega?« Otroku s tem pomagamo razumeti, da so konflikti vedno stvar dveh: da vsak udeleženec prispeva svoj delež k problemu in ima na težave tudi svoj pogled.
  • Otroka naučimo tehnik sproščanja. Kadar se otrok ne more umiriti, pa tudi takrat, ko je umirjen, lahko z njim naredimo nekaj kratkih vaj sproščanja: osredotočenost na dih, usmerjanje pozornosti na posamezne dele telesa ... Odličen vir idej za tovrstne dejavnosti je že omenjena knjiga Mir. Avtorica dr. Arlene K. Unger predlaga vrsto vaj, primernih za otroke. Vaje so preproste in vključujejo vizualne predstave, nad katerimi bodo otroci naravnost navdušeni (na primer zamišljanje dihanja kot napihovanje in praznjenje balona). Te vaje lahko otrok uporabi, ko se znajde v stresni situaciji.

Vse, kar otroku povemo o spopadanju s stresom, sčasoma ponotranji in zna uporabiti v situacijah, ki bi bile sicer zanj neobvladljive ali strašljive. Zato je pomembno, da si vzamemo čas, ko opazimo, da je otrok v takšni ali drugačni stiski, in se o težavi pogovarjamo.

Sčasoma bo otrok te besede lahko uporabil za notranji dialog sam s sabo in bo tako bolje obvladal stresne situacije in se v njih znal pomiriti. Prav tako je pomembno, da se podobno, kot učimo svoje otroke, tudi sami spopadamo s stresom. Najboljši način učenja je še vedno zgled. In otrokom z lastnim zgledom in vedenjem dajemo nepogrešljivo popotnico za življenje.

Če želite torej otroka naučiti učinkovito premagovati stres, najprej sami poiščite načine, ki vam bodo pomagali ohranjati notranji mir, in jih nato z besedami in dejanji tudi delite.
 

O avtorici

Tina Korošec
Tina Korošec

Socialna pedagoginja, geštalt izkustvena družinska terapevtka in psihoterapevtka deluje v zasebni praksi. Več na www.psihara.si.

Mir
Arlene K Unger

50 vaj čuječnosti in sproščanja, da bo vsak dan spokojnejši.

Menu